UPRS sklep I U 1111/2013

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitega posega v pravice po 1. odstavku 21. člena, 22. členu, 1. odstavku 23. člena in 27. členu Ustave in zahteval njihovo nadaljnjo prepoved. V tožbi pravi, da je tožena stranka v kazenskem postopku, ki se vodi proti tožeči stranki pred Okrožnim sodiščem v A., opr. št. I K ..., na grob in nedopusten način posegla v njegove človekove pravice, ki jih zagotavlja Ustava, in sicer: primarno varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (1. odst. 21. člena Ustave); posredno pa tudi v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave); pravica do sodnega varstva (1. odst. 23. člen Ustave); pravica do domnevne nedolžnosti (27. člen Ustave). Navedeno je storila s tem, da je tožečo stranko neupravičeno in nepotrebno vklenjeno privedla pred sodišče na več obravnavnih narokov, pri čemer je tožeča stranka bila za čas poteka glavne obravnave pred Okrožnim sodiščem v A. tudi vklenjena med samo glavno obravnavo. Ker kazenski postopek še teče, obstaja utemeljeno verjetna nadaljnja nevarnost za ponoven poseg v človekove pravice tožeče stranke na enak način. Takšen poseg tožene stranke in njegova ponovitvena nevarnost predstavlja realni upravni akt (dejanje), o zakonitosti katerega je pristojno odločati naslovno sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožniku je že nastala nenadomestljiva škoda, zato od naslovnega sodišča zahteva ugotovitev oziroma odpravo posega v njegove človekove pravice, ker pa takšna nevarnost obstaja še v prihodnosti, naslovnemu sodišču predlaga tudi, da v skladu z 32. in 66. členom ZUS-1 izda začasno odredbo o prepovedi nadaljnjih kršitev s strani tožene stranke. Slednji imajo namreč ključen in kritično pomemben vpliv na tek kazenskega postopka in grobo posegajo v človekove pravice tožeče stranke, ki pa za njihovo zavarovanje v tej fazi nima ustreznega pravnega sredstva. To je namreč predvideno šele po izdaji sodbe v kazenskem postopku, v obliki pritožbe zoper njo, do takrat pa ji bo (ob dopuščenem protipravnem ravnanju tožene stranke) nastajala nepopravljiva škoda, ki je ne bo mogoče sanirati. V zvezi z določilom 21. člena Ustave tožnik pravi, da je v odnosu na 34. člen lex specialis, saj se izrecno omejuje in specifično izpostavlja posameznikovo varstvo dostojanstva v kazenskih postopkih, pri aretaciji, v priporu in prestajanju kazni v zaporu. V kazenskem postopku je s to pravico neločljivo povezana domneva nedolžnosti, ki je v naš pravni red (v svojem 27. členu Ustave) vpeljala načelo, pri katerem se mora dejstvo, da nekdo ni kriv, dokler ni v skladu z zakonom dokazana krivda, smatrati za nedolžnega skozi vse faze kazenskega postopka, tj. od aretacije do pravnomočne obsodbe. V ožjem smislu pomeni domneva nedolžnosti, da mora država kot tožeča stranka v kazenskem postopku nositi celotno dokazno breme. Dokazno breme nosi tožilstvo, ki mora obsegati vse znake (elemente) kaznivega dejanja, ter načelo in dubio pro reo. Kljub takšni razlagi, ki večinoma izhaja iz jezikovne interpretacije 22. člena Ustave, je mogoče (po teleološki razlagi) v pravico do domneve nedolžnosti šteti tudi posameznikovo pravico, ki zajema prepoved kakršnihkoli posegov, ki bi lahko izkrivile presojo sodišča pri odločanju o njegovi krivdi. Med slednje lahko prištevamo npr. obvezno nošenje določenega tipa oblačil, pretirano število pravosodnih policistov, ki so namenjeni zagotavljanju varnosti, nepotrebno vklepanje obdolženca ipd. To stališče podpira tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišča pri opravljanju svoje funkcije ne smejo pričeti s pred-zasnovano idejo, ki v kakršnikoli meri vpliva na prepričanje, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje; breme dokazovanja je na tožilstvu, in vsakršen dvom gre v korist obdolženca (Vastberga Taxi Aktiebolag in Vulic proti Švedski, odst. 108-109; Janosevic proti Švedski, odst. 96-97). Primer takšne pred-zasnovane ideje, ki vpliva na prepričanje sodišča o krivdi obdolženca, so lahko prekomerni in nepotrebni varnostni posegi in s tem posegi v dostojanstvo oseb v kazenskih postopkih, ki so brez posebej oz. sploh utemeljene podlage (pripor to ni) na sodišča pripeljani vklenjeni v celoti (noge, roke, povezava navedenih vezi skupaj – torej v smislu vklepanja).

2V primerih, da je obdolženi priveden pred sodnika tak, lahko bi celo rekli „sovražen“ in „oster“ način, bi to v povprečno razumnem posamezniku lahko privedlo do prepričanja, da gre za izjemno nevarnega obdolženca. Takšno ravnanje ne samo da spodkoplje samo bistvo domnevne nedolžnosti, poleg tega obdolženca tudi poniža in posega v njegovo pravico do osebnega dostojanstva, tako v njegovem subjektivnem prepričanju, kot tudi objektivno, v očeh javnosti. Poleg tega takšno ravnanje vpliva tudi na obdolženčevo sposobnost in zmožnost učinkovite obrambe in miselnega napora, ki ga mora vlagati v samo spremljanje postopka, prav s tem namenom (Ramishvili in Kkhreidze proti Gruziji). Za vseobsegajoče vklepanje kot zelo splošno prakso slovenskih postopkov v zvezi z obdolženci hujših oblik kaznivih dejanj, pri čemer sploh niso podani razlogi, da bi se z najmanjšo stopnjo verjetnosti dalo sklepati, da gre za fizično nevarno osebo, je tovrstna manifestacija zgolj manifestacija moči države brez vsebinske teže. Priporni razlogi (ali celo razlog begosumnosti) sami po sebi zagotovo niso dovolj, da se pred javno sojenje pripelje obdolžence na način, kjer se lahko javnost in vsi udeleženci postopka na lastne oči prepričajo o „njihovi krivdi“. Podobno kot navedeno je ESČP že odločilo, da je nedovoljeno tudi prisilno nošenje določenega tipa oblačil, ki so predvidena za obdolženega, saj lahko to v očeh javnosti spodbudi prepričanje o njegovi krivdi in s tem posega v njegovo pravico do domnevne nedolžnosti (Samoila in Cionca proti Romuniji, odst. 91-101; Jiga proti Romuniji, odst. 98-103). Ob tem pa velja omeniti, da nepotrebno vklepanje obdolženca lahko pomeni celo kršitev človekove pravice do prepovedi mučenja (18. člen Ustave, 3. člen EKČP). Obstajati mora sorazmerje med varnostnim ukrepom in ciljem, ki ga zasleduje postopek pred očmi javnosti, predstavlja primer ponižujočega ravnanja, ki pa je absolutno prepovedano (Gorodnitchev proti Rusiji, odst. 84-97). Ne-oziraje na profesionalnost sodnikov je mentalni proces tehtanja vsekakor obremenjen tudi z navedenim. Ne gre samo za izvajanje dokazov, temveč logične sklepe o izvedenih dokazih, ki se jih skozi različne metode razlage poveže v logično celoto. Ravno slednji proces odločanja pa je vsekakor tudi pri profesionalnih sodnikih obremenjen z nezavednim. V nasprotnem primeru bi lahko sodili tudi stroji. Ker navedeno seveda ne drži, saj gre proces logičnega sklepanja in tehtanja dokazov preko vrednostnih sit, kjer je ključno tudi nezavedno, je jasno, da zgoraj opisana ravnanja z obdolženci, vsekakor vplivajo na sojenje. V pričujočem primeru tožeče stranke je prišlo prav do vseh navedenih kršitev, ki jih je ugotovilo tudi ESČP v svojih sodbah. Obdolženega so namreč v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v A. opr. št. I K ..., pravosodni policisti na obravnavne naroke privedli polno vklenjenega (tudi nekatere ostale soobdolžene) v številnem spremstvu in oboroženi s polavtomatskimi puškami. Tožeča stranka je imela vklenjene tako roke in noge, oboje pa povezane skupaj z dodatno verigo. Verige na nogah je imela vklenjene na način, da je lahko naredila korak zgolj cca. 30-40 cm, torej se sploh ni mogla gibati, od zatožne klopi do prostora za zaslišanje je lahko zgolj stopicala. Med obravnavo so ji pravosodni policisti sicer sneli lisice na rokah, vse ostalo pa je ostalo zaklenjeno tudi tekom glavne obravnave oz. tega kazenskega postopka. Takšno ravnanje je popolnoma neupravičeno in nesorazmerno z zakonskimi in podzakonskimi določbami, ki urejajo ukrepe Pravosodne policije. Tožnik se sklicuje na Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, 1. in 5. odst. 239. člena). Izpostavljene zakonske določbe so lex generalis, katero izvrševanje je konkretneje določeno s Pravilnikom o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik). Sklicuje se na določila 4., 5. in 6. člena Pravilnika. Slednje pa se očitno v Sloveniji „izvaja“ zgolj in samo na teoretični ravni oz. velja zgolj kot mrtva črka na papirju. Vidimo torej, da je skozi celoten Pravilnik vpeta in močno integrirana pravica do spoštovanja posameznikovih človekovih pravic. To izhaja iz zgoraj (primeroma) navedenih izsekov Pravilnika, ki vsebuje še več takšnih določb, vendar jih na tem mestu zaradi večje preglednosti ne navaja. Med drugim so to določbe 34. - 45. in 39. člena Pravilnika. Z odredbo o spremstvu se nato določi konkreten način spremstva, namen, preventivno vklepanje, število pravosodnih policistov in prevozno sredstvo. Očitno je, da se v konkretnih primerih poseže po najhujšem sredstvu, četudi gre za obdolženca (tožečo stranko), ki je tuj državljan in ki se je za potrebe kazenskega postopka odzval sam, prišel v Slovenijo in skušal pojasniti svojo vlogo. Ni bil še nikoli kaznovan, da ni razpoznan kot nevaren sebi ali drugim, da o tem ni bilo mogoče sklepati iz katerihkoli ravnanj tožeče stranke. Edina „nevarnost“ je nevarnost „utemeljena“ na teži kaznivega dejanja, saj zoper tožečo stranko teče postopek zaradi kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1 (torej nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem). Kot se lahko naslovno sodišče prepriča z vpogledom v kazenski spis v zadevi opr. št. I K ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v A., je tožeča stranka v tem postopku sama in prostovoljno prišla v Slovenijo ravno z namenom, da se razčistijo vsa dejanska vprašanja glede obtožb, ki jo bremenijo. Pri tem pa ji je nato bila odvzeta prostost in zoper njo tudi odrejen pripor. Slednji iz razloga ponovitvene nevarnosti. Tožeča stranka meni, da so tako pripor, kot vse ostale obtožbe, ki jo bremenijo neutemeljene in neupravičene. Na podlagi zgoraj navedenih okoliščin in ker pripor ni podan iz razloga begosumnosti, da bi se vsaj teoretično dalo sklepati na podlago za vklepanje, ter ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega o pooblastilih Pravosodne policije, načelih in smernicah pri njihovi uporabi itd., je popolnoma neutemeljena in protipravna odločitev Pravosodne policije, da se tožečo stranko na obravnavne naroke vodi vklenjeno z lisicami na način, kot je opisano zgoraj, ter tako v številnem spremstvu oboroženih policistov, da je vsem udeležencem javne obravnave jasno, s „kakšnim“ človekom imajo opravka. Pravosodna policija ni v ničemer niti približno spoštovala načela sorazmernosti, saj glede tožeče stranke nikakor ni podan razlog begosumnosti (pa četudi bi bil podan, obseg vklepanja vseeno ne bi bil utemeljen), kajti navsezadnje je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti bremenilnega kaznivega dejanja. Tožeča stranka se zato na tem mestu sprašuje, kaj je bil namen njene vklenitve v lisice ob številnem spremstvu pravosodnih policistov, v kolikor je bil to razlog, iz katerega je odrejen pripor (ponovitvena nevarnost), to nima nobene pravne utemeljenosti in kakršnegakoli smisla. Tožečo stranko namreč bremeni sodelovanje pri organiziranju nedovoljenega prevoza orožja, kar pomeni, da vklepanje in spremstvo v tako pretirani meri v ničemer ne zagotavlja varnosti sodišča in obravnave, v odnosu na bremenilno kaznivo dejanje. Tožeča stranka namreč pojmovno, glede na naravo obtožb, ne more ogrožati varnosti sodišča, niti udeleženih na obravnavah, saj jih ne more ogroziti s tem, da bo na sodišču prevažala orožje.

3Pravosodna policija je s svojim realnim upravnim aktom (dejanjem) vklepanja in številnega spremstva posegla v pravico tožeče stranke do domneve nedolžnosti in osebnega dostojanstva. Slednja se je namreč počutila ponižano in nemočno, skrbelo jo je, kaj si mislijo o njej prisotni v dvorani, ni mogla razmišljati o samem teku kazenskega postopka in tako učinkovito razmišljati o svojem zagovoru. Poleg tega je bil s tem ustvarjen nepopravljiv vtis na sodni senat, saj se je tožečo stranko nenehno izpostavljalo kot hudega kriminalca, ki je družbi zelo nevaren, in s tem neposredno impliciralo njegovo krivdo. Zaradi velike medijske izpostavljenosti primera in navzočnosti velikega števila ljudi, je takšno ravnanje Pravosodne policije predstavljalo tudi ponižujoče in nehumano ravnanje (Ramishvili in Kokhreidze v. Gruzija, odst. 101).

4ESČP je namreč izpeljalo identične ugotovitve v že omenjenem primeru Ramishvili in Kokhreidze v. Gruzija. Zapisalo je, da pomanjkanje pravnomočne obsodbe in zgledno vedenje obdolžencev predstavlja okoliščino, ki ne upravičuje uporabo prisilnih sredstev v takšni meri in pristnost specialnih enot policije v sodni dvorani. V kazenskem spisu ni bila podana nobena okoliščina, ki bi izkazovala, da obstaja še tako majhna verjetnost, da bodo obdolženi pobegnili oz. se zatekli k nasilju pri njihovem transportu do sodne dvorane (Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, odst. 101). Tožeča stranka ni bila nikoli pravnomočno spoznana za krivo kateregakoli kaznivega dejanja, prostovoljno je prišla v Slovenijo, priporni razlog zoper njo pa se je nanašal na ponovitveno nevarnost in ne na begosumnost oz. katerokoli drugo okoliščino, ki bi upravičevala tako hud poseg v njene človekove pravice. Vzporednice je moč narediti tudi z omenjenima primeroma Samoila in Cionca v. Romunija in Jiga v. Romunija. ESČP je v tem primeru ugotovilo, da je prisilno nošenje določenega tipa obleke poseg v pravico do domnevne nedolžnosti, za vklepanje in številno prisotnost policije v predmetnem primeru pa lahko trdimo, da je pojmovno enako kot prisilno nošenje določenega tipa obleke, še več, gotovo predstavlja še bolj globok in nedopusten poseg v človekove pravice tožeče stranke. Okrožno sodišče v A. je bilo na vse zgoraj navedeno opozorjeno na glavnih obravnavah, in sicer dne 15. 3. 2013, dne 22. 3. 2013 in vseh nadaljnjih obravnavah, ki so tekle oz. tečejo pod opr. št.: I K ... Priložene pa so tudi slike, ki kažejo privedbo tožeče stranke na obravnavo in vklenjenost tožeče stranke na zatožni klopi. Kot dokaz predlaga vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v A., v zapisnik o glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v A. v zadevi opr. št. I K ... – zapisnika z dne 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013. Opisano ravnanje in kršitve človekovih pravic tožeče stranke, ki so bile navedene pod točko II. tožbe, nesporno pomenijo tudi kršenje njene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Tožeča stranka je že bila izpostavljena na obravnavnih narokih na sodišču na ponižujoč način, ki krši njeno domnevo nedolžnosti, tako da pri sodnem senatu ustvarja sliko, ki jo kaže v obremenjujoči luči in s tem pri sodišču vzpostavlja pred-zasnovano mnenje o njeni krivdi.

5Zaradi teka kazenskega postopka zoper tožečo stranko in dosedanjega ravnanja Pravosodne policije meni, da obstaja utemeljena verjetnost oz. gotovost, da bo tudi v prihodnosti prišlo do posega v njene človekove pravice na identičen način kot do sedaj. Tožeča stranka je iz tega razloga naslovno sodišče hkrati s tožbo zaprosila tudi za izdajo začasne odredbe, da bo navedene posege v prihodnosti preprečila.

6S tožbo zahteva, da sodišče odloči:

„Ugotovi se, da je RS, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, s svojim oblastnim ravnanjem v zvezi z vsemi prevozi ter privedbami B.B., pred Okrožno sodišče v A. v zvezi s postopkom, ki teče pod opr. št. I K ... na nedopusten in protipraven način posegla v človekove pravice B.B. do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in domnevo nedolžnosti po 1. odst. 21., 22., 1. odst. 23. in 27. členu Ustave, tako da je zaradi njegove privedbe na obravnavne naroke v kazenskem postopku opr. št. I K ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v A., uporabila prekomerno uporabo prisilnih sredstev v obliki vklepanja rok in nog ter preštevilnega spremstva oboroženih pravosodnih policistov.“ Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7Zahteva za izdajo začasne odredbe je bila zavrnjena s sklepom št. I U 1111/2013 z dne 11. 7. 2013, ki je postal pravnomočen 20. 7. 2013, ker se tožnik zoper sklep ni pritožil.

8O prošnji za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče odločilo s sklepom I U 849/2013 z dne 5. 6. 2013.

9V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da so pravosodni policisti glede vklepanja zaprtih oseb v času glavne obravnave na sodišču dolžni postopati v skladu z odredbo za spremljanje, ki je izdana na podlagi 37. člena Pravilnika. Sklicuje se tudi na člen 65 ter 3. in 4. odstavek 66. člena Pravilnika. Odredba za spremljanje se izda na podlagi varnostne ocene pripornika. Iz osebne varnostne ocene pripornika izhaja, da je ob spremstvih izven zavoda potrebno priporniku vklepati noge in roke, da spremstvo izvajata dva pravosodna policista oziroma šest pravosodnih policistov, v kolikor se spremlja pripornika skupaj s sostorilci ter da je potrebna varnostna oprema zaščitni jopič. Nadalje iz varnostne ocene izhaja, da je pripornik ocenjen kot zelo begosumen, da mu grozi visoka zaporna kazen, da je nepredvidljiv ter da je član hudodelske združbe in tujec. Tožena stranka pojasnjuje, da je bil priporniku s sklepom senata Okrožnega sodišča v A. št. I K ... z dne 19. 4. 2013 pripor podaljšan iz razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Pred tem je bil priporniku prav tako podaljšan pripor iz razloga begosumnosti ter ponovitvene nevarnosti s sklepom senata Okrožnega sodišča v A. št. I Ks ... z dne 22. 2. 2013. V zvezi z razlogom begosumnosti je bilo ugotovljeno, da je pripornik državljan Črne Gore, da prebiva v Franciji, da ima v Franciji družino, v Sloveniji pa nima ne sorodnikov, ne prijateljev ali zaposlitve, skratka ničesar, kar bi ga vezalo na bivanje v naši državi, ter da je za očitano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen do 10 let. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja še, da na begosumnost pripornika kaže tudi dejstvo, da se pripornik v hotelu C. ni prijavil pod svojim imenom, kar kaže, da pripornik v Sloveniji ni imel namena ostati. Navedbe tožeče stranke, da gre za obdolženca, ki je tuj državljan in ki se je za potrebe kazenskega postopka odzval sam in je prišel v Slovenijo in skušal pojasniti svojo vlogo, glede na zgoraj navedeni sklep o priporu očitno ne držijo. Iz navedenega sklepa namreč izhaja, da je obtoženega policija izsledila pred izvozom na avtocesto in je bil torej priveden s strani policije. Prav tako ne drži navedba tožeče stranke, da pripor ni bil odrejen iz razloga begosumnosti. Tožena stranka na tem mestu še dodaja, da iz uradnega zaznamka pravosodnega policista Č.Č. št. 722-155/2013-6175 z dne 26. 4. 2012, izhaja, da je pravosodni policist opravljal nadzor zavodskega dvorišča in ko je pristopil do okna bivalnega prostora št. 58, je opazil pripornika B.B. kako z žlico nekaj počne po okenski mreži. Skupaj s pravosodnim policistom D.D. sta vstopila v bivalni prostor in ugotovila, da je pripornik ponovno poškodoval mrežo, in sicer tako, da je popustil eden od zvarov in ena od žic. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da je za pripornika utemeljena ocena begosumnosti, in meni, upoštevajoč tudi dejstvo, da je podan utemeljen sum, da je pripornik deloval pri nedovoljenem prometu z orožjem v organizirani združbi, da so sprejeti varnostni ukrepi z namenom, da se prepreči pobeg pripornika, zakoniti, utemeljeni ter sorazmerni. Tožena stranka dodaja, da tudi sicer na podlagi tretjega odstavka 37. člena Pravilnika spremstvo pripornika izvajata praviloma najmanj dva pravosodna policista. Sklicuje se tudi na 41. člen Pravilnika.

10Prvič je sodišče o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe v tej zadevi odločilo s sklepom I U 849/2013-8 z dne 31. 5. 2013. Na pritožbo tožnika je Vrhovno sodišče sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi ponoven postopek. Vrhovno sodišče je prvostopenjsko sodbo razveljavilo, ker je menilo, da „ni pravilen zaključek sodišča, da tožnik s tožbo vtožuje le kršitve ustavnih pravic na narokih pred Okrožnim sodiščem v A., ne pa tudi posegov v ustavne pravice v zvezi s privedbo na glavno obravnavo /.../ iz njegovega zahtevka pa izhaja, da vtožuje posege v ustavne pravice v zvezi s prevozi in privedbami na Okrožno sodišče v A. ter na samem sojenju; kar pomeni, da vtožuje posege v svoje pravice v fazi privedbe na sodišče in fazi sojenja. Vrhovno sodišče se sicer strinja s stališčem provstopenjskega sodišča, da ima tožnik glede zatrjevanih posegov v njegove ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov na glavni obravnavi zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku“ /.../ in je zato Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da Upravno sodišče ni pristojno za izvajanje sodnega nadzora nad delom kazenskega sodišča. Vrhovno sodišče je zaključilo, da se „sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic izven glavne obravnave“, zaradi česar je bila po mnenju Vrhovnega sodišča storjena bistvena kršitev določb postopka (sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 226/2013 z dne 4. 7. 2013).

Obrazložitev k prvi točki izreka:

11Tožba se zavrže.

12Tako kot je sodišče postavilo že v izhodišču razveljavljenega sklepa z dne 31. 5. 2013, tudi v izhodišču te sodne odločbe ponavlja stališče, da je za razrešitev predmetnega upravnega spora bistvena pravno relevantna okoliščina vprašanje, v zvezi s katerimi konkretnimi dejanji tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu. Po določbi 3. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) mora tožnik, če s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice, v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila. Glede na ugotovitev Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 226/2013, da se sodišče prve stopnje „ni opredelilo do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic izven glavne obravnave“, Upravno sodišče pripominja, da se je opredelilo do teh kršitev na način, da je na podlagi natančne presoje tožbe in tožbenega zahtevka in ob upoštevanju zahteve iz 3. odstavka 30. člena ZUS-1, ugotovilo, da tožnik sodnega varstva kršitev izven glavne obravnave ne uveljavlja. Vrhovno sodišče je v nasprotju s tem ugotovilo, da tožnik s tožbo uveljavlja tudi sodno varstvo zaradi kršitev ustavnih pravic tekom prevozov tožnika in pred samo privedbo v sodno dvorano, a ob tem Vrhovno sodišče ni navedlo mesta v tožbi, iz katerega je možno napraviti tak sklep. Tega vprašanja ne razjasnjuje niti tožnik v pritožbi zoper prvotno prvostopenjsko sodno odločbo, saj pritrjuje prvotni ugotovitvi Upravnega sodišča, da se „tožba tožeče stranke primarno ne nanaša na prekomerno uporabo prisilnih sredstev na poti iz zavoda do sodišča, temveč na njihovo uporabo tekom same glavne obravnave.“ Ob tem pa tožnik v pritožbi zgolj „opozarja“, da „kljub temu ostaja na stališču, da je tudi sama uporaba prisilnih sredstev na poti iz zavoda do sodišča protiustavna in nezakonita, kot je to podrobneje že obrazložila in opisala v svoji tožbi z dne 24. 5. 2013.“ Tako kot iz sklepa Vrhovnega sodišča torej tudi iz pritožbe zoper prvotni sklep Upravnega sodišča ni razvidno, na katerem mestu v tožbi tožnik v tolikšni meri in na tak način opisuje posege v ustavne pravice zaradi uporabe prisilnih sredstev med samim prevozom in do privedbe v sodno dvorano, da bi sodišče moralo ta del tožbenega zahtevka obravnavati ločeno od zahtevka za varstvo pravic ob privedbi na glavno obravnavo in tekom glavne obravnave; v zvezi z slednjim delom zahtevka je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 226/2013 že pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da ima tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Za ta del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejanja prekomerne uporabe sile ob vstopu v sodno dvorano in tekom sojenja v omenjeni kazenski zadevi, Upravno sodišče zato v nadaljevanju ponavlja stališče in sodno presojo iz sklepa z dne 31. 5. 2013, ker je Vrhovno sodišče v sklepu z dne 4. 7. 2013 potrdilo pravilnost omenjenega stališča iz prvotnega postopka in je to stališče bistveno tudi v tem postopku.

13Tožnik torej v delu zahtevka uveljavlja sodno varstvo tistih ustavnih pravic, ki se vežejo na postopek sojenja. To pa je (prvič) varstvo človekovega dostojanstva v kazenskem postopku iz 21. člena Ustave, za katero tožnik sam pravi, da je specialna določba glede na varstvo osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Drugič: tožnik uveljavlja pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki se ravno tako lahko nanaša na določen pravni postopek; v konkretnem primeru gre za sojenje v kazenskem postopku. Tretjič: tožnik uveljavlja tudi varstvo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki se v konkretnem primeru nanaša na sodni postopek v omenjeni kazenski zadevi. Četrtič: tožnik v tožbi uveljavlja domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki je vedno vezana na potek (pred)kazenskega postopka.

14Tožnik pravi, da v tej fazi nima »ustreznega pravnega sredstva« oziroma da je to »predvideno šele po izdaji sodbe v kazenskem postopku, v obliki pritožbe zoper njo« /…/. Tožnik sicer govori o glavnih obravnavah v množinski obliki, kot dokaz pa prilaga zapisnika z dveh narokov, in sicer z dne 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013, kar pomeni, da je tožba, ki je vložena 24. 5. 2013, tudi prepozna v zvezi s tema dvema dejanjema. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo spremstvo na Okrožno sodišče v A. z uporabo prisilnih sredstev zoper tožnika odrejeno tudi dne 26. 6. 2012, 12. 7. 2012, 14. 8. 2012, 11. 1. 2013, 16. 1. 2013 oziroma da je bilo spremstvo z uporabo prisilnih sredstev opravljeno (še) dne 20. 2. 2013, 8. 3. 2013, in na že omenjena dneva 15. 3. 2013 ter 22. 3. 2013, zadnja dva primera pa se nanašata na dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013 (torej na dan vložitve tožbe). To pomeni, da glede na zakonski rok 30 dni za vložitev tožbe prideta v poštev zadnji dve omenjeni dejanji, to je dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013. Vendar pa ima tožnik v zvezi s tema dvema dejanjema z dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013 zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer v kazenskem postopku, ki teče pod opr. št. I K ... Človekove pravice se namreč uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena Ustave) in to velja tudi za pravice iz 21. člena Ustave, 22. člena Ustave, 1. odstavka 23. člena Ustave in 27. člena Ustave, ki se uresničujejo v sodni dvorani in tekom sodnega postopka v omenjeni zadevi.

15Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) predsednik senata vodi glavno obravnavo (1. odstavek 299. člena ZKP) in je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek (2. odstavek 299. člena ZKP). V ta okvir brez dvoma spadajo tudi prisilni ukrepi zoper obtoženca, če bi le-ti ovirali vsestransko razjasnitev zadeve ali zavlačevanje izvajanja dokazov in poteka glavne obravnave. Dolžnost predsednika senata je tudi, da ugotovi, ali so podani razlogi za izločitev članov senata (2. odstavek 299. člena ZKP), kar pomeni, da je predsednik senata dolžan skrbeti tudi za videz nepristranosti sojenja in varstvo domneve nedolžnosti, kar sicer izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Po 4. odstavku 299. člena ZKP senat odloča o ugovorih zoper ukrepe predsednika senata, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave. Dolžnost predsednika senata je tudi skrbeti za red v sodni dvorani. Udeleženci ne smejo ovirati dela sodišča (1. odstavek 301. člena ZKP) in zato tudi prisilni ukrepi zoper obtoženca ne smejo ovirati dela sodišča. Čeprav ZKP izrecno ne določa posebne odgovornosti predsednika senata, da skrbi, da prisilni ukrepi zoper obtoženca ne bi bili takšni, da bi škodili njegovi pravici do učinkovite obrambe, ta odgovornost nedvomno smiselno izhaja iz omenjenih določb o vodstvu glavne obravnave v kazenskih postopkih.

16Iz zapisnikov z dveh narokov dne 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013 izhaja, da so pooblaščenci tožnika uveljavljali prekomerno uporabo prisilnih sredstev, vendar pa Upravno sodišče ni pristojno za izvajanje sodnega nadzora nad delom kazenskega sodišča in nad uresničevanjem in varstvom ustavnih pravic kazenskih sodišč. Če je bil ugovor pooblaščencev o prekomerni uporabi prisile na omenjenih dveh narokih morebiti obravnavan neustrezno, kot to navaja tožnik, Upravno sodišče v zvezi s tem ne more dati tožniku sodnega varstva, ker tega upravno-sodnega nadzora nad delom kazenskih sodišč zakonodajalec ni predvidel, človekove pravice, ki jih uveljavlja tožnik, pa se morajo na učinkovit način varovati pred kazenskim sodiščem. V skladu z določilom 3. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1, na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati dejanj sodišč, ki so del izvrševanja njihovih ustavnih pristojnosti.

17Ker obstaja drugo primarno sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in ker mora biti to primarno sodno varstvo tudi učinkovito (Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, 10. odstavek, Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006), sodišče ugotavlja, da je treba tožbo, vloženo po 1. odstavku 4. člena ZUS-1, v delu, ki se nanaša na dejanja, izvedena s privedbo na glavni obravnavi ter tekom glavnih obravnav, zavreči kot nedopustno (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1), saj ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo v kazenskem postopku pred sodiščem, ki sodi v zadevi opr. št. I K ... in v pritožbenem postopku.

18Kar pa zadeva drugi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na sodno varstvo pravic v zvezi z prevozoma od zavoda do sodne dvorane dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013, pa zaradi omenjene ugotovitve Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 226/2013, ki je drugačna od prvotne ugotovitve sodišča prve stopnje, in zaradi dejstva, da tožnik v pritožbi niti v nadaljevanju upravnega spora ni dopolnil tožbe in tožbenega zahtevka z relevantnimi navedbami glede posegov v njegove ustavne pravice tekom prevoza od zavoda do sodne dvorane, sodišče v nadaljevanju najprej ugotavlja, kje so tisti deli v tožbi, ki jih je mogoče posredno povezati z zahtevkom, ki ga mora sodišče obravnavati v tem ponovljenem postopku glede na sklep Vrhovnega sodišča. Ta analiza vsebine tožbe je ključnega pomena tudi zaradi tega, ker v okvir predhodnega preizkusa tožbe z vidika procesnih predpostavk spada tudi vprašanje, ali sporno dejanje očitno posega v človekove pravice tožnika, ali pa morebiti ne (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). To je še posebej pomembno pri tistih ustavnih pravicah, ki imajo izrazitejšo subjektivno naravo, kot je pravica do človekovega dostojanstva, kajti med prevozom od zavoda do sodne dvorane, kjer člani sodnega senata niso prisotni, nista relevantni pravici do domneve nedolžnosti ali enakega varstva pravica, ampak samo pravica do človekovega dostojanstva iz 34. člena Ustave in prepoved nečloveškega ravnanja iz 18. člena Ustave. Vendar pa tožnik v zvezi z dejanji prevozov od zavoda do sodne dvorane ne uveljavlja varstva splošne pravice do človekovega dostojanstva iz 34. člena Ustave, ampak tudi za ta del zahtevka uveljavlja varstvo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku (21. člen Ustave), kot sam pravi, gre za lex specialis v odnosu do določila 34. člena Ustave. Sodišče obravnavani del tožbenega zahtevka zato presoja z vidika 34. člena Ustave ob upoštevanju dejstva, da se sporna dejanja tožene stranke, ki so bila izvedena izven sodne dvorane in ne med vodenjem kazenskega postopka, za kar je sicer pristojno kazensko sodišče, vseeno vežejo na potek kazenskega postopka v širšem pomenu te besede (21. člen Ustave).

19Na strani 2., 3. in 4 do drugega odstavka pod točko II. tožbe tožnik vse navedbe veže na dejanje privedbe v sodno dvorano ter na to vezano pred-zasnovano idejo o obdolženčevi krivdi za očitano kaznivo dejanje, kar nima zveze s prevozom od zavoda do sodne dvorane. V predzadnjem odstavku na strani 3 tožbe tožnik sicer, ko na splošno opisuje, kakšne kršitve so možne v tovrstnih primerih, pravi, da „nepotrebno vklepanje lahko pomeni celo kršitev človekove pravice do prepovedi mučenja“, vendar tudi ta odstavek konča z zvezo med vklepanjem obdolženca in njegovo privedbo na sam kazenski postopek pred očmi javnosti. V nadaljevanju tožbe od tretjega odstavka na strani 4 do strani 6 tožnik opisuje na splošno, kako je urejen postopek odločanja o vklepanju v ZIKS in podzakonskem predpisu in nato ta del zaključi v prvem in drugem odstavku na strani 6 tožbe s konkretizacijo dejstev danega primera, da je policija tožnika privedla na obravnavne naroke vklenjenega z lisicami na način, da je vsem udeležencem javne obravnave jasno, s kakšnim človekom imajo opravka. To pomeni, da se tožnik osredotoča na poseg v njegove pravice na javni obravnavi oziroma v zvezi s procesom sojenja. Ta osredotočenost na okoliščine v sodni dvorani doseže vrh v tretjem odstavku na strani 6 tožbe, kjer tožnik pravi, da „se je počutil ponižanega in nemočnega, skrbelo ga je, kaj si mislijo o njem prisotni v dvorani, ni mogel razmišljati o samem poteku kazenskega postopka in tako učinkovito razmišljati o svojem zagovoru. Poleg tega je bil ustvarjen nepopravljiv vtis na sodni senat /.../ in se je s tem neposredno impliciralo njegovo krivdo. Zaradi velike medijske izpostavljenosti primera in navzočnosti velikega števila ljudi je takšno ravnanje Pravosodne policije predstavljalo tudi ponižujoče in nehumano ravnanje“ Tožnik je torej subjektivni opis ponižanosti in nemoči ter nehumanega ravnanja vezal na okoliščine ob vstopu v sodno dvorano in med sojenjem v sodni dvorani, nobenega opisa subjektivnih občutkov, ki bi jih bilo mogoče obravnavati kot poseg v človekovo dostojanstvo pa ne omenja tekom prevoza od zavoda do sodne dvorane. Tožnik okoliščino morebitnega pobega tekom prevoza do sodne dvorane omenja kot pravno relevantno okoliščino v povezavi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, vendar nevarnosti okoliščine, da bi pobegnil tekom prevoza oziroma nesorazmernega ukrepa pravosodne policije v njegovem primeru ne izpostavi v tožbi. Tudi dokazi, ki jih prilaga tožbi, se nanašajo na slike, ki kažejo privedbo tožeče stranke na obravnavo in vklenjenost tožnika na zatožni klopi, ne pa tekom prevoza iz zavoda do sodne dvorane (zadnji odstavek pod točko II. tožbe). Na proces sojenja veže sporne okoliščine tudi pod točko III. tožbe.

20Tožnik je v uvodu tožbe navedel, da gre za sporna dejanja, ko je bil priveden na »več obravnavnih narokov« in da je bil »ves čas poteka glavne obravnave pred Okrožnim sodiščem v A. vklenjen« /…/ (v zadevi I K ...). V tožbenem zahtevku pa je glede vprašanja o tem, za katera konkretna nezakonita dejanja gre, navedel, da gre za oblastvena ravnanja »v zvezi z vsemi prevozi in privedbami pred Okrožno sodišče v A. v zvezi s postopkom, ki teče pod opr. št. I K ... /…/ tako da je zaradi njegove privedbe na obravnavne naroke v kazenskem postopku opr. št. I K ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v A., uporabila prekomerno uporabo prisilnih sredstev v obliki vklepanja rok in nog ter preštevilnega spremstva oboroženih pravosodnih policistov“ /…/. Ker je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je tožnik uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic tudi v zvezi z dejanji prevoza tožnika od zavoda do stavbe sodišča, je Upravno sodišče zgoraj citirani del tožbenega zahtevka, kjer tožnik navaja »v zvezi z vsemi prevozi«, upoštevalo v luči procesnih predpostavk iz 36. člena ZUS-1. Ponovna analiza vsebine tožbe, ki jo je sodišče naredilo v tem ponovljenem postopku, kaže, da tožnik z ničemer ne opisuje ali konkretizira subjektivne prizadetosti v njegovem osebnem dostojanstvu (34. člen Ustave v zvezi z 21. členom Ustave), ko je bil vklenjen prepeljan iz zavoda do sodne dvorane, zato sodišče nima nobene trditvene podlage za ugotovitev, da je šlo v teh dejanjih za poseg v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva. Kljub odsotnosti trditvene podlage, ki je pri sodnem varstvu pravice do človekovega dostojanstva zaradi njene izrazitejše subjektivne konotacije zelo pomembna, je sodišče v tej presoji upoštevalo tudi okoliščine, ki jih je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla kot razlog za vklepanje tožnika in določitev policijskega spremstva. Iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da tožena stranka prisilnih ukrepov očitno ni uporabila arbitrarno, saj je navedla, da prisilni ukrepi temeljijo na odredbi v zvezi z 37. členom Pravilnika, sklicuje se na 65. člen, 3. in 4. odstavek 66. člena Pravilnika in navaja, da je bil tožnik ocenjen kot begosumen, da mu grozi visoka zaporna kazen do deset let, da je obdolžen, da je storil kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem, da je član hudodelske družbe, da mu je bil dvakrat podaljšan pripor zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, da je državljan Črne Gore, ki živi v Franciji, da v Sloveniji nima zaposlitve, sorodnikov in znancev in da ga na Slovenijo nič ne veže, da se v hotelu C. ni prijavil pod svojim imenom, da ne drži tožbena navedba, da se je za potrebe kazenskega postopka sam odzval in prišel v Slovenijo, ampak ga je policija izsledila pred izvozom na avtocesto in da je bil priveden s strani policije, da je bil v zavodu zaloten, ko je poškodoval okensko mrežo, kjer je bil zaprt. Tožniku je bil ta odgovor na tožbo vročen dne 5. 6. 2013, vendar nanj ni odgovoril, kar pomeni, da sodišče lahko šteje ne samo, da odločitev tožene stranke ni bila arbitrarna, ampak da navedene okoliščine med strankama niti niso sporne, saj tožnik ne predlaga izvedbe kakšnega dokaza zaradi razčiščevanja dejstev, ki bi bila lahko pomembna z vidika načela sorazmernosti ukrepa v zvezi z 34. členom Ustave. Ker je tožnik torej sam s svojimi ravnanji povzročil uporabo prisilnih ukrepov med prevozom od zavoda do sodne dvorane, ker tožnik z ničemer ne opisuje občutkov ponižanosti oziroma kršitve osebnega dostojanstva med prevozi in ker odločitev tožene stranke očitno ni bila arbitrarna, ampak je bila utemeljena z dejstvi, ki jim tožnik v upravnem sporu ne oporeka, in ne predlaga nasprotnega dokazovanja, sodišče ugotavlja, da sporna dejanja prevozov očitno ne posegajo v tožnikovo pravico iz 34. člena v zvezi z 21. členom Ustave. Ker očitno ni posega v pravico iz 34. člena Ustave v zvezi z 21. členom Ustave, ki ima izrazitejšo subjektivno naravo, in ki ima nižji prag kot pravica do nehumanega ravnanja iz 18. člena Ustave, ki pa ima sicer objektivnejšo naravo in ima višji prag kot pravica iz 34. člena Ustave in je tožnik v tožbenem zahtevku niti ne omenja, v predmetni zadevi sporna dejanja tožene stranke očitno tudi ne posegajo v pravico iz 18. člena Ustave. To pomeni, da je sodišče moralo ta del tožbenega zahtevka zavreči na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

21Določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato je sodišče v tretji točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.