VSRS sodba III Ips 118/2015

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.395,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 3,415.009,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (za 206,685.140,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu potrdi, v zavrnilnem pa pritožbi tožeče stranke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi v celoti ter zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije (v nadaljevanju URST) je tožeči stranki 20. 2. 1996 izdala 104 dovoljenja za nabavo in postavitev radijskih postaj za opravljanje mobilnih telekomunikacijskih storitev. Dovoljenja so veljala do 20. 2. 1997.

- Minister za promet in zveze je 29. 5. 1996 po nadzorstveni pravici odločbe URST, s katerimi so bila tožeči stranki dana radijska dovoljenja, razveljavil.

- Tožeča stranka je zoper odločbo ministra za promet in zveze sprožila upravne spore, s katerimi je uspela.

- Tožeča stranka bi dovoljenja po izteku enega leta lahko podaljšala še za naslednjih 10 let.

- Tožeča stranka v času razveljavitve dovoljenj ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za izpeljavo projekta GSM telefonije (za financiranje izdelave in vzdrževanja baznih postaj oziroma za pridobitev bančnih finančnih virov). V poslovnem načrtu je predvidela pritegnitev najmanj dveh družbenikov: finančno močnega investitorja in tujega operaterja. Z družbo Istrabenz, d. d. se je dogovarjala o investitorstvu, tujega operaterja pa ni uspela pridobiti.

- Tožeča stranka ni imela prednosti pri vstopanju na trg mobilne telefonije pred družbo A., d. d., pričakovani poslovni rezultati tožeče stranke pa niso bili primerljivi s poslovnimi rezultati družbe A., d. d.

7Tožeča stranka zahteva povrnitev škode (izgubljenega dobička), ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega odvzema radijskih dovoljenj. Zaradi odvzema dovoljenj naj ne bi mogla več opravljati storitev GSM dejavnosti, izgubila je status operaterja mobilne telefonije in ni mogla sodelovati na javnem razpisu za podelitev koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM na ozemlju Republike Slovenije. Trdila je, da ji je zato nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, saj bi bila prva ponudnica na trgu mobilne telefonije, če tožena stranka ne bi ravnala protipravno.

8Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Sodišče prve stopnje se je pri presoji nastanka škode oprlo na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke, ki je ocenil, da so možnosti za uspeh projekta tožeče stranke 30 %, v obsegu 70 % pa njen poslovni načrt operativno ne bi bil izvedljiv. Kljub temu je presodilo, da bi tožeča stranka zagotovo dosegla določen dobiček, če ji tožena stranka dovoljenj ne bi nezakonito razveljavila, vse pa ob predpostavki, da bi imela na voljo denarna sredstva za izvedbo projekta.

9Sodišče druge stopnje je po izvedbi obravnave tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi stališča, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode z zadostno stopnjo verjetnosti. Ni namreč dokazala, da bi se v projekt tožeče stranke vključil tuj operater, ki ga je predvidevala v poslovnem načrtu. Glede primerjave tožeče stranke z družbo A., d. d. je pojasnilo, da poslovnih rezultatov družbe A., d. d. ni mogoče avtomatično vzeti za izhodišče, saj je imela družba monopol, ki je izviral ravno iz protipravnega ravnanja tožene stranke, ki je s trga izključila konkurente. Če tega protipravnega ravnanja ne bi bilo, družba A., d. d. ne bi imela monopola in bi zato dosegla nižji dobiček.

10V reviziji tožeča stranka sodiščema prve in druge stopnje očita zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sta zavrnili dokazni predlog tožeče stranke za postavitev novega izvedenca ekonomske stroke. Očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je obširno pojasnilo, zakaj ugotovitve izvedenca ne vzbujajo dvoma v pravilnost njegovega mnenja (20. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe) in zakaj izvedencu ni mogoče očitati nestrokovnosti pri uporabi metode izračuna višine škode (28. - 30. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče sledi stališču pritožbenega sodišča, da razlogov za postavitev novega izvedenca ni bilo. Mnenje drugega izvedenca se namreč lahko zahteva le, če so v mnenju postavljenega izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa ni mogoče odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). V izvedenskem mnenju ni nasprotij, prav tako tudi ni utemeljenega dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje v 28. točki obrazložitve svoje sodbe. Zgolj nestrinjanje tožeče stranke z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

11Na podlagi 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek 189. člena ZOR). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 189. člena ZOR).

12Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu III Ips 82/2014 z dne 2. 9. 2014, s katerim je obravnavano zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, je v konkretnem primeru treba upoštevati posebne okoliščine, zaradi katerih naj bi po trditvah tožeče stranke prišlo do spremembe pri njenem poslovanju. Tožeča stranka je namreč skušala vstopiti na takrat novi trg GSM mobilne telefonije v Republiki Sloveniji. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje ugotavljalo napačne posebne okoliščine iz tretjega odstavka 189. člena ZOR, ne drži. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotavljalo, ali je bilo glede na predviden vstop tožeče stranke na trg GSM mobilne telefonije mogoče utemeljeno pričakovati, da bi tožeča stranka poslovala z dobičkom. Vključitev tujega operaterja je bila glede na ugotovitve sodišča druge stopnje s tem neposredno povezana. Tožeča stranka pa je tudi sama trdila, da bi si na ta način zagotovila manjkajoča sredstva, ki so bila nujno potrebna za izpeljavo projekta GSM mobilne telefonije.

13Tožeča stranka je imela v poslovnem načrtu predvideno dokapitalizacijo in vključitev tujega operaterja v njen projekt. Sama je ves čas postopka zatrjevala, da bi si na ta način pridobila finančne in tehnične vire, zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotavljalo navedena dejstva kot pravno relevantna. Revizijski očitki, da se sodišče druge stopnje ne bi smelo sklicevati na dokapitalizacijo in na nujnost vključitve tujega operaterja v projekt tožeče stranke, že zato niso utemeljeni. Sodišču druge stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati in pojasnjevati, kolikšna sredstva bi tožeča stranka potrebovala za izvedbo investicije in dokapitalizacije, saj je revidentka sama zatrjevala, da je za izvedbo projekta potrebovala tako dokapitalizacijo kot tudi sodelovanje tujega operaterja. Revizijski očitki o zagrešitvi absolutne bistvene kršite določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na njene pritožbene navedbe, podane v tej smeri, tako niso utemeljeni.

14Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno podane naslednje predpostavke: protipravno ravnanje povzročitelja škode, nastanek škode, vzročna zveza med nastankom škode in protipravnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Pomanjkanje ene izmed njih povzroči zavrnitev tožbenega zahtevka. Razlog za zavrnitev zahtevka v obravnavani zadevi je nedokazanost zadostne višine sredstev, s katerimi naj bi razpolagala tožeča stranka za vzpostavitev omrežja GSM mobilne telefonije, in s tem neizkazanost obstoja škode s potrebno stopnjo verjetnosti. Primerjava tožeče stranke z družbo A., d. d. za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bila odločilna. Sodišče druge stopnje je primerljivost položajev obeh družb ugotavljalo v zvezi s primernostjo izračuna višine dobička tožeče stranke, ki ga je uporabil izvedenec. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pa ni bila neprimerljivost položajev obeh družb. Vrhovno sodišče se zato z obširnimi revizijskimi navedbami, podanimi v tej smeri, ni ukvarjalo.

15Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 1.377,07 EUR stroškov odgovora na revizijo in 18,36 EUR stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, skupaj torej 1.395,43 EUR.