VSL sodba I Cpg 514/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnica sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je drugotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 909,36 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče toženim strankam naloži v plačilo znesek 107.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2005 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženih strank, in sicer prvotoženi stranki v znesku 4.309,056 EUR, drugotoženi stranki 4.292,75 EUR, in tretjetoženi stranki 800,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sodbe v njeno korist, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je za rešitev te zadeve treba uporabiti Konvencijo o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Ur. list SFRJ-MP, št. 12-81/1975, RS-MP, št. 9-55/1992, CMR), saj je predmet spora cestni prevoz, pogodbeno določeni prevzemni in namembni kraj pa sta v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država (Republika Slovenija) pogodbenica (prim. 1. člen CMR). Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. list RS, št. 126/2003 s spremembami, ZPPCP-1) glede na določilo 1. člena ureja razmerja iz pogodb o prevozu tovora v notranjem prometu, kakor tudi v mednarodnem cestnem prometu, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, to je CMR. Subsidiarno se uporablja tudi Obligacijski zakonik (OZ) glede vprašanj, ki jih ZPPCP-1 ne ureja.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na OZ, čeprav bi v prvi vrsti moralo upoštevati CMR, OZ pa le glede vprašanj, ki jih CMR in ZPPCP-1 ne urejata. Prevozniško odgovornost enako definirata tako OZ kot CMR, le ureditev splošnih oprostilnih razlogov je po CMR nekoliko drugačna. Po OZ se prevoznik reši odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala kot posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti (1. odstavek 689. člena OZ). Po CMR pa je prevoznik oproščen odgovornosti, če je škodo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem, iz malomarnosti ali z navodili, ki niso bila dana kot posledica prevoznikove napake ali malomarnosti, ali če je škoda posledica naravne napake blaga ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti (prim. 2. odstavek 17. člena CMR). Primerjava pokaže, da je tretji oprostilni razlog po CMR za prevoznika celo ugodnejši, glede na to, da ne vsebuje elementa zunanjosti dogodka. Po CMR je torej prevoznik med drugim oproščen odgovornosti, če je poškodba tovora posledica okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti. Merilo za presojo, ali je določen vzrok pričakovan, je ustrezna skrbnost prevoznika, glede na vse okoliščine primera. Enako velja tudi za merilo za presojo, ali je bilo mogoče določen dogodek preprečiti in odvrniti. Oprostilni razlog je podan, če dogodka ne bi mogla preprečiti ali se mu izogniti oseba povprečnih lastnosti. Ne zahteva se absolutne neprepričljivosti ali neodvrnljivosti dogodka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je prevoznik pokazal ustrezno skrbnost, saj se je vračal proti Sloveniji iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, in je prevoz opravljal na relaciji v skladu z navodilom tožeče stranke, pravilno parkiral na urejenem avtocestnem parkirišču v bližini slovensko – hrvaške meje pri Zagrebu in s tem v največji možni meri zmanjšal možnost nastanka škode na blagu, ki ga je prevažal, pri čemer je prevozniku nujno potrebno priznati pravico do postankov na poti, ki v konkretnem primeru glede na relacijo niso bili pretirani, saj se je prevoznik ustavil prvič. Tudi po oceni pritožbenega sodišča prevoznik ni imel utemeljenega razloga, da bi podvomil v varnost na parkirišču, kjer je parkiral tovornjak. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo le postanek tovornjaka, ne pa dejstva, da je pustil med tem tovor brez nadzora, ne vzdržijo presoje. Iz konteksta obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje presojalo prav to okoliščino, saj nedvomno prevoznik svojega spremljevalca ni imel, pač pa le predstavnika tožeče stranke. Pritožbena navedba, da ni šlo za tožnikovega pooblaščenca, ampak je le spremljal prevoznika del poti, je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Nedvomno je bil to pošiljateljev izpolnitveni pomočnik, katerega dejanja štejejo kot pošiljateljeva. Prav po njegovem navodilu se je prevoznik na tem mestu ustavil zaradi urejanja dokumentacije z njim in drugače ni mogel, kot da je pustil tovornjak brez nadzora, kar pošiljateljevemu pomočniku ni moglo ostati neznano. Glede pritožbenega očitka, da bi spremljevalca kot dober strokovnjak moral opozoriti na morebitne nevarnosti, pritožbeno sodišče meni, da (ne)varnost avtocestnega parkirišča pri motelu v bližini Zagreba in slovensko-hrvaške meje ni tako strokovno vprašanje, pač pa si to oceno lahko naredi vsak povprečno razumen človek, posebno še skrben gospodarstvenik, kar bi moral biti tudi tožnik. Končno bi do požara iz neznanega razloga, ki nima svojega izvora v tovornjaku, lahko prišlo tudi, če bi se prevoznik nahajal v kabini tovornjaka. Po oceni pritožbenega sodišča je škoda posledica okoliščin, ki se jim prevoznik ni mogel izogniti niti njihovih posledic preprečiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz na prvi stopnji pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so podani ekskulpacijski razlogi po 2. odstavku 17. člena CMR. Zato prevoznik ni odškodninsko odgovoren za vtoževano škodo, zaključki sodišča prve stopnje pa so, čeprav deloma iz drugih razlogov, materialnopravno pravilni.

Po oceni pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da do nastanka škode ni prišlo na zavarovani relaciji po zavarovalni polici št. 1003901 (priloga A10). Iz citirane police izhaja, da je zavarovana relacija Novo mesto skladišče – Jagodine skladišče. Do poškodbe blaga pa je prišlo, ko se je blago po pošiljateljevih navodilih (neizročeno prejemniku) vračalo s srbsko-hrvaške meje proti Sloveniji. Pritožnik ni izpodbijal veljavnosti Splošnih pogojev za zavarovanje blaga med prevozom. Ti v 3. členu določajo, da se zavarovanje začne z neposrednim nakladanjem blaga na prevozno sredstvo v kraju, navedenem v zavarovalni polici kot odpravni kraj, traja ves čas prevoza s prevoznimi sredstvi, navedenimi v zavarovalni polici, konča pa se z razložitvijo neposredno s prevoznega sredstva, navedenega v zavarovalni polici kot namembni kraj. 9. člen Splošnih pogojev pa določa, da mora predlagatelj odškodninskega zahtevka zavarovalnici med drugim dokazati, da je škoda nastala na zavarovani relaciji. Ker do škodnega dogodka ni prišlo na zavarovani relaciji, zavarovalni primer ni nastal. Po določilih OZ o prevozni pogodbi lahko pošiljatelj razpolaga s pošiljko in spreminja naročila iz pogodbe in lahko naroči prevozniku med drugim naj pošiljko vrne (1. odstavek 678. člena OZ). Prevoznik pa mora obveščati pošiljatelja o vseh okoliščinah, ki lahko vplivajo na prevoz, in ravnati po njegovih navodilih (1. odstavek 680. člena OZ). Zavarovalna pogodba pa tovrstnih določb ne vsebuje. Zavarovana stvar, nevarnost (riziko), ki jo zajema zavarovanje, in med drugim trajanje zavarovanja ter doba kritja morajo biti navedeni v polici (1. odstavek 629. člena OZ). Ne glede na spremenjene okoliščine prevoza sodišče zato ni našlo podlage za zaključek, da je zavarovalnica soglašala s spremembo njenih obveznosti, kot so bile določene v zavarovalni polici.

Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sobo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je drugotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika po Odvetniški tarifi. V primeru zamude gredo drugotoženi stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.