VSRS Sklep XI Ips 27072/2015-90

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sklepom II Kr 27072/2015 z dne 2. 10. 2015, na podlagi določbe tretjega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so še dani razlogi za pripor, ki je bil obdolžencu odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 27824/2015 z dne 1. 8. 2015, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Celje je s sklepom I Kp 27072/2015 z dne 9. 10. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi izrednemu pravnemu sredstvu in spremeni pravnomočni sklep.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 29. 10. 2015, predlagal zavrnitev zahteve.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena.

B.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, iz razlogov, naštetih v drugem odstavku tega člena. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, v kateri je določeno, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). V tej določbi so taksativno naštete odločbe o priporu, zoper katere je dovoljeno vložiti to izredno pravno sredstvo. Tako je po vložitvi obtožnice oziroma, v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem obtožnega predloga, zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena le zoper sklep, s katerim sodišče podaljša pripor obdolžencu, zoper katerega je bil še pred vložitvijo obtožnega akta odrejen pripor in je v njem predlagano, naj se mu pripor podaljša (drugi odstavek 272. člena ZKP), ne pa tudi zoper sklep, s katerimi senat po poteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu na podlagi preizkusa, ali so še dani razlogi za pripor, ugotovi, da so razlogi za pripor še podani (drugi odstavek 207. člena ZKP), oziroma v skrajšanem postopku na podlagi določbe tretjega odstavka 432. člena ZKP zoper sklep, s katerim sodnik vsak mesec dni preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor.

6Glede na to, da v obravnavanem primeru pri izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne gre za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnega predloga, temveč za preizkus, ki ga je sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 432. člena ZKP opravilo po poteku enega meseca od zadnjega sklepa o priporu, in ugotovilo, da so še dani razlogi za pripor (ugotovitvena odločba), zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo. Ker sodišče v primeru zavrženja pravnega sredstva vsebinske presoje navedb v tem pravnem sredstvu ne opravi, so pravno nepomembne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev kazenskega zakona, ker sodišči nista upoštevali, da pri obdolžencu zaradi povabila na zdravljenje in varstvo v psihiatrično bolnišnico, ni več podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.