VSL sodba II Cp 3007/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin z ID znakom 001, 002 in 003 (parc. št. 1, 2 in 3 k. o. X, v naravi cesta (lokalnega pomena)). Tožencu je zato naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 1.302,35 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica lastništvo predmetnih nepremičnin (v naravi gre za del občinske ceste – Odlok o kategorizaciji občinskih cest, Ur. l. RS, št. 70/05 in 33/08 – priloga A10) pridobila z lastninjenjem na podlagi 1. alineje prvega odstavka 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), pri čemer izjeme iz četrtega odstavka 76. člena ZGJS toženec ni dokazal.

2Zoper sodbo se zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi bistvenih kršitev postopkovnih pravil iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja zaključek, da so sporne nepremičnine del javne ceste oziroma da so že leta 1993 predstavljale javno cesto. Danes so sporne nepremičnine morda res splošnega pomena za promet, vendar je za predmetno zadevo bistvenega pomena, kakšno je bilo njihovo stanje leta 1997, ko je stopil v veljavo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL), na podlagi katerega se je toženec vknjižil kot lastnik predmetnih nepremičnin (oziroma njegova pravna prednica T. d.o.o.). Kot izhaja iz odloka, na katerega se sklicuje tožnica, so bile sporne nepremičnine kategorizirane kot „javna cesta“ šele leta 2005. To pa pomeni, da pred tem sporno zemljišče ni imelo statusa javne ceste in ni bilo izročeno v promet v skladu z zakonskimi določbami (Zakona o cestah). Pritožba graja dokazno oceno sodišča in meni, da je ta v nasprotju z določilom 8. člena ZPP. Je pa tudi očitna posledica pristranskosti sodišča ter v celoti neprepričljiva, kar predstavlja tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek, ki ga je sodišče povzelo iz izpovedbe priče M. B., da je bila cesta na spornih nepremičninah zgrajena s komunalnim prispevkom oziroma občinskimi sredstvi, ne drži. Tak zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je navedena priča izpovedala, da zgolj sklepa, da je bila cesta zgrajena s komunalnim prispevkom oziroma občinskimi sredstvi. Na vprašanje, če ve, kako je nastala sporna cesta (ulica X), je navedena priča izpovedala, da teh podatkov ni iskala in torej ni vedela, kdo je sporno cesto gradil in s čigavimi sredstvi. Izročitve v promet tožnica z ničemer ni izkazala, tega pa ne izkazujejo niti orto foto posnetki, iz katerih je razvidno zgolj, da gre za cesto skozi naselje vrstnih hiš, na tej podlagi pa ni mogoče trditi, da gre za javno cesto. Opozarja še, da je že v navedbah opozorila, da bi morala tožnica, v kolikor meni, da je bil vpis lastninske pravice na toženca po določbah ZLNDL nepravilen, vložiti izbrisno tožbo, česar tožnica ni storila oziroma ni storila v triletnem roku, ki ga je za vložitev izbrisne tožbe določal nekdaj veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), ki je veljal ob vknjižbi lastninske pravice na spornih nepremičninah na toženca.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica. Meni, da pritožba ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. V odgovoru opozarja, da je bilo v obravnavani zadevi za pravilno odločitev bistveno odgovoriti na dve vprašanji, in sicer ali gre pri navedeni sporni cesti za javno dobrino, ki je podvržena lastninjenju na podlagi določb ZGJS in kako je bila predmetna cesta financirana, pri čemer v ničemer ne vzdržijo pritožbene navedbe toženca, da je bila predmetna cesta zgrajena izključno z denarnimi sredstvi njene pravne prednice. Meni, da je izpodbijana sodba povsem pravilna, ne vzdrži pa niti očitek toženca, da je tožba nesklepčna, ker tožnica ni vložila izbrisne tožbe. Tožnica je po samem zakonu pridobila lastništvo spornih nepremičnin, zaradi česar izbrisna tožba ni bila niti potrebna.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da odločilno dejstvo, da so sporne nepremičnine del ceste (ulice X), ni sporno (sporno je, ali gre pri tem za del „javne“ ceste ali za del ceste, ki jo uporabljajo lastniki stanovanjskih enot ulice X, kar pa za odločitev ni bistvenega pomena). Pravna prednica toženca lastništva predmetnih nepremičnin ni mogla pridobiti na podlagi določb ZLNDL, temveč bi jih lahko pridobila zgolj na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP), tega pa niti zatrjuje ne. Pravna prednica toženca na podlagi določb ZLNDL lastništva predmetnih nepremičnin ni mogla pridobiti, niti jih ni mogla pridobiti na podlagi ZGJS (mimo določb ZLPP, ker je šlo pri morebitnih vlaganjih pravne prednice toženca za družbeno lastnino (in družbenolastninsko vlaganje), in ne morebiti vlaganja na lastninskopravni podlagi).

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede uveljavljanja izbrisne tožbe (ne glede na ustaljeno stališče sodne prakse VS RS, da originarni pridobitelj lastninske pravice lahko izbira med ugotovitveno tožbo in izbrisno tožbo (prim. odločbo VS II Ips 71/2013). Predmet odločanja v obravnavani zadevi je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnice, pravni interes za tak ugotovitveni zahtevek pa je podan na podlagi 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

7Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj toženec s pritožbo ni uspel, tožničini pritožbeni stroški pa ne predstavljajo potrebnih stroškov, saj pritožbeni odgovor ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.