VSL sklep IV Cp 389/2016

I. Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom N 517/2015 z dne 20. 8. 2015 na predlog predlagateljice nasprotnemu udeležencu določilo ukrepe iz 19. in 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini.(1) Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da je dolžan prepustiti skupno stanovanje v izključno rabo predlagateljici in otrokoma ter da je dolžan opustiti vsa dejanja, ki bi oteževala ali ovirala uporabo te nepremičnine s strani predlagateljice in otrok, poleg tega pa mu je prvo sodišče še prepovedalo približevati se in zadrževati na kraju zaposlitve predlagateljice. Veljavnost ukrepov je bila omejena na tri mesece. S sklepom N 517/2015 z dne 8. 10. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep N 517/2015 z dne 20. 8. 2015. S sklepom IV Cp 3121/2015 z dne 24. 11. 2015 pa je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo nasprotnega udeleženca in ugodilo pritožbi predlagateljice, tako da so izrečeni ukrepi veljali do 28. 11. 2015. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za podaljšanje vseh že izrečenih ukrepov za šest mesecev.

2Predlagateljica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je predlagateljica vložila tožbo zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok v varstvo in vzgojo ter določitve stikov in preživnine. Sodišče prve stopnje utemeljenosti predloga ni presojalo na podlagi 22. člena ZPND. Vprašanje stanovanjskega varstva v primeru razveze zakoncev, med katerima je vladalo nasilje, je zakonodajalec uredil posebej. Nasprotnemu udeležencu so bili izrečeni ukrepi, ker je izvajal psihično in fizično nasilje ter ustrahoval predlagateljico. Zato se je nasprotni udeleženec moral izseliti iz skupnega stanovanja. Predlagateljica je dokazala, da si je prizadevala rešiti medsebojna razmerja udeležencev v zvezi s skupnim premoženjem. Do sporazumne delitve skupnega premoženja ni prišlo, ker je nasprotni udeleženec želel le zavlačevati postopke. Predlagateljica je skrbno iskala možnosti za selitev iz svojega stanovanja. Predlagateljica ima omejene materialne možnosti, preživlja dva otroka, zato tudi ni mogla pridobiti novih bivalnih prostorov. Nasprotni udeleženec ni predložil nobenega dokaza, da plačuje preživnino. Sodišče prve stopnje nepravilno minimizira ravnanje nasprotnega udeleženca, ki je 30. 8. 2015 kršil izrečeni ukrep in vstopil v stanovanje. Predlagateljica se še vedno boji nasprotnega udeleženca, zaradi vseh njegovih psihičnih in fizičnih napadov. Sodišče je izdalo sklep v nasprotju s sodno prakso.(3) Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo stopnje ogroženosti predlagateljice in ni upoštevalo, da sta udeleženca v postopku razveze ter da je predlagateljica solastnica stanovanja do 1/2.

3Nasprotni udeleženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Zahteva tudi, da mu predlagateljica povrne stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Žrtev lahko sodišču predlaga, da odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi. Sodišče lahko na predlog žrtve z odločbo naloži povzročitelju nasilja, ki z žrtvijo, ki jo je telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, živi v skupnem gospodinjstvu, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam (prvi odstavek 21. člena ZPND). Drugi odstavek 21. člena ZPND določa, da mora sodišče časovno omejiti trajanje ukrepa iz prvega odstavka 21. člena ZPND, če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja,(4) trajanje tega ukrepa pa zakon časovno ne omejuje, kot to velja v primeru, če je povzročitelj nasilja lastnik stanovanja (tretji odstavek 21. člena ZPND). V tem primeru velja, da ukrep iz prvega odstavka 21. člena ZPND lahko velja največ šest mesecev in se lahko podaljša za največ šest mesecev, če žrtev kljub skrbnemu prizadevanju ni mogla najti drugega primernega bivalnega prostora.

6Če lahko sodišče na predlog žrtve nasilja, ki ni lastnica, solastnica ali skupna lastnica stanovanja, pod določenimi pogoji podaljša ukrep, s katerim je žrtev pridobila izključno pravico do uporabe stanovanja, pripada enaka pravica žrtvi, ki je solastnica ali skupna lastnica stanovanja s povzročiteljem nasilja, če so ob odločanju izkazane okoliščine, ki podaljšanje takega ukrepa opravičujejo. Sodišče je namreč na podlagi 5. člena ZPND dolžno izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njene koristi in pri tem zagotoviti spoštovanje integritete žrtve. V postopku podaljšanja ukrepov iz drugega odstavka 21. člena ZPND mora zato sodišče znova presoditi okoliščine, ali so izpolnjeni pogoji za podaljšanje ukrepov in v kakšnem obsegu. Iz trditev udeležencev postopka izhaja, da je stanovanje skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je uporabilo določbo tretjega odstavka 21. člena ZPND, posledično pa tudi ni izvedlo relevantnih dokazov, ki jih je predlagala predlagateljica, s katerimi je utemeljevala razloge, zaradi katerih je predlog za podaljšanje ukrepov utemeljen. S tem je sodišče prve stopnje predlagateljici odvzelo pravico do obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Če je žrtev solastnik stanovanja, ugovor ožjega testa sorazmernosti, češ da se nasilju lahko umakne tudi drugače (tako da si preskrbi nadomestno stanovanje), pretežno odpade. Zakaj bi se namreč žrtev morala sama odrekati uresničevanju svoje solastninske pravice, ko pa je vendar povzročitelj nasilja tisti, ki svojo solastninsko pravico zlorablja na škodo uresničevanja solastninske pravice družinskega člana (žrtve).(5) Pri odločanju o podaljšanju ukrepov je zato treba znova ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je sodišče po pogojih, kot jih določa ZPND, dolžno zaščititi žrtev, pri tem pa se upoštevajo pretekla in dosedanja ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve ter vse posebnosti konkretnega primera. Zaščita po ZPND ni predvidena v primerih, ko gre za neurejene odnose med (nekdanjima) zakonskima partnerjema, ali ko sta v sporu glede načina uporabe in delitve skupnega premoženja, saj se ta razmerja rešujejo v drugih nepravdnih postopkih.(6)

8Sodišče prve stopnje mora v novem postopku izvesti predlagane dokaze predlagateljice in ugotoviti, ali je treba podaljšati (vse) ukrepe zaradi zaščite predlagateljice pred nasiljem nasprotnega udeleženca. Ugotoviti bo treba, ali še vedno obstaja bojazen, da bo nasprotni udeleženec izvajal nasilje v primeru skupnega bivanja v stanovanju, zaradi katerega so mu bili izrečeni ukrepi, oziroma ali je ob upoštevanju sorazmernosti pravic, ki pripadajo udeležencema, podaljšanje ukrepov po ZPND nujno potrebno zaradi ogroženosti predlagateljice pred nasprotnim udeležencem. Predlagateljica je dobila potrebno zaščito pred nasilnimi ravnanji nasprotnega udeleženca z izrečenimi ukrepi po določbah 19. in 21. člena ZPND, zato njen predlog za podaljšanje ukrepov nima podlage v 22. členu ZPND, ki zagotavlja stanovanjsko varstvo v primeru nasilja ob razvezi.

9Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

10Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPND.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): Predlagateljica se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2095/2010.

Op. št. (4): Drugi odstavek 21. člena ZPND določa tudi druga stvarnopravna upravičenja žrtve oziroma povzročitelja nasilja na stanovanju, ki jih pritožbeno sodišče ne povzema, ker za sporno zadevo niso odločilna; enako velja tudi za tretji odstavek 21. člena ZPND, ki je povzet v nadaljevanju.

Op. št. (5): Tomaž Pavčnik: Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten, 2/2012, stran 101.

Op. št. (6): Glej 72. člen v zvezi s 70. členom Stvarnopravnega zakonika in 112. člen Zakona o nepravdnem postopku.