UPRS sodba in sklep III U 59/2015

I. Tožba se v delu tožbenega zahtevka, s katerim se izpodbija sklep Upravne enote Nova Gorica št. 330-500/2014/3 z dne 30.5.2014, zavrže.

II. Tožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep Upravne enote Nova Gorica št. 330-500/2014/10 z dne 26.8.2014 odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je v izvršilnem postopku tožnika kot upnika zoper dolžnika A.A., ki se vodi pod opr. št. VL 138212/2013, na javni dražbi dne 8.5.2014 izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da je najvišjo ceno za nepremičnini s parc. št. 1300/1 in 1303/6 k.o. ..., ki sta bili predmet javne dražbe, ponudil tožnik. Tožnik je skladno z napotilom sodišča pri Upravni enoti v Novi Gorici še istega dne vložil vlogo za pridobitev odobritve prenosa lastninske pravice v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih. Upravna enota Nova Gorica je s sklepom št. 330-500/2014/3 z dne 30.5.2014 postopek prekinila z obrazložitvijo, da o istih nepremičninah že od 29.7.2013 teče postopek odobritve drugega pravnega posla, in sicer pogodbe med A.A. in B.B., ki še ni zaključen.

2Tožnik je zoper sklep o prekinitvi postopka vložil pritožbo. Navajal je, da gre v konkretnem primeru za dva povsem ločena postopka, ki nimata vpliva eden na drugega in s tem niso izpolnjeni pogoji za prekinitev. Odločitev upravnega organa je zato arbitrarna in predstavlja kršitev ustavnih pravic pritožnika.

3Še preden je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odločilo o pritožbi tožnika zoper sklep o prekinitvi postopka, je Upravna enota Nova Gorica s sklepom št. 330-500/2014/10 z dne 26.8.2014 na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgla zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla na podlagi javne dražbe. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisala, da je postala njena odločitev o odobritvi pravnega posla med A.A. in B.B., ki se nanaša na isti nepremičnini kot sta tisti, ki sta bili predmet javne dražbe, pravnomočna, postopek o odobritvi tega pravnega posla pa je tekel prej kot pa postopek o odobritvi pravnega posla, sklenjenega na podlagi javne dražbe. Gre torej za isto upravno stvar, v kateri je postopek že pravnomočno končan.

4Tudi zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, pri tem pa navajal smiselno enako kot v pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka. Ponovno je izpostavil, da sta postopka, ki ju v izpodbijanem sklepu navaja upravna enota, ločena postopka, ki nimata vpliva eden na drugega in je zato odločitev upravnega organa arbitrarna. Pridobitev lastninske pravice z javno dražbo na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, je originarna pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa. Odobritev pravnega posla tudi ne pomeni, da je s tem kupec že postal lastnik nepremičnine.

5Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot upravni organ druge stopnje o pritožbah tožnika odločil z odločbama z dne 23.1.2015. Z odločbo št. 3308-103/2014/5 je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka. V obrazložitvi sprejete odločitve je navajal, da ZUP v prvem odstavku 147. člena odloča, da organ, ki naleti pri odločanju na vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti same zadeve in ki predstavlja samostojno pravno celoto v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, postopek odločanja prekine. V obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi tožniku, da postopka odobritve pravnega posla med A.A. in B.B. ter odobritve pravnega posla na podlagi javne dražbe, kjer je bil za najugodnejšega ponudnika razglašen tožnik, nimata vpliva eden na drugega. Predmet obeh sta namreč isti nepremičnini, kar je prvostopni organ utemeljeno štel kot bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, torej za predhodno vprašanje in zato postopek prekinil.

6Drugostopenjski upravni organ je z odločbo št. 33008-185/2014/2 z dne 23.1.2015 prav tako zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep upravne enote, s katero je bil njegov zahtevek za odobritev pravnega posla zavržen, svojo odločitev pa utemeljil enako kot prvostopni upravni organ.

7Tožnik se z odločitvama ne strinja in zoper oba sklepa vlaga tožbo in to iz vseh tožbenih razlogov, uveljavlja pa tudi kršitev ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva, saj je drugostopenjski upravni organ le ponovil navedbe prvostopenjskega, ni pa se opredeljeval do pritožbenih navedb. Tožnik je poudaril, da gre v konkretnem primeru za dva ločena postopka, in sicer postopek odobritve pravnega posla na podlagi javne dražbe in postopek odobritve pravnega posla na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča. Postopka nimata vpliva eden na drugega. Istovetnost upravne zadeve v smislu določb ZUP je podana, če obstoji istovetnost strank ter istovetnost dejanskega in pravnega stanja. V konkretnem primeru ni podana niti istovetnost strank, prav tako gre za postopka s povsem drugačno dejansko in pravno podlago. To pa pomeni, da ni mogoče govoriti, da gre za isto upravno stvar, oziroma, da je upravni organ o zahtevi tožnika že pravnomočno odločil. Pravnomočnost odločitve v upravni zadevi odobritve pravnega posla med A.A. in B.B. ne vpliva na odločanje v predmetnem postopku, začetem na podlagi zahtevka tožnika za odobritev pravnega posla na podlagi javne dražbe. Upravna enota lahko zavrne odobritev pravnega posla na podlagi javne dražbe le v primeru razlogov iz tretjega odstavka 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, med katerimi pa ni odobritve drugega pravnega posla, ki ni v povezavi z javno dražbo. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, je originarna pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa v smislu 42. člena Stvarnopravnega zakonika. Okrajno sodišče je v obravnavanem primeru v izvršilnem postopku sklenilo, da je tožnik najugodnejši ponudnik, odločitev pa je bila sprejeta prej, preden je postala odločba upravne enote, s katero je odobrila pravni posel med A.A. in B.B., dokončna. Na dražbi je kot predkupni upravičenec sodeloval tudi B.B., ki je na poziv sodišča izjavil, da predkupne pravice ne uveljavlja, prav tako ni uveljavljal ugovora tretjega. Upravni organ zato ni imel nobenega razloga, da je blokiral postopek odobritve pravnega posla na podlagi javne dražbe, pač pa bi moral svojo odločitev o odobritvi prvega pravnega posla odpraviti, saj je z izvedbo javne dražbe postala brezpredmetna. Odločitev upravnega organa, da postopek prekine, je torej neutemeljena in nima podlage v veljavnih pravnih predpisih. Ta sklep je vplival tudi na zakonitost in pravilnost sklepa, s katerim je upravni organ zavrgel zahtevek tožnika za odobritev pravnega posla, sklenjenega na podlagi javne dražbe, kar predstavlja bistveno kršitev odločb postopka. Glede na vse navedeno tožnik sodišču predlaga, da oba sklepa odpravi, torej tako sklep o prekinitvi postopka kot tudi sklep, s katerim je bil njegov predlog za odobritev pravnega posla zavržen, nato pa naj obe zadevi vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

8Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

9Sodišče je tožbo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sklep Upravne enote Nova Gorica št. 330-500/2014/3 z dne 30.5.2014, zavrglo, medtem ko je tožba v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sklep te upravne enote št. 330-500/2014/10 z dne 26.8.2014, utemeljena.

K točki I. izreka:

10Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. To pomeni, da sodišče v upravnem sporu ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, prav tako tudi ne o tistih aktih, ki ne posegajo v pravni položaj tožnika. Upravni akt v smislu ZUS-1 torej ni vsaka upravna odločba, pač pa le tista, ki ustreza zakonski definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.

11Sodišče ugotavlja, da je sklep o prekinitvi postopka, ki ga je izdala Upravna enota Nova Gorica v postopku odločanja o odobritvi pravnega posla tožnika, procesni akt v upravnem postopku. Ne gre za dokončni upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, saj s prekinitvijo postopka ni bilo dokončno poseženo v pravni položaj tožnika. Upravni organ postopek prekine takrat, če meni, da je njegova odločitev odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota, pa sodi v pristojnost sodišča ali drugega organa. S prekinitvijo postopka torej upravni organ ne sprejme odločitve o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi strank v postopku, torej ne odloča o njihovih zahtevkih po vsebini, pač pa pomeni prekinitev le zastoj v postopku.

12Glede na to, da izpodbijani sklep tožene stranke št. 330-500/2014/3 z dne 30.5.2014 ni upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1 in s tem ni predmet odločanja v upravnem sporu, je sodišče tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

13Tožena stranka je s sklepom št. 330-500/2014/10 z dne 26.8.2014 vlogo tožnika za odobritev pravnega posla na podlagi javne dražbe zavrgla z utemeljitvijo, da je bilo o zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno s tem, ko je bila izdana odobritev pravnega posla na podlagi pogodbe, sklenjene med A.A. in B.B., saj se nanaša na isti nepremičnini, kot sta bili tudi predmet javne dražbe.

14Sodišče meni, da je tako stališče tožene stranke zmotno. Zavrženje zahtevka stranke na podlagi formalno pravnomočne odločbe je dopustno le v primeru, kadar tožbeni zahtevek temelji na identičnem dejanskem stanju ali identični pravni podlagi kot pravnomočna odločba. V obravnavanem primeru take identičnosti ni. Tožena stranka je odločila o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med A.A. in B.B. na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, medtem ko tožnik predlaga odobritev pravnega posla na podlagi javne dražbe. Četudi se oba pravna posla nanašata na isti nepremičnini, to ne pomeni niti identičnega dejanskega stanja in niti ne identične pravne podlage. Za identično dejansko stanje bi namreč šlo, če bi v obeh primerih, torej v primeru sklenitve pogodbe in v primeru javne dražbe, govorili o identičnem historičnem dogodku, ne pa zgolj o identični nepremičnini, medtem ko bi identična pravna podlaga obstajala, če bi oba pravna posla izhajala iz iste zakonske podlage. Dejstvo je, da te enakosti med pogodbenim razmerjem A.A. in B.B. ter javno dražbo, pri kateri je bil za najugodnejšega ponudnika določen tožnik, ni. Pravni posel med A.A. in B.B. namreč temelji na določbi 40. člena Stvarnopravnega zakonika, medtem ko je pravni posel na podlagi javne dražbe originaren način pridobitve lastninske pravice z odločitvijo državnega organa. Pravni podlagi sta torej povsem različni. Enako to velja tudi za dejansko stanje. V prvem primeru gre namreč za civilnopravno pogodbeno razmerje med dvema strankama, torej za zasebni pravni posel, ki je rezultat dogovora pogodbenih strank, medtem ko gre v drugem primeru za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločitve sodišča. Pravnih poslov torej ne povezuje nič, razen istih nepremičnin, kar pa ne pomeni, da gre za isto upravno zadevo, torej zadevo, ki bi temeljila na istem dejanskem stanju in pravni podlagi, tako kot to napačno tolmači tožena stranka.

15Skladno z navedenim sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, sprejela zmotno odločitev, da je bilo o zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno, torej zmotno uporabila določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Sodišče je zato tožbenemu zahtevku tožnika v delu, ki se nanaša na sklep tožene stranke št. 330-500/2014/10 z dne 26.8.2014 ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Zadevo je sodišče v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odpraviti napako tako, da bo vsebinsko odločila o tožnikovem zahtevku za odobritev pravnega posla.

K točki III izreka:

16Ker je sodišče tožbi delno ugodilo in izpodbijani upravni akt v točki II izreka odpravilo, je tožeča stranka, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetnica.