UPRS sodba in sklep I U 770/2015

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba direktorice Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig št. 720-85/2013/113 z dne 8. 10. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Republika Slovenija je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 285,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo tožnice za prekinitev prestajanja kazni zapora na podlagi zaključka, da njene zdravstvene težave niso takšne, da ne bi bila zmožna prestajati kazni zapora, sklicujoč se na določila 82. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in na mnenje zavodske ambulante z dne 15. 9. 2014, konkretno splošnega zdravnika A.A., dr. med., in na mnenje zavodske psihiatrinje z dne 6. 10. 2014, po katerem bi bilo težko pričakovati trajno izboljšanje obsojenkinega psihičnega stanja po kakršnikoli obliki hospitalnega zdravljenja, težko je tudi pričakovati, da bi kakršnakoli oblika hospitalnega zdravljenja pripeljala do trajnega izboljšanja obsojenkinega

psihičnega stanja; sicer pa ima obsojenka, tudi v obdobju poslabšanja, v zavodu možnost psihiatrične ambulantne obravnave, kakor tudi možnost hospitalne obravnave na Oddelku za forenzično psihiatrijo UKC, kar zaenkrat zadošča potrebam obsojenke. Na podlagi navedenih dejstev je prvostopenjski organ tožničino prošnjo, ki mu jo je v reševanje odstopilo Okrožno sodišče v Ljubljani, zavrnil kot neutemeljeno po ugotovitvi, da tožnica od 9. 1. 2013 dalje prestaja tri in polletno zaporno kazen, ki se izteče 19. 1. 2016, na

podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 36467/2012 z dne 2. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 36467/2012 z dne 16. 1. 2013, s katero je bila tožnica obsojena po 1. odstavku 228. člena in po 1. in 3. odstavku 211. člena KZ.

2Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki ji je priložila tudi listine, a jo je drugostopenjski zavrnil kot neutemeljeno, ker tudi po oceni pritožbenega organa v konkretnem primeru ni izkazana hujša bolezen, zaradi katere tožnica ne bi bila sposobna prestajati zaporne kazni. V zvezi s predloženim izvidom laboratorija B., radiološki izvid z dne 2. 4. 2014, pritožbeni organ ugotavlja, da je nanj (pri)tožnica sicer posebej opozorila že v svoji vlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora, ki ji je priložila tudi omenjeni izvid, vendar (pri)tožnica mikroadenoma hipofize v svoji vlogi ni izrecno omenila, ampak je mikroadenom hipofize navedla le kot eno izmed več diagnoz. Pritožbeni organ dodaja, da je potrebno zdravstveno stanje (pri)tožnice obravnavati celostno in meni, da je bilo v tožničinem primeru to tudi storjeno. Kar zadeva izvid Endokrinološke ambulante z dne 16. 10. 2014 pa navaja, da se navedeno dokazilo nanaša na čas po izdaji odločbe prvostopenjskega organa, zato meni, da gre za nov dokaz, ki ga prvostopenjski organ upoštevajoč določilo 3. odstavka 238. člena ZUP ni mogel upoštevati pri svoji odločitvi in ga zato tudi pritožbeni organ ne more upoštevati kot pritožbeni razlog, zato se tudi ni spuščal v presojo utemeljenosti tega dokaza.

3Tožnica, ki se s sprejeto odločitvijo upravnih organov prve in druge stopnje ni strinjala, je sodišču predlagala, da naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožnici prekine prestajanje zaporne kazni za čas treh mesecev in se toženi stranki naloži, da tožnico takoj izpusti na prostost, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka. Obenem je predlagala, da naj sodišče izda začasno odredbo, da se tožnici takoj prekine prestajanje zaporne kazni in toženi stranki naloži, da tožnico na podlagi prejetega sklepa o začasni odredbi takoj izpusti na prostost, pri čemer se je v obrazložitvi tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe sklicevala na fragmente citatov medicinskih izvidov, ki jih je predložila v dokazne namene (tožbena priloga A3: str. 1 - 21).

4Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe prerekala vse navedbe tožeče stranke in sodišču predlagala, da tožbo kot prepozno zavrže, češ da je bila tožnici drugostopenjska odločba osebno vročena dne 9. 12. 2014 in da je tožba, ki jo je sodišče prejelo 13. 1. 2015, tako vložena po izteku predpisanega 30-dnevnega zakonskega roka za vložitev tožbe. Podrejeno je iz previdnosti ugovarjala navedbam tožnice. Ker je prekinitev kazni zapora le izjemoma dopustna, mora biti izpolnjevanje zakonskih pogojev dejansko izkazano, česar pa naj ne bi izkazala (pri)tožnica, kljub preučitvi celotne zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložila, medtem ko v tožbi navaja le določene izvlečke oziroma trditve iz podanih zdravniških mnenj. Le-te pa je po stališču tožene stranke treba obravnavati celostno in ne le ob sklicevanju na izvlečke določenih zdravniških mnenj, ki so za (pri)tožnico ugodni. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, prav tako kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe, češ da iz njega ne izhajajo okoliščine in dejstva, s katerimi tožnica utemeljuje težko popravljivo škodo, češ da njeno zdravstveno stanje ni takšno, da kazni zapora ne bi mogla prestajati. S pripravljalno vlogo z dne 8. 6. 2015 je tožena stranka sodišču predložila listine predmetnega upravnega spisa v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji).

5Sodišče je o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe že odločalo, in sicer je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo s sklepom št. I U 60/2015-5 z dne 21. 1. 2015, ki pa je bil po pritožbi tožnice razveljavljen s sklepom Vrhovnega

sodišča št. I Up 14/2015 z dne 11. 2. 2015. V ponovnem postopku je Upravno sodišče s sklepom št. I U 60/2015-18 z dne 4. 3. 2015 ponovno zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in obenem postopek s tožbo ustavilo (I. Točka izreka) ter zavrnilo tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka

(III. točka izreka), vendar je Vrhovno sodišče ponovno ugodilo pritožbi tožnice in s sklepom št. I Up 88/2015 z dne 13. 5. 2015 le v izpodbijanem delu pod točko I. in III. izreka razveljavilo navedeni sklep št. I U 60/2015-18 z dne 4. 3. 2015 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

6Tožnica je dne 24. 6. 2015 spet vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je ob sklicevanju na določila 32. člena ZUS-1 in 82. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 24. člena ZIKS-1 sodišču predlagala, da začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, vendar največ za tri mesece oziroma do konca zdravljenja, tožnici prekine prestajanje enotne kazni zapora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV K 36467/2012 z dne 2. 11. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 36467/2012 z dne 16. 1. 2013 in v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. V K 20745/2013 z dne 23. 12. 2014, ker meni, da sta nezakoniti odločitvi tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa, češ da ne drži, da zdravstveno stanje tožnice ni takšno, da bi terjalo prekinitev prestajanja kazni zapora, ker naj ne bi bila izkazana hujša bolezen in ker naj bi narava bolezni omogočala zdravljenje med prestajanjem kazni zapora. Tožnica poudarja, da je prav nasprotno njeno zdravstveno stanje vse slabše in se ne bo izboljšalo brez odprave psihosomatskih bolezni in še zlasti adenoma hipofize, kar izhaja tudi iz predložene zdravstvene dokumentacije, ker tožnica ni deležna ustreznih terapij za zdravljenje psihosomatskih bolezni in adenoma hipofize, zaradi česar se ji poslabšuje tudi vid, zato potrebuje kontrolne preglede na očesni kliniki UKC, kjer ima naslednji pregled že dne 6. 7. 2015. Zdravstveno stanje se ji, glede na trenutne okoliščine, po tožničinem mnenju očitno ne more izboljšati, glede na številne zdravstvene težave, ki jih podrobneje opisuje, skupaj s povzetki predložene zdravstvene dokumentacije zunanjih specialistov. Kar zadeva mnenje splošnega zdravnika A.A., dr. med., tožnica pojasnjuje, da je tedaj zgolj nadomeščal splošno zdravnico zavoda in da je navedeno pisno mnenje izdelal, ne da bi tožnico sploh pregledal in sicer le na podlagi splošnega zdravstvenega kartona tožnice, vendar brez upoštevanja izvidov Oddelka za endokrinologijo UKC Ljubljana ter Oddelka za nevrooftalmologijo, s katerim je tožnici postavljena diagnoza adenom hipofize. Prav adenom hipofize pa je vzrok za vse slabše zdravstveno stanje tožnice, vse hujše glavobole, bruhanje, slabšanje vida in vse druge zdravstvene težave. Zato meni, da je posledično nepravilna in nezakonita tudi odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ker predložena zdravstvena dokumentacija potrjuje, med drugim, tudi adenom hipofize (tumor), njegovo naglo rast in odločitev tožnice za operativno odstranitev. Zato označuje kot nepravilen tudi zaključek tožene stranke, da se tožnica na to ni izrecno sklicevala, kot tudi zaključek, da ji je bila v postopku zagotovljena celostna obravnava. Kot nepopolno označuje tudi mnenje zavodske psihiatrinje z dne 6. 10. 2014, češ da ima tožnica možnost tudi hospitalne obravnave na Oddelku za forenzično psihiatrijo UKC, ker so tožnico, ki je tam že bila, zaradi prostorske stiske tedaj odpustili. Nasprotuje pa tudi navedbi, da je težko pričakovati, da bi kakršnakoli oblika hospitalnega zdravljenja pripeljala do trajnega izboljšanja tožničinega psihičnega stanja in da ji je v primeru poslabšanja nudena psihiatrična obravnava, saj psiholog, ki opravlja delo za vse zaprte osebe v zavodu, prihaja zgolj dvakrat mesečno po 3 ure, kar pomeni, da gre le za predpisovanje zdravil in da tako ni mogoče zagotavljati psihoterapije ali pogovorov. Po mnenju tožnice že iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije, zlasti iz mnenja dr. med. C.C. z dne 16. 6. 2014 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za takojšnjo prekinitev prestajanja kazni zapora, saj meni, da na podlagi zdravstvenih težav ni sposobna in ne zmožna kazni še naprej prestajati v zavodu, ker se ji zdravstvene težave poslabšujejo zaradi nagle rasti tumorja (adenoma hipofize) in sicer od 3 x 4 mm v mesecu aprilu 2014 vse do 9 x 4 mm v mesecu oktobru 2014. S tem se hkrati zmanjšujejo tožničine možnosti za povrnitev zdravja, tako da ji nastaja nepopravljiva škoda. Kot splošno znane izpostavlja tudi posledice nezdravljenja psihičnih motenj, motenj hranjenja, še zlasti pa neodstranitev adenoma hipofize, kar šteje pomembno za osebni zdravstveni položaj ne le tožnice, pač pa tudi njenih otrok in družine. Ker meni, da bo tožnici

povrnjeno zdravje le s pravilnim zdravljenjem, ki ne more biti le ambulantno zdravljenje v samem zavodu, pač pa terja hospitalizacijo in specialistično zdravljenje, kar ji bo šele omogočilo dokončno prestajanje kazni in nato ponovno

vključitev v normalno življenje, je tožnica prepričana, da je začasna prekinitev prestajanja kazni zapora potrebna, ker je verjetno izkazano, da se je zaradi prestajanja kazni zapora zdravstveno stanje tožnice tako poslabšalo, da je izkazan verjeten nastanek hujših posledic na njenem zdravju.

7Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe meni, da iz tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe ne izhajajo okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje težko popravljivo škodo, saj upoštevaje razpoložljivo dokumentacijo njeno zdravstveno stanje ni takšno, da kazni zapora ne bi mogla prestajati, tožnica pa ima v okviru zavoda zagotovljeno ustrezno zdravstveno oskrbo in tudi preglede pri specialistih zunaj zavoda. O napotitvi obsojenca na zdravstveni pregled ali zdravljenje zunaj zavoda pa odloča zdravnik, ki v zavodu opravlja zdravstveno dejavnost. Zato tožena stranka vztraja pri mnenju, da tožničin predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

K točki 1:

8Tožba je utemeljena.

9Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločitev o zavrnitvi prošnje tožnice za prekinitev prestajanja kazni zapora, ki jo je prvostopenjski organ sprejel ob upoštevanju mnenja zavodske ambulante oziroma splošnega zdravnika A.A., dr. med., z dne 15. 9. 2014 in mnenja zavodske psihiatrinje z dne 6. 10. 2014 ter na podlagi določila 82. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 24. člena ZIKS-1, ker je ocenil, da njene zdravstvene težave niso takšne, da ne bi bila zmožna prestajati kazni zapora. Tožena stranka pa je v nadaljevanju predmetnega upravnega postopka na drugi stopnji upravnega odločanja v predmetni zadevi zavrnila tožničino pritožbo kot neutemeljeno, češ da tožnica v svoji vlogi ni izrecno omenila mikroadenoma hipofize, ampak le kot eno izmed več diagnoz, ter kar zadeva izvid Endokrinološke ambulante UKC z dne 16. 10. 2014 le-tega štela za nedopustno pritožbeno novoto, češ da izvira iz časovnega obdobja po izdaji prvostopenjske odločbe, zato ga prvostopenjski organ ni mogel upoštevati pri svoji odločitvi in ga niti pritožbeni organ ne more upoštevati kot pritožbeni razlog upoštevaje določilo 3. odstavka 238. člena ZUP, zaradi česar se tožena stranka, po presoji sodišča najmanj preuranjeno, sploh ni spuščala v presojo utemeljenosti tega novega dokaza.

10Zakonodajalec je s 3. odstavkom 238. člena ZUP namreč omogočil, da pritožnik v pritožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, vendar je obenem omogočil, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi, in sicer v primeru, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti. Le-tega pa pritožbeni organ v konkretnem primeru sploh ni ugotavljal v skladu z drugim stavkom citiranega določila 3. odstavka 238. člena ZUP, ki ga je očitno pomotoma prezrl, pač je zaključil, da gre za nedopustno pritožbeno novoto, četudi gre za nov dokaz z dne 16. 10. 2014, ki ga glede na datum njegove izdaje tožnica realno v upravnem postopku niti ni mogla predložiti upravnemu organu prve stopnje preden je izdal izpodbijano odločbo z dne 8. 10. 2014. Zato je po mnenju sodišča posledično pritožbeni organ nepravilno uporabil tudi določilo 1. odstavka 251. člena ZUP, po katerem organ druge stopnje, kadar ugotovi, da so bila v postopku dejstva na prvi stopnji zmotno ali nepopolno ugotovljena, dopolni postopek in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. V skladu z 2. odstavkom 251. člena ZUP organ druge stopnje, če spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnjenem postopku zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo. Kolikor pa spozna, da bo ugotovljene pomanjkljivosti hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, v skladu s 3. odstavkom 251. člena ZUP odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

11Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi opisane kršitve pravil upravnega postopka, zaradi katere je posledično v upravnem postopku ostalo tudi dejansko stanje v bistvenih točkah nerazčiščeno

oziroma pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno, kar onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe, s čimer so bila prav tako kršena tudi pravila postopka. Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

12Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnice za odločanje v sporu polne jurisdikcije že zaradi narave spora, ki sama po sebi tega niti ne dopušča (1. odstavek 65. člena ZUS-1). V konkretnem primeru gre namreč za redni upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1, v okviru katerega je pravica tožnice do prepovedi neenakega obravnavanja glede odločanja upravnega organa o prekinitvi prestajanja zaporne kazni zavarovana že z odpravo upravne odločbe, in tudi, ker ni izpolnjen niti pogoj iz 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1. Poleg tega v konkretnem primeru podatki postopka (še) ne dajejo zanesljive podlage za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije, saj tudi po mnenju sodišča tožena stranka oziroma prvostopni organ pred njo nista pravilno in popolno ugotovila relevantnega dejanskega stanja v tej zadevi in sta (vsaj) preuranjeno zavrnila zahtevo tožnice za prekinitev prestajanja zaporne kazni. Tožena stranka je po samem zakonu zavezana nov upravni akt izdati v predpisanem roku 30 dni od prejema sodbe ter pri tem upoštevati v sodbi izraženo pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

13Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

14Tožba v upravnem sporu je praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo, saj po določilu 1. odstavka 32. člena ZUS tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, razen kolikor zakon ne določa drugače. Med trajanjem upravnega spora tožnik sicer lahko kadarkoli vse do pravnomočne odločitve zahteva od sodišča izdajo začasne odredbe na podlagi 2. ali 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Vendar je ob upoštevanju ustaljene upravno sodne prakse, kot izhaja med drugim iz uvodoma navedenega sklepa Vrhovnega sodišča, lahko pri tem uspešen le, če so kumulativno podane vse procesne predpostavke za tožbo, saj je mogoče o zahtevi oziroma o izdaji začasne odredbe odločati le ob pogoju, da tožba uspešno prestane predhodni preizkus tako glede njene popolnosti in razumljivosti v smislu 30. člena ZUS-1, kot tudi glede obstoja procesnih predpostavk po 36. členu ZUS-1, pri katerem gre za preizkus procesnih predpostavk, ki jih mora izpolnjevati tožba za meritorno obravnavo v upravnem sporu, kar vse smiselno pogojuje obstoj tožbe, ki mora tudi sama po sebi imeti določene izglede za uspeh tožnika v upravnem sporu. Ta pogoj glede izkazanega obstoja oziroma trajanja spornega pravnega razmerja, ki naj se ga začasno uredi z izdajo zahtevane začasne odredbe pa v obravnavanem primeru ni (več) izkazan. Sodišče je namreč, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko 1, v tem primeru že sprejelo (pravnomočno) odločitev o tožbi tožnice, ki ji je ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, zato je sodišče zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe moralo zavreči, ker se v skladu z 2. in 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 z začasno odredbo sodišča lahko začasno ureja stanje glede na sporno pravno razmerje zgolj do trenutka uveljavitve pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu. Iz navedenih razlogov je zato moralo sodišče na podlagi 4. odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe zavreči.

K točki 3:

15Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, kakršen je obravnavani, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. V skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št.

24/07 in 107/13, v nadaljevanju: Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se, če je odvetnik zavezanec za obračun in

plačilo DDV, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v sklepu št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008, povečajo še za DDV po stopnji 22 %, česar pa tožnica oziroma njena pooblaščenka, ki je odvetnica, v konkretnem primeru ni uveljavljala. Zato ji je sodišče prisodilo navedeni znesek v višini 285,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe. V primeru zamude tega roka ji je navedeni znesek dolžna tožena stranka plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila.