VSL sklep Cst 746/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje začelo stečajni postopek nad dolžnikom ter za upravitelja imenovalo A. A.

2Zoper navedeni sklep se je pritožil družbenik dolžnika (X z. b. o.) zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa, podrejeno pa, da upnikov predlog zavrne. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3Upnik (predlagatelj) je v odgovoru na pritožbo predlagal, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne drži dolžnikova trditev o pomanjkanju pravnega interesa upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Ta namreč ni izkazan le pri najbolj učinkovitem pravnem sredstvu (ki ga kot takega ocenjuje dolžnik), temveč predstavlja upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom kot eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja njegovega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik bo izbral, je stvar upnikove presoje (prim. Cst 245/2015).

6Pritožnik meni, da ni podana predlagateljeva procesna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Navaja, da je predlagatelj res prevzel terjatve do dolžnika iz dveh kreditnih pogodb, ki ju je dolžnik (oziroma njegov pravni prednik) sklenil z A. d. d. in B. d. d., vendar trdi, da navedeni terjatvi še nista zapadli, saj je dolžnik z A. d.d. in B. d.d. sklenil ustni dogovor, da se bosta poravnali šele, ko bo dolžnik unovčil naložbe, ki so bile dane v zavarovanje kreditov, oziroma da se bodo terjatve poplačevale, ko bo unovčeno v zavarovanje dano premoženje. Navedena dogovora je dolžnik dokazoval z listinsko dokumentacijo in s predlogom za zaslišanje prič. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je dokazni predlog za zaslišanje prič neutemeljeno zavrnilo, ker je zmotno menilo, da ti dogovori, tudi če so bili doseženi, niso relevantni za odločitev v tej zadevi.

7Višje sodišče pritrjuje prepričljivi in obširni obrazložitvi sodišča prve stopnje v zvezi z zapadlostjo upnikove terjatve. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz listinskih dokazov ne izhaja dogovor o odlogu plačila terjatve do takrat, ko bodo unovčena zavarovanja, ter da do spremembe roka zapadlosti nikakor ni moglo priti zaradi upnikovega molka.

8Ker je za sklenitev kreditne pogodbe in njene spremembe predpisana pisna oblika (prvi odstavek 1066. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), bi morala biti tudi sprememba roka izpolnitve dogovorjena v pisni obliki (drugi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), saj gre za bistveno sestavino pogodbe (1065. člen ZOR). Če je namreč pogodba sklenjena v posebni obliki (na podlagi zakona ali po volji strank), velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo (prvi odstavek 56. člena OZ). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zatrjevane spremembe pogodbe, ki niso bile sklenjene v predpisani obliki (ustna, konkludentna dejanja, molk naslovnika), ne veljajo.

9Sodišče prve stopnje je utemeljeno in argumentirano zavrnilo predlog za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da je bila zapadlost kreditnih pogodb med B. d. d. in A. d. d. ter dolžnikom podaljšana z ustnimi dogovori. Obrazložilo je tudi, zakaj ocenjuje, da ti dogovori, tudi če bi bili dejansko doseženi, za odločitev ne bi bili relevantni: dolžnik je priznal, da v zvezi s spremembo zapadlosti terjatve ni bila sklenjena pisna pogodba, ustni dogovori ali zgolj enostranski dolžnikovi dopisi ter predlogi kreditnih pogodb pa roka zapadlosti niso mogli spremeniti. Tudi višje sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, verjame, da sta se obe banki z dolžnikovim res pogovarjali tudi po tem, ko ob zapadlosti ta ni vrnil kreditov, vendar pa morebitne izjave bank, da dolžnika ne bosta terjali, dokler ne bo prodal zavarovanj, glede na prej povedano niso zavezujoče.

10Ugotovitev o zapadlosti terjatev pa se ne bi mogla spremeniti niti, če bi sodišče verjelo dolžniku, da se je z bankama uspel dogovoriti o odlogu in če bi ocenilo, da je tak dogovor veljaven. Rok za plačilo, kot ga zatrjuje dolžnik, je namreč odvisen od negotovega dejstva, ali se bo sploh našel kupec za zastavljene naložbe. Pogodbena določba, da bo dolžnik plačal predlagatelju dolgovani znesek na dan, ko bo uspel unovčiti naložbe, ki so bile dane v zavarovanje kreditov, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Od izpolnitve tako določenega pogoja pa je odvisen le čas izpolnitve dolžnikove obveznosti. Stranki sta namreč sklenili nepogojno pogodbo, ki je začela učinkovati takoj, upnik pa je svoj del obveznosti že zdavnaj izpolnil. Takšna določba sama zase ni nujno neveljavna. Takšna postane šele, ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči. Neizpolnitev tako določenega pogoja namreč ne more pomeniti, da lahko nasprotna stranka (dolžnik) z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj nerazumno dolgo ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (drugi odstavek 299. člena OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev. Ker je, kot trdi dolžnik, tak postopek z vložitvijo izvršilnega predloga zoper njega začela A. d. d., z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka pa sedaj tudi DUTB d. d., je dolžnik najkasneje s tem prišel v zamudo po obeh kreditnih pogodbah. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dolžnikovo navajanje, da se upnik ne more sklicevati na zapadlost terjatev, ker je njihovo neplačilo povzročil sam, s tem ko ni aktivno sodeloval pri unovčevanj finančnih naložb. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik nič takega ne očita DUTB d. d., prav tako tudi ne zatrjuje, da bi v času od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka do naroka (2.9.2015) izvedel aktivnosti za prodajo zastavljenih naložb in za poplačilo upnika.

11Na podlagi navedenega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik DUTB d. d. upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka, ki je z zadostno verjetnostjo izkazal svojo (zapadlo) terjatev do dolžnika in tudi okoliščino, da dolžnik s plačilom te terjatve zamuja že več kot dva meseca.

12V sklepu Cst 315/2015 je višje sodišče dolžnikov predlog za izvedbo poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom štelo za zlorabo tega instituta in za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka, saj je ocenilo, da s plačilom le zavarovanih terjatev v znesku 4.094,00 EUR, za katere velja poenostavljena prisilna poravnava, dolžnik nikakor ne bo odpravil svoje insolventnosti. Ugotovilo je, da dolžnik z vložitvijo takšnega predloga za začetek poenostavljene prisilne poravnave ni ravnal po prvem odstavku 238. člena ZFPPIPP in torej ni opravičil odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zato velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je dolžnik insolventen (drugi odstavek 238. člena ZFPPIPP).

13Ker pa je dolžnik nato vseeno dosegel sklenitev poenostavljene prisilne poravnave, velja izpodbojna domneva, da je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave prenehal položaj njegove insolventnosti (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

14Sodišče prve stopnje je nadaljevalo postopek na podlagi upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka in po izvedenem naroku ugotovilo, da obstoji zakonska domneva iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri pri dolžniku, ki je pravna oseba, če se ne dokaže drugače, velja, da je trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Dolžniku ni uspelo izpodbiti domnevne baze te domneve, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev upnika DUTB d. d. (v zatrjevani višini) zapadla. Ker upnik ne zatrjuje dolžnikove dolgoročne plačilne nesposobnosti, temveč trajnejšo nelikvidnost, niso pomembni (tudi sicer neutemeljeni) razlogi dolžnika, da se njegova dolgoročna plačilna nesposobnost in kapitalska ustreznost zato, ker se ukvarja z upravljanjem in udenarjanjem finančnih naložb, ne smeta presojati zgolj na podlagi pomanjkanja prihodkov iz poslovanja, temveč bi bila podana le, če njegovo premoženje ne bi zadoščalo za poplačilo vseh obveznosti. Ne glede na to, s čim se dolžnik ukvarja, se lahko insolventnost tudi pri njem kaže kot trajnejša nelikvidnost (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP) in ne le kot dolgoročna plačilna nesposobnost (2. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Za obstoj položaja solventnosti namreč ne zadostuje zgolj količina dolžnikovega premoženja; to premoženje mora biti takšno, da omogoča poplačilo vseh dolgov ob zapadlosti. Dolgoročna plačilna sposobnost je namreč trajna sposobnost pravne osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti (prim. drugi odstavek 11. člena ZFPPIPP). Tega pa dolžnik ni dokazal.

15Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

16Ker pritožnik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.