VSRS Sodba IV Ips 59/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Policijska postaja Mariboru I je s plačilnim nalogom 0000106100114 z dne 13. 2. 2014 storilca prekrška S. M. spoznal za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 38. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izrekel mu je globo v višini 500,00 EUR in enajst kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo ZSV 45/2014 z dne 14. 3. 2014 zahtevi storilca in njegove zagovornice za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeni, ter odločilo, da je storilec prekrška dolžan plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena v zvezi s 139. členom

ZP-1 ter kršitve 7. točke prvega odstavka 155. člena v zvezi z dvanajstim odstavkom 129. a člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavrnilo dokazni predlog storilca za vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 52888/2012 z obrazložitvijo, da obravnavanje kaznivega dejanja ni predmet tega prekršovnega postopka, hkrati pa je razloge sodbe na več mestih oprlo prav na navedeno kazensko zadevo. Takšno

ravnanje sodišča predstavlja poseg v pravico storilca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi, da se sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, v nasprotju z določbo 139. člena ZP-1, ni opredelilo do obdolženčeve krivde. Ker ostajajo odločilna dejstva na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati ali je storilec ravnal z naklepom ali malomarnostjo, popolnoma neobrazložena, je v izpodbijani sodbi podana tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče je z izpodbijano sodbo kršilo tudi določbo 7. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z določilom dvanajstega odstavka 129. a člena ZP-1, ker je v izreku sodbe odločilo, da mora storilec plačati še stroške postopka, pričnino in sodno takso. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi navedenih kršitev izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171.

členom ZP-1 dne 20. 8. 2014 poslalo storilcu prekrška, njegovi zagovornici pa dne 25. 8. 2014. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavila storilčeva zagovornica z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 2. 9. 2014. V njej je navedla, da v celoti soglaša z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ter poudarila, da bi moralo sodišče v primeru razveljavitve izpodbijane pravnomočne sodbe v ponovnem postopku vzeti za podlago odločanja o prekršku plačilni nalog,

ki je bil storilcu izdan dne 31. 3. 2010.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo storilčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavrnilo dokazni predlog storilca za vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 52888/2012, hkrati pa se je na omenjeno kazensko zadevo v razlogih sodbe večkrat sklicevalo. Poudarja, da je sodišče v obremenilnem delu upoštevalo podatke kazenskega spisa, zato bi bilo dolžno preveriti tudi ostale dokaze, ki izhajajo iz navedene zadeve in bi utegnili biti storilcu prekrška v korist.

5Vrhovni državi tožilec utemeljeno trdi, da je bila storilcu prekrška v postopku o prekršku kršena pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Določba 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku je specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave. Navedena procesna jamstva skupaj tvorijo širši pojem poštenega postopka in morajo biti po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča zagotovljena tudi v postopku o prekršku (odločba Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, kjer je sodišče presodilo, da je raven pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo lahko nižja kot v kazenskem postopku). Enako mora biti posamezniku tudi po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zagotovljena možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem ob upoštevanju jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega postopka (

fair trial

). Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Temu služi tudi

pravica obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, po drugi strani ima storilec v postopku o prekršku pravico do izjave, ki zajema pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist. Ta pravica ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ugotovi ta dejstva oziroma

izvede dokaze.

6V obravnavanem primeru iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da se je storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo večkrat skliceval na podatke kazenskega spisa (predvsem na izpovedbe policistov D. F. in M. F., ki sta bila zaslišana v okviru posamičnih preiskovalnih dejanj ter na spremembo obtožnega akta zoper B. Š.) ter izrecno predlagal, da sodišče v prekrškovnem postopku vpogleda v kazenski spis Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 52888/2012. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (12. točka na 8. strani) izhaja, da je sodišče

proučilo zapisnik o glavni obravnavi z dne 29. 5. 2013 iz kazenskega spisa II K 52588/2012, zapisnike o zaslišanju prič iz spisa I Pom 52588/2012, kopijo obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu z dne 19. 2. 2013 ter kopijo obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu z dne 26. 2. 2014. Sodišče je v nadaljevanju obrazložitve sodbe, v kateri je sicer napravilo obsežno in celovito oceno izpovedb prič policistov M. F. in D. F., sodbo na več mestih oprlo na zapisnike o njunem zaslišanju v kazenski

zadevi II K 52588/2012. Sodišče se je v 13. točki na 9. strani sodbe opredelilo do dokaznega predloga storilca prekrška za vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu II K 52888/2012, ki ga je zavrnilo z obrazložitvijo, da obravnavano kaznivo dejanje ni predmet obravnave v tem postopku, v katerem sodišče presoja le, ali je storilec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake prekrška po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1. Sodišče je dodalo še, da vsebina

obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu v kazenskem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu ter njegova sprememba za obravnavani prekršek ni bistvena.

7Glede na takšne razloge izpodbijane pravnomočne sodbe je potrebno pritrditi vložniku zahteve, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj je v delu, ki je za storilca prekrška obremenilen upoštevalo tudi podatke kazenskega spisa II K 52588/2012, čeprav tega dokaza v prekrškovnem postopku sploh ni izvedlo, temveč ga je, kot je navedlo v 12. točki razlogov sodbe le „proučilo“, hkrati pa je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v navedeni kazenski spis v delu, v katerem bi bil po mnenju storilčeve obrambe zanj razbremenilen. Pri tem je sodišče v razlogih sodbe prišlo v nasprotje, ko je razloge o odločilnih dejstvih na več mestih oprlo na podatke navedenega kazenskega spisa, ob tem pa je dokazni predlog za vpogled v ta spis zavrnilo z obrazložitvijo, da obravnavanje kaznivega dejanja ni predmet obravnave v tem postopku.

8Prav tako je potrebno pritrditi vložniku zahteve, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi zagrešilo kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker v razlogih sodbe ni navedlo pravno odločilnih dejstev na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti pravni zaključek o storilčevi krivdi. V nasprotju s 7. točko prvega odstavka 38. člena ZVCP-1, ravna voznik, če prehiteva, čeprav smerno vozišče za vožnjo vozil v nasprotni smeri ni prosto po dolžini, ki je potrebna za prehitevanje. Navedeni prekršek storilci praviloma storijo iz malomarnosti, glede na njegovo zakonsko opredelitev pa ni izključeno, da ga je mogoče storiti tudi s krivdno obliko naklepa.

9V obravnavanem primeru sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni napravilo pravnega zaključka o krivdni obliki, s katero je ravnal storilec prekrška, niti ni navedlo odločilnih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je

storilec pri storitvi prekrška ravnal naklepno ali pa je prekršek storil iz malomarnosti. Kot utemeljeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, izostanek teh razlogov o odločilnih dejstvih predstavlja bistveno kršitev določb

postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

C.

10Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo

razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče, upoštevaje temeljna jamstva poštenega postopka, ponovno odločiti o storilčevem dokaznem predlogu za vpogled v kazenski spis II K 52888/2014 ter v razlogih sodbe, v primeru, če bo storilca prekrška ponovno spoznalo za odgovornega, navesti pravnorelevantna dejstva in okoliščine ter na njihovi podlagi napraviti pravni zaključek o obliki krivde, s katero je obsojenec storil obravnavani prekršek.