UPRS sklep III U 252/2015

I. Tožba se zavrže.
II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Pred Okrožnim sodiščem v Kopru se zoper tožečo stranko vodi kazenski postopek pod opr. št. I Kpr 1065/2015. V tej zadevi je preiskovalna sodnica za tožnika s sklepom z dne 24.4.2015 odredila enomesečni pripor, ki je trajal od 21.4.2015 od 6.35 ure dalje. Zunajobravnavni senat je s sklepom z dne 19.5.2015 tožniku pripor podaljšal za dva meseca, to je do dne 21.7.2015, nakar je Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 17.7.2015 pripor podaljšalo še za nadaljnja dva meseca, to je do 21.9.2015. Z izpodbijanim sklepom z dne 15.9.20125 je senat Vrhovnega sodišča na predlog okrožne državne tožilke iz Kopra tožniku podaljšal pripor še na en mesec, to je do 21.10.2015 do 6.35 ure.

2Tožnik v tožbi navaja, da je Vrhovno sodišče z zadnje izdanim sklepom kršilo varstvo osebne svobode iz 19.člena Ustave RS, saj je pripor podaljšalo dne 15.9.2015 na predlog državne tožilke z dne 11.9.2015, to je po tem, ko je bila z dnem 7.9.2015 kazenska preiskava že končana in kazenski spis vrnjen tožilstvu. Tožilstvo je imelo po določbi prvega stavka 2. odstavka 184. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) tri možnosti: da v petnajstih dneh predlaga dopolnitev preiskave; da v istem roku vloži obtožnico ali pa v tem roku izjavi, da odstopa od kazenskega pregona. Ista zakonska določba določa, da v primeru, ko je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati, pošlje preiskovalni sodnik spise državnemu tožilcu najkasneje petnajst dni pred iztekom pripora. Tožilstvo bi podaljšanje pripora lahko izposlovalo le, če bi pred tem predlagalo dopolnitev preiskave, česar pa tožilka ni storila, prav tako tudi ne vložila obtožnice zoper tožnika in tudi ne odstopila od pregona. Glede na datum zaključka preiskave, bi smelo v taki situaciji Vrhovno sodišče pripor podaljšati za tožnika za največ šest dni, nikakor pa pripora v taki situaciji ne bi smelo podaljšati za dodatni mesec dni, tako kot je storilo z izpodbijanim sklepom. Od dne 27.9.2015, ko je bil rok, do katerega bi morala tožilka ravnati na prej opisani način, je izvrševanje pripora zoper tožnika kršitev varstva njegove osebne svobode iz 2. odstavka 19. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi ter po 1. odstavku 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ugotovi nezakonitost in protiustavnost sklepa Vrhovnega sodišča RS z dne 15.9.2014 v delu, kjer dovoljuje izvrševanje pripora zoper tožnika tudi po 27.9.2015 ter da po 2. odstavku 66. člena ZUS-1, ob ugotovitvi, da nezakonito stanje še traja, prepove nadaljnje izvrševanje pripora. V kolikor sodišče o tožbenem zahtevku ne more odločiti brez odlašanja, naj nadaljnje izvrševanje pripora prepove z začasno odredbo, in sicer na podlagi 3. odstavka 66. člena v zvezi z 32. členom ZUS-1 tako, da Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper odredi izpustitev tožeče stranke na prostost.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe navajala, da je v 4. odstavku 420. člena ZKP zoper sklepe senata Vrhovnega sodišča v primeru pripora predvideno pravno sredstvo, to je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo lahko upravičenci iz 1. odstavka 421. člena vložijo v roku, določenem v 4. odstavku tega člena. S tožbo je zahtevano sodno varstvo v upravnem sporu zaradi posega Vrhovnega sodišča v človekove pravice in temeljne svoboščine v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Ker je v ZKP zoper odločitev Vrhovnega sodišča v primeru podaljšanja pripora nad tri mesece zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku, ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje subsidiarnega upravnega spora, posledično pa tudi ne predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe po 1. odstavku 66. člena ZUS-1.

K točki I. izreka:

4Sodišče je tožbo tožnika zavrglo.

5Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar pa le takrat, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V kolikor je drugo sodno varstvo zagotovljeno, ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje takega subsidiarnega upravnega spora.

6Tožnik v tožbi zatrjuje, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Ks 10657/2015 z dne 15.9.2015, s katerim je bil zoper njega podaljšan pripor na način, kot je opisan v 2. točki te obrazložitve, kršilo varstvo osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, torej smiselno trdi, da je poseglo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

7Sodišče pritrjuje stališču toženca, da je tožniku sodno varstvo zoper izpodbijani sklep zagotovljeno v ZKP. Po določbi 4. odstavka 420. člena tega zakona je namreč med kazenskih postopkom, ki ni pravnomočno končan, dopustno vložitvi zahtevo za varstvo zakonitosti, med drugim, tudi zoper pravnomočen sklep senata vrhovnega sodišča v primeru podaljšanja pripora po 2. odstavku 205. člena ZKP. S tožbo izpodbijani sklep je senat Vrhovnega sodišča RS izdal prav po tej določbi, kar pomeni, da je tožencu sodno varstvo zagotovljeno že na tej zakonski podlagi.

8Sodišče torej ugotavlja, da izpodbijani sklep senata Vrhovnega sodišča ni akt, ki bi se na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, s tem pa ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje subsidiarnega upravnega spora. Skladno s tem je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi določbe 4. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II. izreka:

9Sodišče je zavrglo tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe.

10Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Predlagal je, naj sodišče, v kolikor o tožbi ne bo moglo odločiti brez odlašanja, prepove nadaljnje izvrševanje pripora zoper tožnika s tem, da ZPKZ Koper odredi njegovo izpustitev na prostost.

11Sodišče ugotavlja, da je ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 tudi ta, da je zoper akt, za katerega se predlaga začasno zadržanje izvršitve, vložena tožba v upravnem sporu. Ker je sodišče, kot je opisano v prejšnjih odstavkih, ugotovilo, da procesne predpostavke za obravnavo tožnikove tožbe niso izpolnjene, to pomeni, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe in je zato to zahtevo sodišče zavrglo.

K točki III. izreka:

12Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.