VSRS Sodba II Ips 23/2011

Revizija se zavrne.

Prvi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 252,82 EUR.

1Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da se kot nezakoniti razveljavijo sklepi, ki jih je sprejela izredna konferenca prvega toženca dne 13. 12. 2006. Na podlagi navedenih sklepov je bilo odločeno, da se tožniku izreče nezaupnica in preneha mandat ter vsa pooblastila predsednika prvega toženca, da se ga izključi iz članstva prvega toženca, da se za predsednika prvega toženca imenuje drugega toženca in da se imenuje določene osebe za člane revizijske komisije in za pooblaščence za obveščanje ladij.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša nanj, potrdilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 177/2010 z dne 23. 9. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ali je odločitev o razveljavitvi sklepov izredne konference prvega toženca pravilna.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Glede procesne kršitve iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP navaja, da je v konkretnem primeru podana pristojnost upravnega sodišča, ker je prvi toženec kot reprezentativni sindikat nosilec javnih pooblastil, izpodbijani sklepi pa predstavljajo dokončne posamične akte v smislu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede materialnopravne pravilnosti odločitve pa poudarja, da ureditev, ki dopušča sklic konference le s strani predsednika sindikata, ni dopustna. V takem primeru bi lahko nastala situacija, v kateri bi predsednik avtoritativno odločal, ali bo konferenca sklicana ali ne, člani pa na to ne bi mogli vplivati. Očitno je, da je ureditev sklica konference urejena pomanjkljivo, zaradi česar jo je treba dopolniti s tem, da se omogoči tudi drugačen sklic konference, ki ni odvisen zgolj od predsednika sindikata. Ob upoštevanju zakonske praznine glede ureditve notranjega ustroja in postopkov sindikata je treba analogno uporabiti pravila subjektov zasebnega prava, in sicer društev. Sklic sindikalne konference je mogoče primerjati s sklicem zbora društva, ki je urejen v 13. členu Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). V skladu z navedeno določbo lahko petina članov kadarkoli mimo zastopnika skliče zbor. Iz tega izhaja, da lahko tudi petina članov sindikata zakonito skliče sindikalno konferenco mimo predsednika sindikata, ne glede na to, ali je ta možnost v statutu predvidena. V konkretnem primeru so sporno izredno konferenco sklicali člani sindikata, katerih število je znatno presegalo 1/5 vseh članov prvega toženca. Zato je bila ta sklicana zakonito. Glede prenehanja članstva tožnika v sindikatu izpostavlja, da statut res določa, da sklep o izključitvi člana sprejme predsednik, vendar pa je tudi določeno, da o pritožbi zoper sklep odloča sindikalna konferenca. To pomeni, da sta o zadevni materiji pristojna odločati oba organa. V statutu ni določeno, da lahko sindikalna konferenca izključi člana iz sindikata, vendar pa je potrebno upoštevati, da so naloge in pristojnosti sindikalne konference določene primeroma. Sindikalna konferenca podeljuje in odvzema predsedniku njegove pristojnosti, kar pomeni, da predsednik sindikata svoje pristojnosti izvaja iz sindikalne konference. Glede na navedeno lahko sindikalna konferenca zakonito odloča o izključitvi iz članstva sindikata. Nepravilna je tudi odločitev, da bi bil predsednik lahko predčasno razrešen le na način in po postopku, kot je določen za izvolitev. Pri volitvah predsednika gre za redni postopek konstituiranja funkcije predsednika. V konkretnem primeru pa je šlo za izredno prenehanje, zato postopek odpoklica ne more biti enak postopku pri rednem prenehanju. Ker statut vsebuje tudi določbe za izredno podaljšanje mandata predsednika sindikata, je za izredno prenehanje funkcije predsednika primernejše uporabiti določbe za podaljšanje mandata. Za podaljšanje mandata je pristojna sindikalna konferenca. V prid navedenemu stališču govori tudi dejstvo, da lahko pride do predčasne razrešitve zaradi nepredvidenih izrednih okoliščin, na katere je potrebno reagirati hitro in učinkovito. Uporaba določb, ki urejajo redni postopek, je neprimerna.

5Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu oziroma glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

8Revizijski očitek kršitve iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je pristojno upravno sodišče, ni utemeljen. Pritrditi je presoji nižjih sodišč, da gre v obravnavani zadevi za spor iz drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, o katerih se odloča v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Sindikat je kot posebna vrsta društev(1) pravna oseba zasebnega (ožje tudi civilnega) prava. Ker Zakon o reprezentativnosti sindikatov ureja zgolj način pridobitve lastnosti pravne osebe in reprezentativnosti sindikatov, se za ostala vprašanja smiselno uporablja ZDru-1. Sindikat funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta), ki ima naravo zasebnopravnega akta in ki določa tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja z društvom. Spor o veljavnosti oziroma zakonitosti prenehanja pooblastil in izključitve člana se tako nanaša na razmerje dveh prirejenih strank. Ker je imel izid sporne izredne konference neposreden vpliv na vsebino tožnikovih pravic, ki jih je imel pri prvemu tožencu, ne more biti dvoma, da med njima obstaja spor glede civilne pravice v smislu 1. člena ZPP, o kateri se odloča v pravdnem postopku. Navedeno ima oporo tudi v naslednjih ugotovitvah: Upravno sodišče kot specializirano sodišče izvaja sodno oblast le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena. ZUS-1 temelji pri opredelitvi predmeta sodnega nadzora na pojmu upravnega akta,(2) saj se v upravnem sporu zagotavlja varstvo pravnega položaja prizadetega posameznika zoper dokončne upravne akte, s katerimi se posega v njegove pravice ali pravne koristi. V pojem upravnega akta se vključuje vse enostransko, oblastveno odločanje pristojnih organov pri izvrševanju upravne funkcije. Ob upoštevanju prej navedenega so neutemeljena revizijska zavzemanja, da so izpodbijani sklepi izredne konference utemeljeni na normi javnega prava, ki sindikat pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Odločanje o izključitvi članov društva namreč v nobenem predpisu ni opredeljeno kot naloga državne uprave, niti ni opredeljeno kot upravna zadeva. Če akt ne izpolnjuje materialnega pogoja, ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu. Sindikat, ko izreka sankcije zoper svoje člane, ne nastopa kot nosilec javnih pooblastil. Obrazloženo potrjuje tudi utrjeno stališče sodne prakse v primerljivih zadevah, ki spore zaradi izključitve iz članstva lovske družine, ki je prav tako nosilka javnih pooblastil,(3) opredeljuje kot spore iz 1. člena ZPP.

9Revizijske navedbe, da v primeru sklica izredne konference ni bil kršen statut, niso utemeljene. Ta je bila namreč sklicana mimo predsednika sindikata, čeprav je v skladu z 28. členom statuta zgolj on pooblaščen za njen sklic. Revizijske navedbe, da takšna ureditev, ki za sklic pooblašča zgolj predsednika, ni dopustna oziroma je pomanjkljiva, saj bi lahko nastala situacija, ko bi ta lahko avtoritativno zavrnil sklic, člani sindikata pa na to ne bi mogli vplivati, bi bile lahko relevantne le v primeru, če bi tožnik sklic skupščine dejansko zavrnil oziroma kakorkoli onemogočal, kar pa nima podlage v dejanskih ugotovitvah. Določilo drugega odstavka 13. člena ZDru-1 je dispozitivne narave. V konkretnem primeru temeljni akt določa drugače. Poleg tega je v skladu s tretjim odstavkom 27. člena statuta član konference tudi predsednik. Tožnik pa na izredno konferenco ni bil povabljen. Nadalje tudi ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam o pravilnosti odločitve o izključitvi tožnika iz članstva sindikata. Ta odločitev je bila na nezakonito sklicani konferenci sprejeta mimo določb statuta. V skladu z 11. členom statuta lahko konferenca odloča zgolj o pritožbi zoper sklep predsednika o izključitvi. Postopek izključitve iz članstva ne more biti podvržen diskreciji ali samovoljni prilagoditvi določenega dela članstva. Tudi če bi pritrdili reviziji, da lahko o odpoklicu predsednika odločajo delegati na konferenci glede na analogno uporabo četrtega odstavka 41. člena statuta, ki se sicer nanaša na izredno podaljšanje mandata predsednika, pa to na samo pravilnost izpodbijane odločitve, zaradi že ugotovljenih kršitev statuta, ne more vplivati.

10Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da ob upoštevanju meja, določenih s pravnima vprašanjema, glede katerih je bila revizija dopuščena,(4) niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 252,82 EUR predstavlja stroške, ki jih je imela tožnik z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Prim. V. Trstenjak, Pravne osebe, GV založba, Ljubljana 2003, str. 470.

Op. št. (2): Prim. 2. člen ZUS-1. Podobno tudi 1. člen Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 50/1997 in nasl.

Op. št. (3): Prim. načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSRS 16. 6. 1999, str. 17 in I Up 19/2001, II Ips 10/2003, I R 30/1999, I R 21/1999 itd.

Op. št. (4): Prim. drugi odstavek 371. člena ZPP.