689. člen OZ

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kot izvajalec s toženko kot podizvajalcem 15. 10. 2016 sklenila pogodbo, katere predmet so bile storitve prevoza gotovine ter da je v obdobju med 14. 10. 2017 in 5. 11. 2017 izginilo šest ovojnic z gotovino v skupnem znesku 18.825 EUR. Zapisalo je, da ostane prevoznik skladno z drugim odstavkom 692. člena OZ odgovoren za izgubo ali poškodbe pošiljk, ki jih ni bilo mogoče opaziti pri izročitvi, če ga je prejemnik o njih obvestil takoj, ko jih je odkril, vendar najkasneje v osmih dneh po izročitvi. Do dileme, kdaj je prišlo do izročitve izgubljene pošiljke, pa se ni opredelilo. Svojo presojo, da je treba izgubljeno pošiljko grajati v osmih dneh od izročitve, je oprlo na komentar Obligacijskega zakonika. Pri tem pa je spregledalo, da 692. člen OZ izgube pošiljke ne omenja. To je logično, saj pri izgubi pošiljke do njene izročitve sploh ne pride. Da je opravičilo uporabo omenjenega komentarja, pa je kot dan izročitve pošiljke štelo kar dan prevzema pošiljke. To pa je v direktnem nasprotju z dikcijo drugega odstavka 692. člena OZ, saj to določilo v primeru poškodbe pošiljke govori o osemdnevnem roku od izročitve pošiljke (naslovn

ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava. Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vsakemu poklicno skrbnemu bančnemu uslužbencu jasno, da ima lahko napačen podatek o naslovu komitenta za slednjega negativne posledice, saj banka dokumentacijo pošilja po pošti in se lahko zgodi, da česa ne bo prejel oziroma bo prišlo v neprave roke, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uslužbenka prvotožene stranke pri urejanju spremembe tožnikovega naslova napisala napačni naslov in da vsekakor gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo in tudi dejansko jo je in zato gre za nedopustno ravnanje, za katerega kot njen delodajalec po določbi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja prvotožena stranka. Za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi napačno izvedene poštne storitve, zakon vzpostavlja odgovornost izvajalca poštnih storitev (1. točka prvega odstavka 50. člena ZPSto-2). Prenos poštnih pošiljk ima po mnenju pritožbenega sodišča bistvene lastnosti prevozne pogodbe, kot je to opredeljeno v 666. do 703. členu OZ.

Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec, s tem da poda manjkajoče trditve. V sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in nadaljevanja postopka v pravdi, se predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj štejeta za tožbo. Iz obeh vlog tožeče stranke je jasno razbrati kaj zahteva – plačilo računov, navedenih v predlogu za izvršbo, skupaj z obrestmi in stroški postopka. Četudi tega v dopolnitvi tožbe ni navedla v obliki predloga odločitve, ni mogoče šteti, da določen tožbeni zahtevek ni bil postavljen. Okoliščina, da sodišče v dokaznem sklepu navede, da se pogledajo vse listine v spisu in pri tem natančno ne specificira katere listine so to, ne pomeni nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugovor pobota je zgolj obrambno sredstvo, zato ni mogoče ugotoviti obstoja toženčeve terjatve v znesku, ki presega višino tožbenega zahtevka. Ker se tudi pri procesnem pobotu šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, se terjatvi štejeta za pobotani z dnem nastanka poznej

Domneva resničnosti zatrjevanih in neprerekanih dejstev lahko velja zgolj za tista dejstva, ki so pravno relevantna glede na podano trditveno podlago nasprotne stranke. Predpostavka za takšen učinek neprerekanih dejstev je torej sklepčnost samih navedb tožnika pri utemeljitvi tožbenega zahtevka. Najbolj izrazito se ta učinek kaže v pogojih za izdajo zamudne sodbe, v kateri je najbolj uveljavljeno načelo arifmativne litiskontenstacije, to je domneve, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva. Tudi v tem primeru je pogoj za ugoditev tožbenemu zahtevku sklepčnost same tožbe, to je, da je tožbeni zahtevek glede na zatrjevana dejstva utemeljen v veljavnem materialnem pravu. Hkrati pa zatrjevana dejstva ne smejo biti v izrecnem nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Presoja sklepčnosti tožbe temelji na materialnem pravu, v katerega je vključeno tudi avtonomno pravo v obliki pogodbe. Prevozni listi CMR kot prevoznika navajajo družbo D. d. o. o. in ne tožečo stranko. Na družbo D. d. o. o. se glasijo vsi zahtevki naročnikov za stroške izgubljenega tovora. Tudi vse listine, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz

V primeru ravnanja izvajalca poštnih storitev s hujšo obliko krivde sklicevanje revidentke na zakonske določbe o omejitvi višine odškodnine iz 55. člena ZPSto-1 ni utemeljeno, ker ZPSto-1 primerov, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev, ne ureja. V konkretnem primeru je tako treba uporabiti določbo OZ-a, ki ureja odgovornost prevoznika pri hujši obliki krivde (4. odst. 689. člen OZ) in so zato vsi revizijski očitki v zvezi z reklamacijo ter posredno škodo pravno nerelevantni.

Prevozniško odgovornost enako definirata tako OZ kot CMR, le ureditev splošnih oprostilnih razlogov je po CMR nekoliko drugačna. Po OZ se prevoznik reši odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala kot posledica dejanja upravičenca, lastnosti pošiljke ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati in se jim tudi ne izogniti ali jih odvrniti. Po CMR pa je prevoznik oproščen odgovornosti, če je škodo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem, iz malomarnosti ali z navodili, ki niso bila dana kot posledica prevoznikove napake ali malomarnosti, ali če je škoda posledica naravne napake blaga ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti. Primerjava pokaže, da je tretji oprostilni razlog po CMR za prevoznika celo ugodnejši, glede na to, da ne vsebuje elementa zunanjosti dogodka. Po CMR je torej prevoznik med drugim oproščen odgovornosti, če je poškodba tovora posledica okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti. Merilo za presojo, ali je določen vzrok pričakovan, je ustrezna skrbnost prevoznika, glede na vse okoliščine primera. Enako velja tudi za merilo za presojo, ali j