VSRS Sklep II Kr 32545/2015-227

Obdolženemu B. V. se pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša za en mesec in petnajst dni, to je do vključno 14. 1. 2016.

A.

1Na Okrožnem sodišču na Ptuju je bila zoper obdolženega B. V. na podlagi sklepa preiskovalne sodnice I Kpr 32545/2015 z dne 7. 9. 2015 opravljena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 in kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Preiskava je bila zaključena 11. 11. 2015, državna tožilka pa je 18. 11. 2015 preiskovalni sodnici predlagala razširitev preiskave zoper obdolženega in sostorilce (E. V., S. V. in D. T.) zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženi B. V. je v priporu na podlagi sklepa preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča na Ptuju I Kpd 32545/2015 z dne 2. 9. 2015 od 31. 8. 2015 od 19.35 ure dalje iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je obdolžencu pripor podaljšal najprej s sklepom II Ks 32545/2015 z dne 29. 9. 2015 za en mesec ter nato še s sklepom II Ks 32545/2015 z dne 26. 10. 2015 za en mesec, to je do 30. 11. 2015 do 19.35 ure.

2Višja državna tožilka je na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena ZKP podala predlog, da se obdolženemu B. V. podaljša pripor še za en mesec in petnajst dni iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V predlogu navaja, da potek preiskave utemeljenosti suma kot zakonske podlage za pripor glede na izvedene dokaze ni zmanjšal, saj ocenjuje, da se je z zaslišanjem soobdolženega S. M. ter prič celo dodatno utrdil. Okoliščine, zaradi katerih je bil pripor zoper obdolženega odrejen in nato podaljšan, se v ničemer niso spremenile ter se zato nanje sklicuje. Kot razlog za podaljšanje pripora navaja, da je 18. 11. 2015 predlagala razširitev preiskave zoper obdolženega (in sostorilce), v zvezi s katero je predlagala zaslišanje več obdolžencev ter ene priče.

3Preiskovalna sodnica je v odredbi z dne 24. 11. 2015 ter dopisu z dne 25. 11. 2015 skladno s tretjim odstavkom 205. člena ZKP navedla, da je bila v obravnavani zadevi preiskava zoper obdolženega B. V., zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, kaznivega dejanja po prvem odstavku 201. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 zaključena 11. 11. 2015, dne 18. 11. 2015 pa je državna tožilka vložila zahtevo za razširitev preiskave zoper obdolženega B. V., E. V., S. V. in D. T., zaradi poskusa kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter poskusa kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. in 38. členom KZ-1. Zaslišanje navedenih obdolžencev in edine predlagane priče V. L. je določeno za 10. 12. 2015, ko bodo vsa predlagana procesna dejanja opravljena in bo preiskava zaključena. Odredba operaterjem za pridobitev podatkov po določbi prvega in drugega odstavka 149. člena ZKP pa je bila izdana 20. 11. 2015.

4Glede na določilo drugega odstavka 205. člena ZKP je preiskovalna sodnica obdolženca in njegovega zagovornika seznanila s predlogom državne tožilke za podaljšanje pripora ter ju poučila, da se lahko v roku 24 ur izjavita o predlogu tožilstva. Na predlog za podaljšanje pripora je odgovoril obdolženčev zagovornik ter problematiziral tožilkin zaključek o obstoju utemeljenega suma glede kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1. Meni tudi, da predlagana razširitev preiskave kaže na nedopustno zavlačevanje s strani tožilstva in posledično nezakonito podaljševanje pripora. Zato nasprotuje predlaganemu podaljšanju pripora.

B.

5Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je po zakonu predpisana kazen nad pet let zapora, podaljšati pripor še za tri mesece. Za kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 je v tretjem odstavku predpisana kazen zapora od enega do osmih let, to pa pomeni, da je izpolnjen formalni pogoj za podaljšanje pripora nad tri mesece.

6Odločanje o podaljšanju pripora obsega presojo, ali so podani naslednji pogoji: utemeljen sum, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti določene osebe, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, njeno prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kaže na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje.

7Pri odločanju o priporu je treba upoštevati načelo sorazmernosti in subsidiarnosti. Odreditev pripora, enako tudi podaljšanje pripora, je dopustna le v izjemnih primerih, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Ustava (20. člen) in ZKP in ko cilja, ki se želi doseči s priporom, ni mogoče doseči z nobenim drugim milejšim ukrepom. Trajanje pripora je časovno omejeno, zakon pa še posebej poudarja dolžnost sodišča in drugih državnih organov, da v pripornih zadevah postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Tako spada časovna omejitev trajanje pripora med preiskavo do vložitve obtožnice med ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine.

8Utemeljenost suma, da je obdolženi B. V. storil kaznivo dejanje izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter kaznivi dejanji odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1 oziroma kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, izhaja iz ugotovitev kazenske preiskave, ki je bila uvedena s sklepom I Kpr 32545/2015 z dne 7. 9. 2015 ter zaključena 11. 11. 2015, ko je državna tožilka predlagala njeno razširitev zoper obdolženca in sostorilce zaradi utemeljenega suma storitve poskusa istovrstnega kaznivega dejanja na škodo istega oškodovanca. Dosedanji potek kazenskega postopka in izvedeni dokazi utemeljenosti suma niso omajali. Navedbe zagovornika v zvezi z utemeljenostjo suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, pomenijo le nestrinjanje s presojo, da je utemeljen sum podan, kar pa pomeni le drugačno videnje in presojo do sedaj zbranega dokaznega gradiva, ki je bilo podlaga za sklep, da zakonska podlaga za pripor, to je utemeljen sum, še vedno obstaja. Sicer pa je presoja verodostojnosti dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje pridržano razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi (355. člen ZKP).

9V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je bilo v dosedanjih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ugotovljeno, da pri obdolžencu obstojijo objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o tako visoki nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom. Objektivne in subjektivne okoliščine, ki takšno oceno utemeljujejo, se niso spremenile. Teža poskušanega kaznivega dejanja, okoliščine storitve, ko je obdolženec dejanje skrbno načrtoval v vseh podrobnostih, v zvezi s tem hodil celo v Bosno, zagotovil vozilo, policiji prikrival dejansko dogajanje, uredil pri notarju, kamor naj bi na silo pripeljal oškodovanca, da bi ta na tak način pristal na prenos lastništva družbe na drugo osebo, zgolj na videz, dejansko pa bi z njo upravljal in jo vodil obdolženec sam, vztrajnost pri tem, obdolženčeva brezobzirnost, vključitev v izvršitev tako T. kakor tudi brata E., iskanje in pritegnitev k izvršitvi vsaj enega sostorilca, to je S. M., še vedno kažejo na nevarnost, da bi obdolženec ponovil istovrstno ali drugo kaznivo dejanje, ali celo poskušal dokončati obravnavano kaznivo dejanje, še zlasti ob upoštevanju, da je državno tožilstvo zoper njega zahtevalo razširitev preiskave zaradi poskusa storitve istovrstnega kaznivega dejanja, storjenega v začetku meseca junija 2015 zoper istega oškodovanca. Upoštevati je tudi obdolženčevo prejšnje življenje in ravnanje v letu 2015, ko je streljal s plinsko pištolo in vztrajno vsepovprek govoril, da bo stvar „uredil“. Okoliščine, ki pri obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, prepričljivo kažejo tudi, da je pripor neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja zaradi zagotovitve varnosti ljudi ter kot najhujši poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju s težo dejanj, ki se obdolžencu očitajo.

10Višja državna tožilka predlaga podaljšanje pripora tudi iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (koluzijska nevarnost), torej tudi zaradi vplivanja na priče in druge udeležence predmetne zadeve. Predlog utemeljuje s sklicevanjem na okoliščine, ki jih je že obrazložila na pripornem naroku 2. 9. 2015, torej da identiteta obeh sostorilcev še ni znana in da je za uspešno izvedbo predkazenskega postopka vsekakor neizogibno potrebno obdolžencu preprečiti, da bi sostorilca posvaril, tako da bi se ta utegnila z begom ali skrivanjem izogniti odkritju in posledičnemu pregonu. Tako pravna teorija kot sodna praksa zavzemata stališče, da je bojazen, da bi obdolženec vplival na priče in druge udeležence postopka, praviloma upravičeno podana le v primerih, ko je izkazana s konkretno nevarnostjo in ne zgolj z abstraktno možnostjo oziroma verjetnostjo. To pa pomeni, da je potrebno v posameznem primeru ugotoviti in oceniti konkretne okoliščine, ki vzbujajo to bojazen, torej gre za posamezna ravnanja, s katerimi obdolženec izkaže konkretno verjetno, da bo vplival na priče oziroma druge udeležence postopka. Ob dejstvu, da je identiteta enega od sostorilcev že znana (S. M.) ter da so bile zaslišane vse s strani državnega tožilstva predlagane priče, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče sklepati, da je priporni razlog tako imenovane koluzijske nevarnosti še vedno podan.

11Pri presoji dolžine roka Vrhovno sodišče ugotavlja, da je rok, ki ga je višja državna tožilka predvidela kot rok, v katerem bo mogoče preiskavo končati, državni tožilec pa bo imel tudi dovolj časa za nadaljnje ukrepanje, primeren. Na spisu se je ves čas delalo zdržema. Upoštevati je potrebno obsežnost zadeve ter obseg procesnih dejanj, ki jih je še potrebno izvesti. V zvezi z zahtevano razširitvijo preiskave je namreč preiskovalna sodnica za 10. 12. 2015 razpisala zaslišanje štirih obdolžencev in ene priče, sodišče pa tudi še ni prejelo vseh podatkov mobilnih operaterjev na podlagi odredbe po 149.b členu ZKP. Zato je Vrhovno sodišče obdolžencu podaljšalo pripor za en mesec in petnajst dni, to je do 14. 1. 2016 iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.