VSC sklep II Kp 7633/2009

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolženega B. T. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi, tako za obdolženega B. T. kot tudi za obdolženega P. B. ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi P. B. in obdolženi B. T. spoznana za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba in v okviru nje, vsakemu od njiju določena kazen treh mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta bila obsojena še na povrnitev stroškov kazenskega postopka, obdolženi P. B. v višini 350,75 EUR, obdolženi B. T. pa v višini 429,14 EUR, ter na plačilo sodnih taks.

Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega B. T. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženi B. T. oprosti dejanja, katero se mu očita.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva R. S. – Zunanjega oddelka v C. je z dopisom z dne 29. 11. 2010, št. ... sodišču druge stopnje podal izjavo, da v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega B. T. proti sedaj izpodbijani sodbi, skladno II. odstavku 445. člena ZKP, ne bo podal svojega predloga.

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolženega B. T. je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti in to v celoti, torej tudi v delu nanašajočem se na obdolženega P. B.

Sodišče druge stopnje je že ob uradnem preizkusu sedaj izpodbijane sodbe, katerega je bilo, v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega B. T. dolžno opraviti po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob razsoji zadeve zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke I. odstavka 371. člena ZKP, saj je glavno obravnavo, na kateri je o zadevi odločilo, opravilo brez navzočnosti obdolžencev in to v nasprotju z določili ZKP (1. točka I. odstavka 383. člena ZKP). Zadevo je bilo zato potrebno, skladno določilom I. odstavka 392. člena ZKP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v celoti za oba obdolženca. Res je sicer, da se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožil le zagovornik obdolženega B. T., ne pa tudi obdolženi P. B., vendar je bila odločitev sodišča druge stopnje izdana po uradni dolžnosti v zvezi s prej omenjeno pritožbo, sprejeta v korist obeh obdolžencev, saj sta očitani jima kaznivi dejanji medsebojno povezani. Storjeni sta v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, v njih pa oba obdolženca, seveda pri kaznivih dejanjih katera se očitajo drugemu, nastopata kot oškodovanca. Sodišče druge stopnje je zato moralo upoštevati določila člena 387 ZKP.

Kazenski postopek v tej kazenski zadevi se je vodil po določilih ZKP o skrajšanem postopku. Tudi v tem postopku (člen 439 ZKP) je določeno, da se mora na glavno obravnavo, poleg drugih, povabiti tudi obdolženca, torej gre za osebo, katerega navzočnost je na njej obvezna. Od tega pravila je mogoče odstopiti le v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz I. odstavka 442. člena ZKP, ko je torej glavno obravnavo mogoče opraviti tudi v nenavzočnosti obdolženca. Vendar je tudi v tem zakonskem določilu določeno, da je prvi pogoj, da se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti ta, da obdolženec nanjo ne pride, kljub temu, da je bil v redu povabljen. Podatki spisa v zvezi z navedenim pokažejo, da se je od razpisanih glavnih obravnav obdolženi B. T. udeležil le tiste, katera se je vršila dne 18. 3. 2010. Tam je bil navzoč tudi njegov zagovornik, ne pa tudi obdolženi P. B., za katerega je bilo vabilo izkazano. Razpravljajoča sodnica je odločila, da se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti, skladno določilom člena 442 ZKP. Ta glavna obravnava je bila nato preložena na 13. 4. 2010, kar sta vzela obdolženi B. T. in njegov zagovornik na znanje, odpovedujoč se posebnemu pisnemu vabilu (list. št. ... spisa). Nanjo je bil takrat s pisnim vabilom, katerega je prejel dne 27. 3. 2010 vabljen, ob pričah, še obdolženi P. B. Kljub izkazanim vabilom se navedena obdolženca te nista udeležila, se je pa nadaljevala, ne da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo ali so za to izpolnjeni vsi pogoji iz čl. 442 ZKP, kar sicer za sedaj sprejeto odločitev ni pomembno. Bil pa je na njej prisoten zagovornik obdolženega B. T., kateri je ob njenem zaključku (list. št. ... spisa), ko je bila glavna obravnava ponovno preložena na dan 3. 6. 2010 povedal, da je to vzel na znanje, zaradi česar ne bo posebej pisno vabljen in da bo o naroku “obvestil svojo stranko”. V zvezi z glavno obravnavo razpisano za 3. 6. 2010 v spisu (list. št. ...) obstoji odredba, iz katere ni moč zanesljivo razbrati, ali je bilo z njo odrejeno tudi vabljenje obdolžencev nanjo, edino kar je zanesljivo pa je, da povratnic poštnih pošiljk v zvezi z morebitnim vabljenjem, v spisu ni. To pa pomeni, da obdolženi P. B. na to glavno obravnavo, na kateri je bila zadeva zaključena, sploh ni bil povabljen, kot to napačno trdi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, kar velja tudi za obdolženega B. T. Vabljenje obdolženca po zagovorniku določila ZKP ne poznajo, k čemur je dodati, da tudi sicer obdolženi B. T. svojega zagovornika ni nikoli pooblastil za sprejem njemu namenjenih vabil ali pošiljk, vsaj ne tako, da bi bilo to iz spisa moč razbrati.

Zaradi povedanega je bilo potrebno izpodbijano sodbo, v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega B. T. razveljaviti po uradni dolžnosti, kot rečeno v celoti, tudi za obdolženega P. B. ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne da bi se pri tem sodišče druge stopnje spuščalo v morebitno utemeljenost ali neutemeljenost navedb pritožnika. V obravnavanem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj opisano bistveno kršitev določb kazenskega postopka in o zadevi ponovno odločiti.