VSL sodba I Cpg 704/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 40.076,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2012 naprej. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 1.967,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodišče za presojo uporabilo življenjsko situacijo in temeljne družbene običaje, ne pa zapisanih pravnih pravil, kar je nepravilno in nezakonito. Pravilna je ugotovitev, da lastninska pravica tožene stranke na nepremičnini ni sporna in da obveznost čiščenja snega in posipavanja ni določno opredeljena ne v najemni pogodbi ne v drugem predpisu. Zato bi moralo odgovornost presojati z uporabo pojma lastninske pravice oziroma dolžnosti, ki iz nje izvirajo. Od primerno skrbnega lastnika nepremičnine se pričakuje, da nevarnost na nepremičnini odstrani in jo prepreči. Parkirišče postane nevarna stvar, ko je zasneženo in poledenelo. Tožena stranka kot lastnica nepremičnine tovrstne nevarnosti ni odstranila niti poskrbela, da bi se ta obveznost pogodbeno eksplicitno prenesla na drugo osebo. Zato kot lastnik nosi odgovornost za nastalo poškodbo in vtoževano škodo. Ker je bilo dvorišče, na katerem je prišlo do nezgode, v lasti in v upravljanju tožene stranke, ki je bila kot lastnik dolžna poskrbeti, da je nepremičnina varna za uporabo in da ne drsi, bi morala poskrbeti za čiščenje in posipanje. Ker tega ni storila, je ravnala malomarno in v nasprotju s standardom dobrega gospodarja. Lastnik nepremičnine je nepremičnino dolžan uporabljati in vzdrževati tako, da drugemu ne nastane škoda (133. člen Obligacijskega zakonika).(2) Drugače je krivdno odgovoren za škodo, ki nastane drugemu zaradi njegove malomarnosti (135. člen OZ). Neočiščeno in spolzko parkirišče oziroma dostop v poslovne prostore pa je šteti še za večjo škodno nevarnost (131. člen OZ). Tožbeni zahtevek je na podlagi 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju(3) utemeljen. Zato predlaga, naj višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, tožeči stranki pa prizna vse priglašene pravdne stroške ter pritožbene stroške. Priglaša jih v pritožbi ter z dodatnim predlogom, ki ga je višje sodišče prejelo 8. 6. 2015.

3Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in se odzvala na dodatni predlog za priglasitev pritožbenih stroškov. Predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, predlog za dodatno priglašene stroške pritožbenega postopka pa zavrne. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 86. člena ZZVZZ od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov zdravljenja zavarovanke, ki jih je tožeča stranka plačala izvajalcem zdravstvenih storitev in stroške nadomestil plače, ki so bili izplačani delodajalcu. Trdila in dokazovala je, da se je zavarovanka 9. 2. 2010 ob 08.30 poškodovala pri delu, ko je na dvorišču pred stavbo X padla na naočiščenem in poledenelem dvorišču, za kar naj bi bila po tožbenih trditvah odgovorna tožena stranka kot lastnica stavbe. Toženka se je branila z ugovorom pasivne legitimacije, češ da je obveznost čiščenja in posipanja bremenila najemnika stavbe – Republiko Slovenijo.

6Po določbi prvega odstavka 86. člena ZZVZZ ima tožeča stranka pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Navedeno pravno določilo ureja regresno pravico tožeče stranke, na podlagi katere lahko terja povrnitev stroškov zdravljenja poškodovane osebe od tistega, ki je škodo zakrivil – namenoma ali iz malomarnosti.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja:

- da je do škodnega dogodka prišlo na pripadajočem funkcionalnem zemljišču (dvorišču) stavbe v lasti tožene stranke in ne na javni površini, kar bi toženo stranko zavezovalo k čiščenju in vzdrževanju javnih površin po 6. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 149. člena Zakona o varstvu okolja;

- da je tožena stranka stavbo v celoti oddala Republiki Sloveniji v najem z najemno pogodbo z dne 28. 8. 2003, po kateri je najemnik dolžan vzdrževati stavbo tako, da je uporabnikom omogočena njena normalna raba ter da ga bremenijo obratovalni stroški, med katere spada tudi strošek dnevnega čiščenja;

- da je bila zavarovanka tožene stranke uslužbenka Republike Slovenije, ki se je v škodnem dogodku poškodovala pri opravljanju svojega dela.

8Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, in niso bila sporna niti na prvi stopnji, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Ker tožena stranka zaradi oddaje nepremičnine v najem ni imela dejanske oblasti nad stavbo niti ni bila v nikakršnem drugem odnosu – razmerju do zavarovanke, je zaključilo, da ji je zavezan najemnik nepremičnine. V obravnavanem primeru, ko je slednji tudi delodajalec poškodovanke, je primarno prav on tisti, ki mora poskrbeti za varnost oseb, ki zanj opravljajo delo oziroma tudi za varnost oseb, ki se nahajajo na nepremičnini, ki jo ima v posesti.

9Odločitev je pravno pravilna. Pojasnjena je s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se nanje sklicuje tudi pri odgovoru na pritožbene navedbe. Zlasti v točki 11 je pravilno poudarjeno, da je pri obravnavi spornega razmerja treba upoštevati razmerje med lastnikom in najemnikom in s tem v zvezi tudi konkretne okoliščine primera. Pritožbeno naziranje, da sodišče ne bi smelo upoštevati „življenjske situacije in temeljnih družbenih običajev“, je zmotno. Bistveno za zakupno (najemno) pogodbo je, da zakupodajalec izroči zakupniku zakupljeno stvar skupaj z njenimi pritiklinami (588. člen OZ). Stvar mora prepustiti zakupniku v posest tako, da jo ta lahko uporablja za dogovorjen namen oziroma da je omogočena njena običajna raba. Največkrat stvar izroči v neposredno posest, kar je bilo ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru. Ravnanje izročitve v neposredno posest je smiselno enaka kot pri prenosu lastninske pravice. Ne nastanejo zgolj pravni učinki (lastninskopravnega) prenosa. Ob takem trajnejšem razmerju – prenosu posesti, se prenese na najemnika tudi odgovornost za nevarnosti, ki izhajajo iz posesti oziroma rabe stvari. Prekine se vzročna zveza med lastnikom stvari in samo stvarjo. Tako je bilo npr. za poseben primer odgovornosti imetnika stavbe v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, če iz najemne pogodbe za poslovni prostor, v katerem je vodovodna cev, izhaja, da je poslovni prostor zaupan najemniku v trajnejšo uporabo, potem najemnik namesto najemodajalca objektivno odgovarja tretjemu za škodo, do katere je prišlo zaradi pokanja vodovodne cevi zaradi prevelikega pritiska vode.(4) Nič drugače ne more biti pri prenosu (krivdne) odgovornosti za nevarnosti, ki izvirajo iz posesti oziroma rabe v najem dane stvari. Že po določilih OZ mora zakupnik uporabljati stvar kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar. Raba stvari je predvsem zakupnikova pravica. Toda hkrati je zavezan stvar uporabljati na primeren način, kar pomeni, da je dolžnost rabe na primeren način (kot dober gospodarstvenik oziroma gospodar, skladno z namenom pogodbe oziroma namenom stvari) tudi njegova dolžnost. Stvar mora uporabljati na običajen način, za primerno rabo pa je tudi odškodninsko odgovoren (tretji odstavek člena 600 OZ). Čiščenje dvorišča in dostopa v poslovni prostor v zimskem času predstavlja običajno rabo stvari. Zanj mora poskrbeti najemnik.

10Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru za zavarovankino škodo ni pasivno legitimirana tožena stranka kot lastnica stavbe, pač pa njen delodajalec kot najemnik nepremičnine, na kateri se je poškodovala, je zato pravilna. Nasprotno pritožbeno naziranje, oprto tudi na pravila 133. člena OZ, pa zmotno, saj ne gre za zahtevek, da se odstrani škodna nevarnost.

11Pritožba ne konkretizira očitka o procesnih kršitvah. Pri uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ne najde absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere samo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Ker pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na drugi stopnji. Zato naj po načelu potrebnosti tudi ona sama trpi stroške, ki so ji nastali s tem (prvi odstavek 155. člena ZPP).

----------

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami – ZPP.

Op. št. (2): Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami – OZ.

Op. št. (3): Ur. list RS, št. 9/1992, s spremembami – ZZVZZ.

Op. št. (4): pravno mnenje VSV Rev 688/90 z dne 12. 12. 1990, bilten VSV 1/90, stran 24.