VSC sodba Cp 1/2015

Pritožbama prvega tožnika in druge tožnice ter tretjega tožnika in četrte tožnice se delno ugodi in se delno spremeni sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, in sicer:
- v II. točki izreka se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki (vsem štirim tožnikom) še zakonske zamudne obresti od zneska 425.160,95 EUR za čas od 1. 10. 2007 do vključno 19. 4. 2013,
- v III. točki izreka se spremeni tako, da se znesek “850,95 EUR” nadomesti z zneskom “2.107,55 EUR”,
- v IV. točki izreka se spremeni tako, da se znesek “2.535,52 EUR” nadomesti z zneskom “2.672,23 EUR”,
- v V. točki izreka se spremeni tako, da se znesek “7.926,25 EUR” nadomesti z zneskom “7.502,11 EUR”.
V preostalih delih se pritožbi prvega tožnika in druge tožnice ter tretjega tožnika in četrte tožnice zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih in nespremenjenih delih.
Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka.
Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo:

- da je toženka dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati tožeči stranki (vsem štirim tožnikom) znesek 425.160,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 do plačila (točka I izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevani znesek 1,451.839,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 dalje in za zahtevane zakonske zamudne obresti od 449,804.280,00 SIT od 25. 4. 1992 do 31. 12. 2006 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1,877.000,00 EUR od 1. 1. 2007 do 19. 4. 2013 (točka II izreka)

- da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku S. K. M. in drugi tožnici S. M. nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka 850,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka III izreka),

- da je tožena stranka dolžna tretjemu tožniku K. B. M. in četrti tožnici I. M. nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka 2.535,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka IV izreka) in

- da je tožeča stranka (vsi štirje tožniki) dolžna nerazdelno toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka 7.926,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

2Prvi tožnik in druga tožnica sta s pritožbo, vloženo po pooblaščenki, izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje pod točko III izreka sodbe. Navajala sta, da se sodišče prve stopnje do njunih priglašenih stroškov v obrazložitvi sodbe ni opredelilo in s tem ni odločalo o priglašenih stroških za prvo pripravljalno vlogo v višini 2200 točk z dodatkom po 9. členu Odvetniške tarife (OT 2003), za drugo pripravljalno vlogo v višini 1100 točk z dodatkom po 9. členu OT 2000, za tretjo pripravljalno vlogo 1100 točk z dodatkom po 9. členu OT, o priglašenih stroških za prejem sodbe 50 točk in o materialnih stroških v višini 2 % ter o 22 % davku na dodano vrednost. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo o stroških obeh tožnikov v skupni višini 2.541,75 EUR. Navajala sta še, da sta po temelju tožbeni zahtevek dobila, zato po njunem mnenju izračun plačila stroškov v deležu 77,35 % za tožnika upoštevaje, da je v pravdi zmagala tožeča stranka, delež 77,35 % plačila stroškov toženi stranki ni pravilen. Zahtevala sta tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3.Tretji tožnik in četrta tožnica sta s skupno pritožbo, vloženo po pooblaščencu, izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve v točkah II, IV in V izreka. Uveljavljala sta vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče v izpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbeni razlogi bodo navedeni v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

4Tožena stranka pa je po pooblaščencu vložila pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje pod točko I, III in IV izreka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev celotnih pravdnih in pritožbenih stroškov toženi stranki. Podredno pa je predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih in vrnitev v tem obsegu v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožbeni razlogi bodo navedeni v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

5Tožena stranka je vložila tudi odgovor na pritožbo tretjega tožnika in četrte tožnice, prerekala njune pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

6Tretji tožnik in četrta tožnica sta tudi odgovorila na pritožbo tožene stranke, predlagala sta njeno zavrnitev.

7Iz podatkov v spisu izhaja, da so vsi štirje tožniki univerzalni pravni nasledniki prvotne tožnice B. K. M., ki je vložila tožbo, nato pa tekom pravde umrla in so sedanji tožniki vstopili v pravdo kot njeni zakoniti dediči. Vsi štirje tožniki so v tej pravdi enotni sosporniki, ker je po materialnem pravu mogoča le enaka odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vse tožnike. Tožniki niso nujni sosporniki, kar pravilno navaja v odgovoru na pritožbo tožena stranka, vendar so v enotnem materialnopravnem razmerju do tožene stranke, zato pravdna dejanja, ki jih opravi eden izmed tožnikov in so v korist vsem tožnikom, učinkujejo v korist vseh tožnikov (196. člen ZPP). Zato ni pravno pomembno, ali je pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje vložil tretji tožnik ali četrta tožnica, in da prvi tožnik ter druga tožnica nista z vloženo svojo pritožbo izpodbijala zavrnilnega dela sodbe glede glavnega zahtevka. Glede na njihov položaj enotnih sospornikov je pritožbeno sodišče pritožbo tretjega tožnika in četrte tožnice obravnavalo z učinkom za vse štiri tožnike, pritožbo prvega tožnika in druge tožnice pa le z učinkom zoper njiju, ker se pritožujeta le glede njunih stroškov postopka.

O utemeljenosti pritožbe prvega tožnika in druge tožnice zoper odločitev o stroških postopka:

8Pritožba je delno utemeljena.

9.Sodišče prve stopnje se v točki 23 obrazložitve svoje sodbe res ni opredelilo do priglašenih stroškov za tri pripravljalne vloge, za prejem sodbe in pavšalnih stroškov v višini 2 %, saj iz obrazložitve ne izhaja, ali je te priglašene stroške štelo kot potrebne in tudi ne, zakaj jih je štelo kot nepotrebne stroške postopka. Ker o stroških postopka odloči sodišče brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), je lahko o stroških odločilo pritožbeno sodišče samo brez obravnavanja.

10V stroškovniku in v pritožbi sta tožnika opredelila stroške za sestavo prve, druge in tretje pripravljalne vloge. Oba tožnika sta v pravdo vstopila kot univerzalna pravna naslednika prvotne tožnice, zato sta pravdo sprejela v stanju, v katerem je ta bila takrat, ko sta vanjo vstopila. Prvotna tožnica pa je do svoje smrti vložila poleg tožbe že prvo in drugo pripravljalno vlogo (16. 4. 2008 in 30 .7. 2009), tožnika pa svojih pripravljalnih vlog nista označila, katera vloga po vrsti je katera, niti nista navedla v stroškovniku datuma vlog, za katere zahtevata povrnitev stroškov. Dne 23. 1. 2013 vložena pripravljalna vloga (listna št. 134) ni prva pripravljalna vloga, temveč je lahko le tretja pripravljalna vloga v smislu tretjega odstavka tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/2003). Poleg tega pa v vlogi nista navedla dejstev niti dokazov, ki jih ne bi prej v tožbi in že dveh vloženih pripravljalnih vlogah navedla že prvotna tožnica (glede dokazov se celo sklicujeta na že predlagane dokaze). Zato ta vloga ni bila potrebna in posledično stroški za njeno sestavo niso potrebni stroški pravdnega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

11V vlogi z dne 6. 6. 2013 sta tožnika podala pripombe na izdelano izvedensko mnenje, zato je po oceni pritožbenega sodišča bila potrebna in so stroški za njeno sestavo potrebni stroški postopka. Priglasila sta stroške v višini 1100 točk z dodatkom 10 % po 9. členu OT za zastopanje dveh strank. Glede na prej obrazloženo je ta vloga lahko le četrta pripravljalna vloga (oziroma nadaljnja obrazložena vloga v smislu tretjega odstavka tar. št. 19 OT), zato znaša nagrada za njeno sestavo ob upoštevanju 9. člena OT 1100 točk, kolikor je bilo priglašeno. To so potrebni stroški pravdnega postopka in jih je pritožbeno sodišče priznalo.

12Dne 9. 12. 2013 vložena pripravljalna vloga je tudi bila potrebna, saj sta tožnika v njej odgovorila na toženkine navedbe, zato so stroški njene sestave potrebni stroški postopka. Priglašeni so bili v višini 1100 točk in skladno s tretjim odstavkom tar. št. 19 OT ter 9. členom OT, zato jih je pritožbeno sodišče priznalo.

13Nagrada pooblaščenki za prejem sodbe v višini 50 točk nima podlage v OT, sploh ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje priznalo kot potreben strošek nagrado za končno poročilo stranki v isti višini, ni potreben strošek in ga pritožbeno sodišče ni priznalo.

14Priznalo pa je kot potrebne stroške v pavšalu 2 % na priznane stroške in 22 % DDV, ker je zanje podlaga v tretjem odstavku 13. člena in drugem odstavku 2. člena OT.

15Tako je pritožbeno sodišče priznalo kot potrebne še stroške v višini 1.256,60 EUR, kolikor znaša 2200 točk z upoštevanjem 2 % povečanja in 22 % povečanja na račun DDV ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR. V tem obsegu je pritožbi tožnikov ugodilo, odločitev o stroških postopka je na tej podlagi spremenilo tako, da je v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek 850,95 EUR nadomestilo z zneskom 2.107,55 EUR. Pritožba pa neutemeljeno izpodbija pravilnost ocene pravdnega uspeha, ta je po presoji pritožbenega sodišča ugotovljen skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

16Pritožbeni uspeh prvega tožnika in druge tožnice je manj kot polovičen glede na to, da sta zahtevala še nadaljnjih 2.541,75 EUR stroškov postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da morata sama kriti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

O utemeljenosti pritožbe tretjega tožnika in četrte tožnice:

17Sodišče prve stopnje je v točki 8 in 10 obrazložitve svoje sodbe navedlo, da so bili predmet cenitve:

- šest stanovanj v stanovanjski hiši na naslovu I. u. ... (po dve stanovanji v 2., 3. in 4. etaži),

- površina zemljišča pod stavbo 233 m2 in preostalo zemljišče 504 m2,

- stavbišče 363 m2, njiva in vrt v površini 250 m2 ter še njiva in vrt v površini 527 m2.

Seštevek površin vseh teh zemljišč znaša 1877 m2, tožniki pa so zahtevali vrednost prav 1877 m2 zemljišča in šestih stanovanj v stavbi I. 16, ki stoji na enem od predmetnih zemljišč in je bila skupaj z njimi podržavljena.

18V točki 13 obrazložitve svoje sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo posamično vrednost vsakega od šestih stanovanj in posamično vrednost vsakega od določenih zemljišč ter nato skupno vrednost na dan izdelane cenitve 20. 4. 2013 v višini 425.160,25 EUR. Tako ugotovljena celotna vrednost je dokazno podprta z izdelanim in nato dopolnjenim izvedenskim mnenjem, na katero tožniki (nihče od vseh štirih tožnikov) niso imeli pripomb, poleg tega pa so tožniki, kot je bilo navedeno že zgoraj, zahtevali vrednost nepremičnin, ki so bile nacionalizirane z odločbo MLO C. Dn. št. 854/52 z dne 18. 8. 1948. V citirani odločbi (njenem izreku) so bile ugotovljene kot nacionalizirane nepremičnine parc. št. ... - hiša v izmeri 7 arov 37 m2, parc. št. ... - njiva in vrt v izmeri 2 ara 50 m2, parc. št. … - stavbišče v izmeri 3 are 63 m2 in parc. št. ... - njiva in vrt v izmeri 5 arov 27 m2 (seštevek vseh površin teh nepremičnin je 1877 m2). S pravnomočno vmesno sodbo je že bilo ugotovljeno, da obstaja obveznost toženke plačati nadomestilo vrednosti premoženja, ki je bilo nacionalizirano N. G. po odločbi izvršilnega odbora MLO C. št. … z dne 18. 8. 1948.

19Glede na obrazloženo pritožba neutemeljeno meni, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno glede vrednosti nepremičnin po obsegu. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec povsem upošteval vse spremembe oštevilčenja parcelnih številk, ki so se zgodile od izdaje odločbe o nacionalizaciji, in ki so bile predmet te odločbe ter je izdelal cenitev nepremičnin v po tožbi zatrjevanem obsegu in z upoštevanjem sedanjih identifikacijskih znakov nepremičnin.

20Sicer pa iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje z dokaznim sklepom, sprejetim na (drugem) naroku za glavno obravnavo 8. 1. 2013, ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in dopustilo dokaz z izvedencem oziroma cenilcem za cenitev nepremičnin parc. št. ..., ... in ... ter .... Tožeča stranka ni imela nikakršnih pripomb na sprejet dokazni sklep. Po izdelanem pisnem izvedenskem mnenju z dne 20. 4. 2013 in dodatka z istim datumom sta tretji tožnik in četrta tožnica v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2013 podala pripombe na izvedensko mnenje in navedla, da izvedenec ni ocenil parc. št. ..., ... (prej del 543/1, del 542/1, del 541/1, del 542/2, del 543/2), ki so jih tožniki navajali kot del podržavljenega premoženja, ter še, da sodišče teh parcel pomotoma ni vključilo v sklep o postavitvi izvedenca (navedbe pod točko XVIII). Tožnika pa glede teh navedb nista predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja, sta pa predlagala zaslišanje izvedenca (smiselno ustno dopolnitev izvedenskega mnenja) v zvezi z navedbami, da je bil podržavljen tudi pomožni objekt, in da ta ni bil zgrajen šele leta 1961. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 10. 2013 (na kateri je bil prisoten pooblaščenec tretjega tožnika in četrte tožnice) izhaja dopolnilno izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec pojasnil metode za vrednotenje stanovanjske stavbe s šestimi stanovanji in na pripombo pooblaščenca tretjega tožnika in četrte tožnice odpravil očitno računsko pomoto ter odgovoril na njegovo vprašanje, ali je običajna transakcija na trgu, da se stanovanjski objekt prodaja kot celota. Na naroku za glavno obravnavo 27. 1. 2014 je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu toženke za dopolnitev izvedenskega mnenja, ki ga je toženka predlagala že na naroku 22. 10. 2013. V dokaznem sklepu je tudi opredelilo obseg dopolnitve izvedenskega mnenja, prisotni pooblaščenec tretjega tožnika in četrte tožnice ni imel pripomb na sprejet dokazni sklep, teh ni podal niti po vročitvi (dne 21. 2. 2014) sklepa P 919/2007 z dne 11. 2. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja in obseg naloge. Prav tako po vročitvi (16. 4. 2014) dopolnjenega izvedenskega mnenja in niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo tretji tožnik in četrta tožnica oziroma njun pooblaščenec (kakor tudi prva dva tožnika) nista podala pripomb in ničesar navajala. Iz zapisnika o zadnjem naroku o glavni obravnavi izhaja le, da je njun pooblaščenec umaknil dokazni predlog za zaslišanje tožeče stranke in vložil stroškovnik.

21.Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in identiteti nepremičnin, katerih vrednost je predmet tožbenega zahtevka, niso v nasprotju z dokaznimi listinami in tudi ne v nasprotju z izdelanim izvedenskim mnenjem z dopolnitvami.

22Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odvzelo tretjemu tožniku in četrti tožnici možnost obravnavanja v zvezi z v pritožbi navedenimi parcelami in tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja glede ugotovljene vrednosti brez pravne podlage podržavljenih nepremičnin. Vsebina izvedenskega mnenja z dopolnitvami dokazuje, da so bile ocenjene oziroma ovrednotene vse te nepremičnine in je bila ugotovljena njihova vrednost na dan izdelane cenitve 20. 4. 2013, torej je sodišče prve stopnje obravnavalo in ugotovilo vsa pravno upoštevna dejstva za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

23Pritožba pa sicer pavšalno in brez vsake dokazne podlage trdi, da so nepremičnine, katerih vrednost je predmet tožbenega zahtevka, vredne 2.500,00 EUR več, kot je njihovo vrednost ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba namreč očita, da vrednosti določenih nepremičnin sploh ni ugotovilo, pa bi jo moralo, hkrati pa tudi, da je ta vrednost 2.500,00 EUR, ne da bi resničnost te trditve vsaj verjetno izkazala.

24Pritožba pa utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava glede teka prisojenih zakonskih zamudnih obresti.

25Pravno pravilno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od dneva vložitve tožbe, to je od 1. 10. 2007, ko je bila tožba priporočeno oddana na pošto in poslana sodišču prve stopnje. Z vložitvijo tožbe je prvotna tožnica določno opredelila tožbeni zahtevek. Zato je ob pravilni uporabi določbe 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, ker je od takrat v zamudi in je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pod točko II izreka delno spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo še zakonske zamudne obresti od zneska 425.160,95 EUR za čas od 1. 10. 2007 do vključno 19. 4. 2013 (peta alineja 358. člena ZPP).

25Pravno zmotno pa je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati cenitev vrednosti brez pravnega naslova podržavljenih nepremičnin po cenah na dan vložitve tožbe. Vtoževana denarna terjatev je v denarju ocenjena korist, ki jo mora toženka povrniti tožnikom, ker jim ne more vrniti nepremičnin v naravi. Za izračun ugotovitve koristi v denarnem znesku je odločilen čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnikom gre denarna vrednost koristi po cenah na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje na podlagi analogne uporabe pravil odškodninskega prava (drugi odstavek 168. člena OZ) in specialnih pravil o neupravičeni pridobitvi (87. člen OZ o posledicah ničnosti), iz katerih izhaja, da se v našem pravu povračilo izračunava po vrednosti v času, ko je sprejeta sodna odločba (tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 599/2006). Ker je bilo v obravnavani zadevi mogoče ugotoviti denarno vrednost koristi s pomočjo sodnega izvedenca, je čas izdelanega izvedenskega mnenja oziroma cenitve šteti kot čas prejete sodne odločbe.

27Pritožba pa delno utemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tretjemu tožniku in četrti tožnici priznati kot potrebne stroške pravdnega postopka tudi stroške za udeležbo pri ogledu nepremičnin, ki ga je opravil izvedenec. S sklepom P 919/2007 z dne 29. 1. 2013 je sodišče prve stopnje določilo izvedenca, v tem sklepu mu je naložilo dolžnost, da po potrebi opravi ogled nepremičnin in z možnostjo prisotnosti strank ter njihovih pooblaščencev. Iz uvoda izvedenskega mnenja z dne 20. 4. 2013 izhaja, da se je pooblaščenec tretjega tožnika in četrte tožnice udeležil ogleda z izvedencem. To so okoliščine, na podlagi katerih je po presoji pritožbenega sodišča zaradi prisotnosti na ogledu nastal strošek, ki je potreben strošek pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta sicer ne govori o tem, da se stranki priznajo le nujno potrebni stroški, pač pa, da se priznajo tisti, ki so bili potrebni. Vendar pa prisotnost na ogledu z izvedencem ne pomeni okoliščine iz četrtega odstavka tar. št. 20 OT, ker to ni bil narok za glavno obravnavo izven sodišča. Za take storitve pooblaščenca v OT ni izrecne določbe, gre pa za storitev, ki je odvisna zlasti od porabe časa, zato za določitev nagrade predstavlja podlago prvi odstavek tar. št. 40 OT, na podlagi katere si odvetnik obračuna za vsake začete pol ure 50 točk. Zato je pritožbeno sodišče upoštevaje to določbo in 9. člen OT kot potreben strošek priznalo nagrado pooblaščencu v višini 110 točk priglašene urnine in kilometrino v znesku 55,65 EUR (150 km x 0,37 EUR), ni pa mu priznalo priglašenih nadaljnjih 1100 točk, ker to ni bila glavna obravnava izven sodišča. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in priznalo kot potrebne še stroške v višini 129,49 EUR, kolikor znaša vrednost 110 točk po 0,459 EUR skupaj s priznano kilometrino in 22 % DDV.

28Pritožba tudi utemeljeno navaja, da znaša razdalja med Ljubljano in Celjem 75 km, oziroma upoštevaje obe smeri 150 km. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tudi v tem delu in priznalo kot potrebne stroške tožnikoma še kilometrino za nadaljnjih 16 km (za štirikratno udeležbo na glavnih obravnavah) po 0,37 EUR, kar znaša 5,92 EUR oziroma skupaj z 22 % DDV 7,22 EUR.

29Glede na delno ugoditev pritožbi glede stroškov postopka je pritožbeno sodišče odločitev o stroških v točki IV izreka spremenilo tako, da je znesek 2.535,52 EUR nadomestilo z zneskom 2.672,23 EUR. Pri tem je upoštevalo vrednost točke 0,459 EUR, pravilno višino kilometrine in 22 % DDV.

30Pritožba pa neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožnikoma celotne stroške do vmesne sodbe. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravdni uspeh tožnikov 22,65 % in ta je upošteven pri odločitvi o povrnitvi stroškov glede na določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in 164. člena ZPP.

31Pritožba pa dalje utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno vsoto toženkinih stroškov, saj seštevek priznane nagrade znaša 16040 točk in ne 17000 točk, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Nagrada za končno poročilo stranki v višini 50 točk pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilno priznan strošek, saj na podlagi končnega poročila po sojenju na prvi stopnji pooblaščenec izda stranki račun oziroma delni račun.

32Tako znašajo celotni priznani stroški toženki 9.698,92 EUR, njenemu 77,35 % pravdnemu uspehu ustrezen del pa znaša 7.502,11 EUR. Pritožbeno sodišče je torej delno ugodilo pritožbi tudi v tem delu in v točki V izreka znesek 7.926,25 EUR nadomestilo z zneskom 7.502,11 EUR.

33Pritožba pa neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje toženki prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov preko njenega zahtevka. Toženka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2013 in vseh nadaljnjih vlogah zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka.

34Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje obremenjena še s katerimi drugimi bistvenimi kršitvami, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je glede na vse obrazloženo ta uveljavljani pritožbeni razlog neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Ker pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice (193. člen OZ), je pritožba v tem delu delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo, kot izhaja iz že zgoraj podane obrazložitve in izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

35Tretji tožnik in četrta tožnica sta s pritožbo le delno uspela, nista pa uspela glede glavnega zahtevka, zato je glede na navedeno pritožbeno še sporno vrednost 17.291,59 EUR pritožbeno sodišče njun pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv in odločilo, da sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

36Pritožbeno sodišče je o vseh stroških postopka odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP in tretjega odstavka 154. člena ZPP.

O utemeljenosti toženkine pritožbe:

37Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le še utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini in o stroških pravdnega postopka. S pravnomočno vmesno sodbo je namreč že ugotovljena utemeljenost tožbenega zahtevka po pravni podlagi. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih o neupravičeni obogatitvi toženke in prikrajšanju tožnikov, o obstoju terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, da je pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek kvečjemu država in ne toženka, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o toženkinem ugovoru zastaranja zahtevka. Vse to so namreč materialnopravni ugovori, o katerih je bilo odločeno že z vmesno sodbo.

38V sodbi II Ips 47/2011 je navedba o toženkini pravici uporabe podržavljenih nepremičnin v smislu njene lastninske pravice, saj je pravica uporabe vsebovala vsa lastninsko pravna upravičenja imetnika te pravice. Ob že pravnomočno ugotovljenem dejstvu, da je toženka pridobila pravico uporabe in tudi posest nepremičnin, je s tem pridobila korist, saj je dejansko pridobila premoženje N. G., ta pa je to premoženje izgubila.

39Tožbene trditve so bile, da je toženka obogatena, oziroma je pridobila korist zaradi pridobljene lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile podržavljene brez pravne podlage, oziroma je ta zaradi ničnosti nacionalizacijske odločbe odpadla. Zatrjevanja so bila, da tožniki zahtevajo vrnitev koristi, ki je enaka vrednosti teh nepremičnin. Tožniki niso zatrjevali, da zahtevajo vrnitev koristi, ki jo je toženka pridobila zaradi uporabe nepremičnin, kot to pritožba zavajajoče navaja. Povsem nelogična in zato neutemeljena je pritožbena trditev, da toženka ni imela nikakršnih koristi od predmetnih nepremičnin, saj so te vendar postale njeno premoženje in se je s tem njeno premoženje povečalo, povečanje premoženja pa je brez dvoma korist.

40Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka dovolj konkretizirano navedla trditveno podlago glede utemeljenosti zahtevka po višini, ko je navedla identifikacijske znake nepremičnin, njihovo vrsto rabe in površino v kvadratnih metrih oziroma v skupni površini 1877 m2 ter določno postavila znesek iztoževane terjatve. Zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke.

41Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s stališčem pritožbe, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo odločbe II Ips 599/2006, na katero se je sklicevalo. Navedena odločba po presoji pritožbenega sodišča obravnava povsem primerljiv primer z obravnavanim in bistvo odločitve je, da mora tisti, ki je pridobil premoženje na podlagi upravne odločbe, ki je bila kasneje izrečena za nično, vrniti to premoženje, če to v naravi ni mogoče, pa njegovo vrednost, ker je to premoženje predstavljalo pridobljeno korist na odpadli pravni podlagi.

42V postopku pred sodiščem prve stopnje postavljeni izvedenec gradbene in kmetijske stroke je v izvedenskem mnenju in dopolnitvah ugotavljal in ugotovil le vrednost nacionaliziranih nepremičnin, to pa niso bila le zemljišča, temveč tudi stavbišča s stavbami in stanovanjsko stavbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Izvedencu pa ni bilo potrebno ugotavljati koristi toženke od uporabe nepremičnin, ker tožeča stranka te koristi ni zahtevala.

43Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je bilo v stavbi I. v C. v času podržavljenja šest stanovanj, to potrjujejo izvedeni dokazi in listine v spisu (predvsem priloga A 57), zato so nasprotne pritožbene navedbe brez dokazne podlage in neutemeljene.

44Toženka v pritožbi smiselno navaja, da sta bili dve stanovanji v mansardi ob podržavljanju vredni bistveno manj, kot sta vredni sedaj obstoječi stanovanji, ki ju je toženka sama uredila. Vendar toženka nikoli ni podala trditev o vrednosti predmetnih nepremičnin po stanju v času, ko jih je pridobila, ni podala trditev o vrednosti svojih vlaganj oziroma o tem, za koliko je z vlaganji povečala vrednost teh nepremičnin.

45Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da je bilo ob podržavljanju v objektu šest stanovanj, pritožba zaradi izostalih konkretnih trditev o toženkinem povečanju vrednosti nepremičnin neutemeljeno trdi, da bi moral izvedenec pri ugotavljanju vrednosti podstrešno etažo opustiti ali jo kvečjemu upoštevati kot neizdelano podstrešje.

46Tožeča stranka je v svoji trditveni podlagi zahtevala 1,877.000,00 EUR kot vrednost brez pravne podlage odvzetih nepremičnin, le podredno je zahtevala ta znesek kot odškodnino in pritožba nima prav, ko trdi, da je tožeča stranka vseskozi vtoževala odškodnino v tem znesku. Sicer pa pritožba v zadnjem odstavku svoje obrazložitve navaja, da je povsem evidentno, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi neupravičene obogatitve.

47Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo toženkino korist zaradi pridobljenega premoženja, ki je pripadalo N. G., ko je ugotavljalo vrednost le-tega po cenah na dan sodbe (oziroma na dan izdelave izvedenskega mnenja), kar je bilo pojasnjeno že zgoraj.

48Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nikakršnega nasprotja med zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in tistimi v že pravnomočni vmesni sodbi, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Sicer pa je predmet presoje le izpodbijana sodba, torej brez primerjave z že pravnomočno vmesno sodbo.

49Izpodbijana sodba glede utemeljenosti zahtevka po višini vsebuje ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje in ustrezne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve tako v ugodilnem kot v zavrnilnem delu.

50Toženka odločitve o stroških ni izrecno izpodbijala, uraden preizkus odločitve v tem delu pa je pokazal, da odločitev tudi v tem delu ni obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma. Glede na vse že zgoraj obrazloženo v zvezi z delno utemeljenostjo pritožb tožnikov glede odločitve o stroških postopka pod točko III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa je pritožbeno sodišče odločitvi spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

51Glede na vse obrazloženo so vsi uveljavljani pritožbeni razlogi toženke neutemeljeni, zato je njeno pritožbo bilo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (353. člen ZPP).

52Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).