VSL sodba III Cp 2409/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v točki I in II izreka znesek 1.115,51 EUR povsod nadomesti s pravilnim zneskom „773,24 EUR“.

II. Pritožbi se tudi delno ugodi v delu o pravdnih stroških in sicer tako, da se v točki I znesek pravdnih stroškov 66,16 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „46,30 EUR“ in posledično razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50749/2013 z dne 10. 4. 2013 še za znesek pravdnih stroškov poleg 30,00 EUR še za dodatnih 19,86 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot v točki II izreka in v točki III izreka se znesek 161,98 EUR nadomesti s pravilnim zneskom „113,38 EUR“.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50749/2013 z dne 10. 4. 2013 glede glavnic 1.115,51 EUR s pripadki in s stroški izvršilnega postopka 66,16 EUR s pripadki. Pod točko II izreka je razveljavilo zakonite zamudne obresti od 1.110,45 EUR za čas od 7. 3. 2013 do 31. 3. 2013 in od zneska 5,06 EUR za čas od 7. 3. 2013 do 5. 4. 2013 in tudi za stroške 30,00 EUR s pripadki. Pod točko III je naložilo toženi stranki nadaljnje stroške postopka 161,98 EUR s pripadki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Res je priznal moratorij in plačal tri obroke. Ne razume pa, zakaj mora še enkrat plačevati davek za avto, če ga je že plačal pri prvem avtomobilu in je bil poplačan. Sedaj plačuje davek na avto dvakrat. Tožeča stranka ima polna parkirišča in zato gredo nizko s ceno, da se rešijo avtomobilov. On pa naj bi plačeval tudi cenilca. Avto je več vreden, kot je bil prodan. Opozarja na ceno avta, katero je on plačal. Avtomobila ni mogel odkupiti, ker je v težki finančni stiski. Ni pravilno, da so najprej poračunali stroške in nato glavnico. Rad bi soočenje s stranko na sodišču.

3Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Uvodoma je treba pritožniku pojasniti, da je sodišče prve stopnje odločilo po določbah ZPP (Zakon o pravdnem postopku), ki veljajo za spor majhne vrednosti. Gre za spore do 2.000,00 EUR, kjer stranke v pritožbenem postopku lahko uveljavljajo le kršitve iz določbe 458. člena ZPP (primerjaj tudi 443. člen). To pomeni, da pritožbeno sodišče ne more odgovarjati na navedbe o tem, ali je lahko tožeča stranka prodala avtomobil po višji ceni, kot ga je in tudi o tem, za kakšno ceno je bila tožeča stranka pripravljena prodati avtomobil toženi stranki. Pač pa mora pritožbeno sodišče odgovoriti na navedbe, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožnik še želi, da se opravi glavna obravnava, kjer bi lahko povedal svoje stališče tožniku in sodišču. Pri tem pa spregleda, da je bil na določbo 454. člena ZPP, ko sodišče lahko odloči brez razpisa naroka in izda odločbo o sporu, opozorjen in tega ni predlagal (list. št. 40 s povratnico).

6Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v dokumentaciji in nato še sodišče prve stopnje, dvakrat obračunalo tožencu plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je tožeča stranka obračunavala toženi stranki stroške priprave leasinga v višini 133,80 EUR in DDV. Skupni znesek vseh plačil na dan sklenitve pogodbe je bil tako po ugotovitvah sodišča prve stopnje 7.071,12 EUR (skladno z navedbami tožeče stranke). Sodišče prve stopnje je nato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka po odstopu tožene stranke 23. 11. 2012, bila upravičena izračunati poslovno škodo zaradi predčasnega odstopa. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka 6. morala storiti vse razumne ukrepe, da bi zmanjšala škodo, ki jo je utrpela (243. člen OZ). Pri tem je sodišče ugotovilo, na podlagi dokazil tožeče stranke, da je prodala vozilo za 2.050,00 EUR (z 20% DDV, ki je bil vključen). Nato pa je pri obračunu škode toženi stranki odštela le neto kupnino v višini 1.708,33 EUR (točka 31 sodbe). Pravilna uporaba materialnega prava glede višine odškodnine je, da je toženec upravičen do upoštevanja celotnega zneska, ki ga je tožeča stranka prejela (compensatio lucri cum damno). Sicer pa je po četrtem odstavku 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost finančna organizacija z nabavo avtomobila, uporabljenega za namene opravljanja dejavnosti dajanja v najem in zakup ali nadaljnjo prodajo, oproščena DDV. Vendar je osnovni razlog za spremembo sodbe ta, da je tožeča stranka prodala avtomobil za znesek 2.050,00 EUR (točka 29 sodbe). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da se v izreku znesek 1.110,45 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 773,24 EUR.

7Pritožba še trdi, da je bil avtomobil več vreden in da bi tožeča stranka morala prodati avto za več denarja. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti na pritožbeni stopnji ni več dopustno. Če tožena stranka ni imela finančnih sredstev za plačilo predujma za sodnega izvedenca, bi morala pravočasno predlagati oprostitev plačila sodnih stroškov. Ne more pa sedaj v pritožbi uveljavljati tega pritožbenega razloga.

8Pritožba še trdi, da tožeča stranka pri obračunu škode ne bi smela plačanih zneskov obračunavati tako, da je najprej poračunala stroške, nato obresti in nato glavnico. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je takšen način poračunavanja dovoljen po določbi 288. člena OZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je dalo sodno varstvo obračunu, ki ga je predložila tožeča stranka. Pritožniku je treba še odgovoriti, da sodišče mora upoštevati zavezujoče določbe Obligacijskega zakonika. Vendar to ne pomeni, da ne razume človeške stiske, ki jo pritožnik izpričuje.

9Ker je bilo treba pritožbi delno ugoditi glede glavnice, je bilo treba poseči tudi v odločitev glede pravdnih stroškov. Tožeča stranka je tako uspela s 70% svojega zahtevka. Tako so stroški v postopku, ki je tekel po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in je te stroške sodišče prve stopnje izračunalo v višini 66,16 EUR, treba spremeniti tako, da so ti stroški 46,30 EUR s pripadki (70%). Enako je v izreku pod točko II sodbe bilo treba spremeniti zavrnjeni del glede pravdnih stroškov. Sodišče je zavrnilo za 30,00 EUR pravdnih stroškov izvršilnega postopka, pravilno pa je, da je treba zavrniti še 19,86 EUR pravdnih stroškov. V nadaljnjem postopku (točka III izreka) pa je namesto 161,98 EUR treba plačati 113,38 EUR s pripadki. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj pritožnik ni priglasil stroškov.