VSL sodba II Cp 2325/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je posojilna pogodba in pogodba o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, ki sta jo 12. 3. 2012 sklenila toženca, nična v delu, ki obsega zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičnini (3. in 4. člen pogodbe). Hkrati je ugotovilo neveljavnost vknjižbe hipoteke pri omenjeni nepremičnini oziroma nepremičnini parc. št. 1 k. o. ..., ID ... za zavarovanje terjatve v višini 34.506,00 EUR in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 1.027,20 EUR. Tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe glede dogovora o posojilu, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

2Toženca sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da sodbo samo spremeni. Menita, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj v sodbi niso jasno navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Stališča prvostopnega sodišča so v marsičem kontradiktorna. Sodišče je verjelo v resničnost sklenjene posojilne pogodbe in je ni razveljavilo, hkrati pa je podvomilo v resničnost višine in namena posojila. Argumenti iz obrazložitve, da sta toženca z obremenitvijo nepremičnine s hipoteko želela vplivati na možnost uspešne prodaje nepremičnine, so v nasprotju s pravnimi pravili prodaje nepremičnin po določilih ZIZ. Iz 173. člena ZIZ-1 izhaja, da na nepremičnini vknjižena zastavna pravica ugasne z dnem, ko postane sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pravnomočen. Hipoteka ne predstavlja nikakršne ovire za nakup nepremičnine, kot napačno ugotavlja sodišče. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določilo 40. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ravnanju tožene stranke ni mogoče pripisati nedopustnega nagiba. Toženca sta pri sklenitvi posojilne pogodbe in pogodbe o zavarovanju terjatve zasledovala realizacijo pogodbene zahteve drugega toženca, da mu prva toženka izroči takšno pogodbo, ki bo zavarovala njegovo terjatev in mu zagotovila vračilo posojenega zneska. Pri tem ne gre za nikakršno protipravno ravnanje, niti ravnanje, ki bi se upiralo moralnim normam družbe. Ne strinjata se s stališčem, da bi moral drugi toženec, čeprav je prvi toženki posodil denar in se dogovoril za njegovo vračilo, čakati, da bo svojo terjatev na delu nepremičnine prvi terjal tožnik in se morda kot hipotekarni upnik vpisati šele pozneje. Sodišče moti, da je plačilo posojila zavaroval drugi toženec, ne bi ga pa motilo, če bi šlo za enako zavarovanje s strani banke. Nagib tožencev ni nedopusten. Ni ju vodilo oškodovanje tožnika, temveč prednostna pravica do zavarovanja in končnega poplačila terjatve po nerazveljavljeni posojilni pogodbi, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo tretjega pogoja za nedopustnost nagiba, in sicer, da je drugi toženec vedel ali bi moral vedeti, da je nedopusten nagib bistveno vplival na sklenitev pogodbe s prvo toženko. Izpovedal je namreč, da se je z mamo večkrat sprl, ker ni bilo videti konca posojanju, pojasnil pa je celo, da sam ni sodeloval pri sestavi pogodbe. Drugemu tožencu nedopusten nagib prve toženke ni bil znan, niti mu ni mogel biti znan, zato ga ni mogoče sankcionirati s sankcijo ničnosti. Ni nemogoče trditi, da je zavarovanje terjatve toženih strank škodovalo tožniku, vendar to še ne zadošča za odločitev sodišča o nedopustnosti nagiba kot razlogu za razveljavitev pogodbe. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Uspeh tožeče stranke ni bil večji od 60 %, saj je sodišče sklenjeno pogodbo dejansko ohranilo v veljavi, razveljavilo je zgolj del, ki se nanaša na zavarovanje.

3Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih odgovora navaja, da je težko sprejeti razlago drugega toženca, da bi od svoje matere zahteval tako močno zavarovanje vračila posojila, kar je nenazadnje izpodbil sam, ko je izpovedal, da sta pogodbo sestavili prva toženka in njena odvetnica, on pa jo je le podpisal. V izvršbi bi imel drugi toženec zaradi vknjižene hipoteke prednost pri poplačilu. Tako bi iz naslova svoje terjatve do prvotoženke prejel praktično celo kupnino in „si tako poplačal svojo terjatev“ pred ostalimi upniki. S tem bi izigral tožnika kot upnika, saj bi denar, ki bi ga iz kupnine prejel na račun poplačila „svoje terjatve“, ostal doma – bodisi njemu bodisi mami, tožnik pa svoje resnične terjatve na podlagi pravnomočne sodne odločbe ne bi mogel nikoli izterjati, saj je ena polovica nepremičnine, na kateri je vknjižena zastavna pravica drugega toženca, vse, kar prvotoženka ima. Ponavlja, da je nesporno, da je bil nagib obeh tožencev v sklenitvi takšne pogodbe, ki bi tožniku preprečila uveljavitev njegove terjatve.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta toženi stranki 12. 3. 2012 sklenili posojilno pogodbo in pogodbo o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na nepremičnini – stanovanjski hiši parc.št. 1 k. o. ..., v kateri prvotoženka nastopa kot posojilojemalka in zastaviteljica, drugi toženec pa kot posojilodajalec in hipotekarni upnik. Toženca sta v sorodstvenem razmerju mati – sin. Kot predmet navedene pogodbe so navedena pretekla posojila, ki naj bi jih drugi toženec dal prvi toženki v skupnem znesku 34.506,00 EUR. Na podlagi te pogodbe je bila pri solastninskem deležu prve toženke na navedeni nepremičnini, ki jo ima v solasti s tožnikom, vknjižena hipoteka (dne 30.3.2012) v korist drugega toženca. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da ima tožnik do prve toženke terjatev iz naslova plačila uporabnine za uporabo njegovega solastnega dela omenjene nepremičnine, in sicer v znesku 15.095,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2007 dalje, ki mu je bila prisojena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3822/2007-II, pred sklenitvijo omenjene pogodbe med tožencema (sodba je postala pravnomočna po sklenitvi omenjene pogodbe) in da je za uveljavitev te terjatve vložil predlog za izvršbo s prodajo prvotoženkinega solastnega dela nepremičnine. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da prva toženka razen omenjenega solastnega deleža nepremičnine nima drugega premoženja.

6Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je omenjena pogodba med tožencema fiktivna, da ni šlo za posojilno razmerje, da med njima ni bilo v pogodbi zatrjevanega denarnega toka in da je pogodba sklenjena zgolj z namenom obremenitve prvotoženkine nepremičnine zaradi onemogočitve oprave izvršbe na prvotoženkin solastniški delež nepremičnine. Ker je fiktivna posojilna pogodba, je prav tako fiktivna pogodba o zavarovanju terjatve s hipoteko, saj je bila sklenjena za zavarovanje dejansko neobstoječe terjatve. Tožbeno dejansko podlago so predstavljale tudi trditve, da je bil edini namen sklenitve pogodbe med tožencema onemogočiti oziroma tožniku znatno otežiti izvršbo oziroma zavarovati premoženje prve toženke pred tožnikom kot upnikom in da je takšen nagib za sklenitev pogodbe absolutno nedopusten.

7Prvostopenjsko sodišče ni sledilo tožbenim trditvam o fiktivnosti posojilne pogodbe. Verjelo je tožencema, da je drugi toženec, ki omenjeno nepremičnino uporablja skupaj z materjo – prvo toženko, tej večkrat finančno pomagal, saj je imela nizke prejemke. Verjelo jima je tudi, da ji je posojal denar in da je med njima obstajal dogovor o vrnitvi posojila. Ni pa jima verjelo, da ji je posodil tako visok znesek. Kljub takšnemu zaključku pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe zavrnilo v celoti(1). Ta odločitev ni predmet pritožbenega izpodbijanja oziroma je postala pravnomočna.

8Iz zgoraj povzetih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja njegov zaključek, da imata tako tožnik kot tudi drugi toženec terjatvi do prve toženke oziroma sta njena upnika. Če je tako, ima vsak od njiju pravico zahtevati poplačilo iz njenega premoženja in vsak od njiju ima tudi pravico do zavarovanja svoje terjatve, tudi s hipoteko na (so)lastniškem deležu njene nepremičnine. Oba sta zastavno pravico na nepremičnini tudi pridobila, in sicer drugi toženec z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi obravnavane pogodbe o zavarovanju terjatve z zastavno pravico z dne 12.3.2012, tožnik pa z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino (sklep z dne 7.5.2013) v zemljiški knjigi.(2) Pri tem je upnik (drugi toženec), ki je svojo terjatev zavaroval s hipoteko na dolžnikovi nepremičnini pred začetkom izvršilnega postopka z izvršbo na dolžnikovo nepremičnino, v ugodnejšem položaju, saj ima v izvršbi njegova terjatev prednost pri poplačilu (198. člen ZIZ). Terjatev drugega upnika je tako poplačana zgolj iz morebitnega preostanka kupnine iz prodaje dolžnikove nepremičnine. V ravnanju prvega upnika, če je s sklenitvijo pogodbe o zavarovanju terjatve zasledoval zgolj cilj njene realizacije, ni nikakršne protipravnosti. Tudi, če bi drugi upnik proti prvemu vložil tožbo na izpodbijanje pravnega dejanja (zavarovanja terjatve prvega upnika s hipoteko)(3), bi bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen. Ugoditev njegovemu zahtevku bi namreč predstavljala kršitev enakih pravic upnikov oziroma nedopustno priviligiranje enega upnika. Takšno zavarovanje terjatve zato samo po sebi tudi ne more biti v opreki z moralnimi načeli. Vendar pa to ne more pomeniti, da je v primeru dveh upnikov, od katerih eden z dolžnikom sklene pogodbo o zavarovanju terjatve z zastavno pravico, nedopustnost nagiba za sklenitev takšne pogodbe in s tem njena ničnost apriori izključena.

9Nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena, je nedopusten, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (40. člen v zvezi z drugim odstavkom 39. člena OZ). Za veljavnost pogodbe (ničnost) pa ima pomen zgolj tisti nedopusten nagib, ki je bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). Poslovno podlago pogodbe namreč predstavljajo tisti poslovni nagibi, za katere druga pogodbena stranke ve ali bi zanje lahko vedela, torej bi jih lahko ugotovila, če bi pri sklepanju pogodbe ravnala skrbno(4). Na veljavnost pogodbe pa vpliva (samo) tisti nedovoljeni nagib, ki je bistveno vplival na odločitev pogodbene stranke za sklenitev pogodbe. Na odločitev za sklenitev pogodbe bistveno vplivajo samo tisti nagibi, ki so ključnega (prevladujočega) pomena za sprejem te odločitve. To pomeni, da (nedovoljeni) nagib bistveno vpliva na pogodbenikovo odločitev za sklenitev pogodbe, če pogodbe ne bi sklenil, če tega nagiba ne bi bilo(5).

10Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhajajo dejanske okoliščine(6), na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je bil ključni oziroma prevladujoči nagib prve toženke za sklenitev pogodbe o zavarovanju terjatve drugega toženca v izigranju tožnika oziroma, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, v otežitvi ali onemogočitvi tožnikove pravice do plačila terjatve iz naslova uporabnine. Toženca sta sklenila pogodbo o zavarovanju terjatve drugega toženca po tem, ko je bila tožniku prisojena terjatev iz naslova uporabnine, nanaša pa se na zavarovanje posojenih zneskov, ki so bili dani bistveno prej, tudi sedem let pred sklenitvijo navedene pogodbe; v pogodbi nista določila zapadlosti terjatve; zavarovala sta terjatev drugega toženca na nepremičnini, v kateri živi tudi sam. Iz izpovedi drugega toženca pa izhaja, da pobudnik sklenitve pogodbe o zavarovanju s hipoteko ni bil sam ampak prva toženka, torej zastavna dolžnica. Izpovedal je, da sam takšnega zavarovanja ni zahteval, da se je to dogovorila prva toženka z odvetnico in mu prinesla navedeno pogodbo v podpis. Iz navedenih indikatornih dejstev izhaja pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da je bil prevladujoči nagib prve toženke za sklenitev pogodbe o zavarovanju s hipoteko v izigranju tožnika, saj bi bilo s tem poplačilo njegove terjatve oteženo oziroma onemogočeno. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tak nagib nedopusten, ker je v opreki z moralnimi načeli,(7) drugi toženec pa je za nedovoljen nagib nedvomno vedel oziroma bi zanj glede na okoliščine moral vedeti. Toženec je vedel, da je tožnik solastnik nepremičnine, v kateri živi in je predmet zavarovanja; vedel je za tožnikovo denarno terjatev do prve toženke iz naslova uporabnine (v postopku po tožbi zaradi plačila uporabnine je bil tudi zaslišan kot priča); s tožnikom je bil v slabih odnosih; vedel je tudi, da prva toženka nima drugega premoženja. Izpodbijana odločitev o ničnosti pogodbe o zavarovanju terjatve drugega toženca z zastavno pravico na omenjeni nepremičnini je zato pravilna, posledično pa tudi odločitev o izbrisu navedene pravice oziroma vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

11Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je tožnikov uspeh v pravdi 80%. Tožnik je z izpodbijano sodbo v celoti realiziral namen svoje tožbe, zato je neutemeljena pritožba tožencev, da bi mu moralo sodišče prisoditi še nižje stroške.

12Glede na navedeno je pritožba tožencev v celoti neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13Odločitev o stroških temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženca s pritožbo nista uspela. Tožnikov strošek odgovora na pritožbo pa ni potreben strošek, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): Pri tem je še navedlo, da okoliščina obstoja oziroma veljavnost posojilne pogodbe ne bo predstavljala ovire oziroma otežkočala uveljavitev tožnikove terjatve.

Op. št. (2): V skladu z določbo drugega odstavka 170. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pridobi upnik z zaznambo sklepa o izvršbi zastavno pravico z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na nepremičnini.

Op. št. (3): Actio Pauliana, 255. člen Obligacijskega zakonika OZ).

Op. št. (4): Dr. Nina Plavšak, Obligacijsko pravo, splošni del, str. 243.

Op. št. (5): Dr. Nina Plavšaka, prav tam.

Op. št. (6): Nekatera dejstva, ki jih prvostopenjsko sodišče šteje za okoliščine, ki kažejo na nedopusten nagib in navaja v 8. do 12. odstavku izpodbijane sodbe, se nanašajo na vprašanje fiktivnosti posojilne pogodbe, vendar pa, kot izhaja iz nadaljnjih razlogov prvostopenjskega sodišča, omenjena pogodba ni navidezna.

Op. št. (7): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2013, II Ips 297/2010, II Ips 568/2009, II Ips 299/2007, II Ips 564/2001, II Ips 381/99 idr.