VSL sklep I Cp 3389/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (od I. do VII. točke izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevano ugotovitev, da je toženka najpozneje 23. 1. 2014 s samovoljno zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih gostinskega lokala X ter spremembo kode za delovanje alarmne naprave v istem lokalu motila tožnico v njeni mirni posesti poslovnega prostora, kjer je opravljala gostinsko dejavnost. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da ji mora toženka nemudoma izročiti vse ključe zamenjane ključavnice ter zagotoviti ponovno delovanje kod alarmne naprave, v bodoče pa se vzdržati takšnih motilnih dejanj. Nazadnje je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 292,60 EUR pravdnih stroškov, postopek zoper podredno toženko pa je ustavilo.

2Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa takšno spremembo izpodbijanega sklepa, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Sodišče je svoj sklep oprlo med drugim na podatke, ki jih je posredovala družba M., d. d., teh pa ni vročilo tožnici, ki se zato o tem dokazu ni mogla izjasniti. Sklep je tako obremenjen z bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter s kršitvijo 6. člena EKČP in 22. člena Ustave. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Čeprav je tožnica izpostavila več dejstev, ki kažejo na prirejenost dogovora o prenosu najemne pogodbe in aneksa št. 1 k najemni pogodbi, se sodišče do teh njenih navedb ni opredelilo. Prenos posesti je bil protipraven, ker sta navedena dogovor in aneks nična, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožnica je v januarju 2014 še poslovala v spornem gostinskem lokalu, kar dokazujejo predloženi računi in dopis podjetja P., vendar sodišče teh listin ni ocenilo, prav tako ne izpovedi priče A. A. Sprememba posestnega stanja ni imela podlage v soglasju pravdnih strank. B. B. je bil v času prepustitve posesti že razrešen z mesta tožničinega zakonitega zastopnika. Izvedeni prenos posesti med B. B. in A. A. je bil protipraven tudi zaradi njune nedopustne povezanosti, ki jo je potrdilo Okrajno sodišče v Ljubljani v sklepu I P 315/2014 z dne 10. 7. 2014. Toženkina trditev, da ni več najemnica lokala, pomeni nedopustno novoto. Tožnica nanjo ni bila dolžna odgovoriti. Sicer pa bi se postopek lahko zaključil med prvotnima strankama. Kadar se posest v teku pravde prenese na tretjega, je odločilno dejstvo, ali je bil pridobitelj v dobri veri ali ne. Zakoniti zastopnik podredne toženke je vedel za pravdo, saj je bil zaslišan kot priča, zato je odsvojitev gostinskega lokala med potekom sodnega postopka zloraba, namenjena preprečitvi izvršljivosti sodne odločbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje tožničinim pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je do spremembe posestnega stanja prišlo še pred zatrjevanim motilnim dejanjem, da je toženka pridobila posest spornega poslovnega prostora v soglasju s tožnico in da zdaj tega prostora nima več v svoji posesti. Materialnopravno pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa, da tožnica ni upravičena do zahtevanega posestnega varstva. Po 33. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sta v tovrstnih pravdah pomembna le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pravica do posesti pa se ne upošteva. Vrnitev posesti in prepoved ponovnih posegov v posest je mogoče zahtevati le od posestnika. Toženka tega položaja nima več, tožnica pa od gole ugotovitve motenja nima nobene pravne koristi.

6Po navedenem tožnica, tudi če bi ji uspelo dokazati, da je bil prenos posesti na toženko protipraven, ker naj bi bila dogovor o prenosu najemne pogodbe z dne 2. 1. 2014 in aneks št. 1 k najemni pogodbi z dne 4. 1. 2013 prirejena za potrebe te pravde in nična, drugačne odločitve o tožbenem zahtevku ne bi mogla doseči. Prav tako ni več bistveno vprašanje, ali je bila tožnica ob sklenitvi navedenih pravnih poslov veljavno zastopana. Enako velja za dejstvo, da naj bi tožnica še januarja 2014 poslovala v spornem poslovnem prostoru.

7Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu izrecno ali posredno opredelilo do vseh relevantnih trditev in tudi izvedene dokaze je dovolj skrbno ocenilo, tako da tožnica ni bila prikrajšana za pravico do obravnavanja v postopku. Poleg tega je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani. Brez podlage je tudi pritožbeni očitek, da se tožnica ni mogla izjasniti o vseh izvedenih dokazih. Sodišče je namreč kopije naročilnic in dobavnic, ki mu jih je po zaprosilu posredovala družba M., d. d., prebralo v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Navedenih listin pa ni bilo dolžno vročiti pravdnima strankama. Tožnica tega niti ni zahtevala. Navsezadnje bi domnevno kršitev postopka morala v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljati že na naroku, pa tega ni storila.

8Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 190. člen ZPP, ki v prvem odstavku določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Navedeno zakonsko določilo v obravnavanem primeru ni uporabno, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker toženka nima več posesti, je izpolnitev tožbenega zahtevka objektivno nemogoča. Poleg tega je predmet tožbenega zahtevka vrnitev posesti, posest pa ni stvar ali pravica, temveč dejstvo. Za drugačno razlago, ki jo ponuja pritožba, ni opore ne v sodni praksi, ki je glede tega vprašanja ustaljena, ne v pravni teoriji. Tožnica si judikate, ki jih izpostavlja v pritožbi, razlaga napačno. Vprašanje, ali je bila tretja oseba, ki ji je toženka med pravdo prepustila posest, v dobri veri ali ne, za to pravdo ni relevantno. Če je res šlo za zlorabo, se bo tožnica nanjo morala sklicevati v drugih postopkih oziroma jo uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi. Dejstvo, da toženka ni več najemnica spornega poslovnega prostora, ker ga je vrnila njenemu lastniku, tudi ne predstavlja nedopustne novote, ki je sodišče pri odločanju ne bi smelo upoštevati. Do prenosa posesti je namreč prišlo šele po zaključku prejšnjega postopka na prvi stopnji. Toženka se je na to okoliščino sklicevala že v dopolnitvi svoje pritožbe, ki je bila resda prepozna, vendar je v ponovljenem postopku vztrajala pri vseh svojih trditvah, tudi pri tej. Gre torej za dopustno novoto, ki jo je toženka uveljavljala pravočasno, tožnica pa se nanjo, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, ni odzvala. Še več, tožnica tega, da toženka ni več posestnica spornega poslovnega prostora, niti v pritožbi ne zanika, ampak zmotno meni, da gre za neupoštevno dejstvo.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

10Tožnica je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov, toženka pa s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora svoje stroške za odgovor kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).