11. člen ZFPPIPP

ZFPPIPP upnikove legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nikjer izrecno ne omejuje na denarne terjatve. Določbe ZFPPIPP je pravilno razlagati tako, da je začetek stečajnega postopka upravičen predlagati tudi upnik nedenarne terjatve. Bistveno je le, da terjatev neposredno vpliva na obseg stečajne mase, saj se le takšne nedenarne terjatve pretvorijo v denarne. Prav taka je terjatev prve upnice za opravo storitve (gradbenih del za preprečitev posedanja zemljišča), ki po naravi stvari zahteva denarna sredstva. Tudi sicer ni najti utemeljenega razloga za stališče, da upnik nedenarne terjatve, ki jo sicer lahko prijavi v stečaju, ne bi mogel predlagati začetka tega postopka (tako kot upnik denarne terjatve). Insolventen dolžnik ne more izpolnjevati ne denarnih ne nedenarnih dajatvenih in storitvenih terjatev, ki zahtevajo denarna sredstva. Stečaj je zato namenjen vsem upnikom takšnih terjatev, ki so z vidika dolžnikove izpolnitve v enakem položaju in morajo biti ob njegovi insolventnosti obravnavni enako. Pretvorbo nedenarnih terjatev v denarne osmišlja prav zahteva po enakem obravnavanju upnikov. Razlaga, ki upniku nedenarne terjatve omogoča uveljavite

Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca. Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroš

Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Socialna varnost ni razpo

Sklep o nadaljevanju je deklaratorne narave in ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pravici ali obveznosti udeleženca postopka. Določbe zakona o pravdnem postopku se v stečajnem postopku uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da je tudi citirano določbo ZPP (kot tudi vsa ostala postopkovna pravila ZPP) potrebno uporabiti ob upoštevanju različnih položajev strank in vsebine pravnega varstva v pravdnem postopku glede na postopek zaradi insolventnosti. Sodišče ob ravnanjih različnih upravičencev ne sme spregledati tudi pravice predlagatelja stečajnega postopka, čigar pravice do pravnega varstva (v smislu upravičenosti do začetka stečajnega postopka, učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ni mogoče obravnavati ločeno od pravice upnikov do vložitve predloga za začetek prisilne poravnave. S svojimi dejanji sta upnika, nesporno povezani osebi preko iste zakonite zastopnice, z vlaganjem povsem praznih predlogov za prisilno poravnavo, posegla v pravico predlagatelja stečajnega postopka do učinkovitega pravnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer spada načelo hitrosti postopka med temeljna načela stečajnega postopka.

Ena od temeljnih nalog gospodarske družbe v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZFPPIPP je upravljanje likvidnostnega tveganja, tj. gospodarjenja z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobna izpolniti svoje zapadle obveznosti. Pravna oseba mora v okviru obveznosti iz 11. člena ZFPPIPP poskrbeti, da zagotovi sredstva za plačilo sodne takse.

Če je dolžnik zaposlen ali ne, nikakor ni dokazal, da bi prejemal take zneske, iz katerih bi lahko poplačal svoj dolg. Tudi če bi dolžnik vso svojo bruto minimalno plačo porabil za poplačilo upnikove terjatve, bi za to porabil več kot 10 let, to pa seveda ne pomeni, da je v določenem obdobju sposoben poravnati vse svoje obveznosti, pri čemer iz 14. člena ZFPPIPP izhaja, da zakon kot "določeno obdobje" predvideva rok dveh mesecev, nikakor pa ne več let. Domneva je seveda izpodbojna, pri čemer pa je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da ima dovolj premoženja za poplačilo svojih obveznosti, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Upniku ni mogoče odreči interesa za začetek stečajnega postopka. Z začetkom stečajnega postopka namreč začne delati tudi stečajni upravitelj, ki podrobno preveri stanje dolžnikovega premoženja in bedi nad njegovim unovčenjem, odpirajo pa se tudi možnosti vložitve izpodbojnih tožb v smislu pododdelka 5.3.4 ZFPPIPP.

Določba 43. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti nadzornega sveta izhaja iz pristojnosti nadzornega sveta, ko predpisuje, da so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če od poslovodstva niso zahtevali poročil po drugem in četrtem odstavku 272. člena ZGD-1 (čeprav bi jih morali zahtevati po pravilih poslovnofinančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), ali če bi na podlagi letnih poročil ali drugih poročil poslovodstva lahko ugotovili (če bi ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovno finančne stroke ali stroke upravljanja podjetij), da je družba postala insolventna, pa niso z ukrepi v njihovi pristojnosti, zagotovili, da poslovodstvo pravočasno opravi dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, ali prepreči dejanja v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP).

Ker iz pravnomočne sodne odločbe izhaja obstoj upnikove terjatve, ni dovoljeno razpravljati o pravilnosti izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine; kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo oziroma v konkretnem primeru s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, se sprejema kot pravilno in resnično ter veže tako sodišče kot stranki postopka.

Zakon ne izključuje kot predlagatelja upnika, katerega terjatev je zavarovana z zastavno pravico, prav tako tudi niso utemeljeni očitki, da upnik pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka proti dolžniku ni vložil predloga za izvršbo. Upniku je namreč prepuščena izbira postopka, ki ga bo uporabil za uveljavitev svojih pravic. Prav tako le to, da dolžnik nima blokiranega računa in da ima le enega upnika še ne pomeni, da je plačilno sposoben. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, iz letnega poročila dolžnika za leto 2014 izhaja, da je vsota obveznosti dolžnika za 126.179,00 EUR večja od vrednosti njegovega premoženja. Tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče slediti dolžnikovim navedbam, da navedeni podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2014 niso pravilni, ker naj bi jih pripravila družba P. d. o. o., ki je v lasti upnika. Če je bil dolžnik mnenja, da dejanska vrednost sredstev bistveno odstopa od v bilanci izkazane vrednosti, bi bil dolžan sredstva v bilanci ovrednotiti po pošteni vrednosti, tega pa ni storil.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče do terjatve pritožnika do dolžnika opredeljevalo zgolj v okviru presoje procesne legitimacije, kjer je ugotovilo, da je s stopnjo verjetnosti (ki v skladu s 3. točko 231. člena ZFPPIPP za obstoj legitimacije zadostuje) ugotovilo obstoj terjatve upnika. Ko pa je presojalo obstoj insolventnosti (o katerem bi moralo sklepati s standardom prepričanja), pa je sicer pravilno ugotovilo, da zgolj na podlagi verjetno izkazane terjatve ni mogoče sklepati, da je dolžnik insolventen. Vendar bi bilo na neizkazano insolventnost dolžnika mogoče sklepati v tem smislu zgolj na podlagi dokazne ocene, da iz ponujenih in izvedenih dokazov ni mogoče sklepati na obstoj terjatve upnika kot dejanske predpostavke insolventnosti na podlagi višjega dokaznega standarda od verjetnosti. Takšnega dokaznega zaključka sodišče prve stopnje ni naredilo, ker je očitno (zmotno) izhajalo iz predpostavke, da tudi glede presoje insolventnosti zadostuje s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev upnika.

Položaj po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej položaj trajnejše nelikvidnosti, nastopi takrat, ko podjetje v daljšem obdobju ni sposobno poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Da kratkoročna plačilna sposobnost doseže kriterij iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, mora trajati daljše obdobje. Dolžnik mora zato, da bi se izognil insolvenčnemu postopku, tako po določilih 238. člena ZFPPIPP, kot tudi po določilih tretjega odstavka 149. člena ZFPPIPP dokazati, da ni več insolventen. Insolventnost je mogoče odpraviti ne le z dokapitalizacijo oziroma prilivi svežega denarja, temveč tudi na druge načine, na primer z reprogramiranjem in odpustom dolgov, prodajo premoženja in podobno. ZFPPIPP v prvem odstavku 14. člena ne določa, koliko časa mora trajati „daljše obdobje“, oziroma trenutka, ko dolžnik postane insolventen. Kriterij za presojo kratkoročne plačilne nesposobnosti, ki zato, ker traja „dalj časa“ preraste v trajnejšo nelikvidnost, pa po oceni pritožbenega sodišča ne sme biti strožji od kriterija določenega v domnevi iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Pri odgovornosti družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti in odškodninski odgovornosti poslovodje zaradi kršitve obveznosti pri izvrševanju sklepov skupščine gre za med seboj neodvisni obveznosti, ki sta popolnoma različni tako po temelju nastanka kot po svoji vsebini in po subjektih takšnega obligacijskega razmerja. Če poslovodjeva izvršitev sklepa skupščine ali navodil družbenikov v svojih učinkih predstavlja zlorabo pravne osebe, kot je opredeljena v 6. členu ZGD (v konkretnem primeru je to zmanjšanje premoženja družbe, zaradi katerega družba ne more izpolniti obveznosti do tretjih), gre z vidika družbinih upnikov za ravnanje, ki je neposredna posledica ravnanja družbenikov. Interpretacija, po kateri družbenikom ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti za obveznosti družbe zgolj zato, ker niso izvršili sklepa skupščine (če niso obenem poslovodje družbe), ki so ga sicer sami izglasovali in je neposredno vodil k zmanjšanju premoženja družbe, bi povsem izvotlila temeljni namen instituta spregleda pravne osebnosti, zato nanjo ni mogoče pristati. Sodišči nižjih stopenj sta zato pri presoji obstoja objektivnega elementa zlorabe pravne osebe sprejem sklepov skupščine

Nista utemeljeni pritožbeni navedbi, da terjatve niso dokazane z izvršilnimi naslov, da o njih še tečejo pravdni postopki. Takega pogoja (izvršilni naslov) ali procesne ovire (tekoči pravdni postopki; smiselno litispendenca) ZFPPIPP v 231. členu ne določa. Pravne sankcije v zvezi s kršitvijo kolizije interesov lahko uveljavlja zastopani, katerega interesi so bili kršeni s sklepanjem pravnega posla. Nestrinjanje z izvedenčevim delom, uporabljanimi metodami dela oziroma z izvedenčevimi zaključki niso izločitveni razlogi, temveč se lahko pritožbeno uveljavljajo le iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Stečajni postopek je dovoljeno začeti tudi nad dolžnikom, pri katerem ne obstojijo domneve iz 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, če je sicer podana insolventnost v smislu 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Treba je paziti, da se institut zavarovanja, kar predhodna odredba po svoji naravi je, ne spremeni v sredstvo siljenja v predčasno izvršbo, še zlasti ne vprašljive terjatve. Eden od načinov preprečevanja takega neravnotežja oz. zlorabe instituta predhodnih odredb je, da se poleg eksplicitnih pogojev zahteva tudi izkaz implicitnega, namreč verjetnost terjatve, in sicer v primerih, ko upnica sploh ne razpolaga z verodostojno listino.

Četudi izhajamo iz stanja obveznosti v višini 1,4 mio EUR, da je dolžnikov transakcijski račun blokiran že od sredine leta 2012, ob neznatnih prilivih na tem transakcijskem računu, je podan položaj trajnejše nelikvidnosti, saj dolžnik že več kot dve leti in pol ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti.

Obstajajo znaki, ki bi vsakemu skrbnemu gospodarskemu subjektu morali kazati na insolventnost tožeče stranke, tudi če ni posebej strokovno usposobljen za ugotavljanje nastopa insolventnosti. Da bi bil objektivni element izpodbit, je treba dokazati, da so bile zamude ves čas približno enake, česa takega pa tožena stranka ni dokazala. Pobot zaradi nadomestne izpolnitve je prav tako izpodbojen – nasprotna terjatev se vzpostavi prav zaradi možnosti izvedbe pobota in zaradi nelikvidnosti dolžnika, ki svoje obveznosti ne more izpolniti.

Dolžnik kljub navedbi o zaposlitvi, iz katere naj bi prejemal plačo, ni plačal ničesar. S tem, ko se je zaposlil, torej ni odpravil insolventnosti, česar niti sam ni pričakoval.

V tem tristranskem razmerju je torej asignat (Občina P.) izpolnila obveznost namesto svojemu upniku (asignantu, tožeči stranki) asignantovemu upniku (asignatarju, toženi stranki). S tem plačilom pa je na podlagi asignacije z dne 19.1.2012 ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do Občine P. v enaki višini. Zato je v konkretnem primeru tožba sklepčna, saj je zaradi tega več kot očitno prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Sklenitev dvostranske odplačne pogodbe (prodajna pogodba) ne more povzročiti posledice iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika), marveč lahko to posledico povzroči šele razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo), ki ga je stečajni dolžnik opravil zaradi izpolnitve svoje obveznosti na podlagi dvostranske pogodbe. Zato je treba z izpodbojnim zahtevkom v takšnem primeru zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla. Tudi kasnejše kompenzacije, s katerimi so se zgolj na pravno formalen način zapirale medsebojne obveznosti pravdnih strank, niso povzročile zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zato ni bilo potrebno zahtevati razveljavitve učinkov tudi v tem delu.

Kot vsako drugo dejstvo je mogoče tudi z drugimi trditvami izkazati obstoj procesne predpostavke insolventnosti. Stečajni razlog je mogoče izkazati z dvema izpodbojnima domnevama ali z drugimi navedbami in dokazi. Predlagatelj pri izkazovanju insolventnosti dolžnika tako ni omejen zgolj na izpodbojne domneve iz 14. člena ZFPPIPP. Domneve služijo lažjemu in hitrejšemu dokazovanju obstoja insolventnosti, dopuščeno pa je ugotavljanje insolventnosti tudi na drug način.