VSM sklep I Cpg 225/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s sklepom o popravi) se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 62.491,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, kot natančneje izhajajo iz izreka pod točko I. Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.126,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). S sklepom o popravi je navedeno sodbo popravilo zgolj glede napačnega pravnega pouka (nepravilni zapis o 8 dnevnem roku za pritožbo je popravilo s pravilnim zapisom o 15 dnevnem pritožbenem roku).

2Zoper sprejeto odločitev (sodbo) se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov.

- V pritožbi primarno navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje povzelo pomanjkljivo in nepravilno, neupoštevajoč in mimo izvedenih dokazov oz. brez podlag v le-teh, kot tudi mimo trditvenega okvira, ki ga je podala tožnica. Izpostavlja, da ge v konkretnem primeru za odškodninski zahtevek na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 271. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1) in ne 272. člena istega zakona, kot je to nepravilno vzelo za izhodišče sodišče prve stopnje. S tem je slednje uporabilo pravno podlago, ki je tožnica sploh ni zatrjevala. Iz navedb tožnice, v katerih ta izrecno navaja očitke viličaristu (delavcu toženke), nedvoumno izhaja, da svoj zahtevek utemeljuje prav na določbi drugega odstavka 271. člena ZPIZ-1. S presojo po napačni materialnopravni podlagi je sodišče prve stopnje preseglo okvire odločanja, pri tem pa se ni vsebinsko opredelilo do trditev obeh pravdnih strank, povezanih z zatrjevano pravno podlago. Tudi glede sicer zmotno uporabljene pravne podlage pa je obrazložitev sodišča prve stopnje nezadostna in neprepričljiva, saj ni ustrezno pojasnjena vzročna zveza med škodno posledico in opustitvami ukrepov varstva pri delu. Ob tem je sodišče prve stopnje štelo za izkazane kršitve, ki jih tožnica sploh ni zatrjevala in je tako odločalo mimo trditvene podlage. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi v pretežni meri sklicevalo na izvedensko mnenje, kateremu je pa toženka konkretno in določno oporekala ter predlagala angažiranje novega izvedenca. S tem, ko je sodišče prve stopnje tak njen predlog zavrnilo, je storilo postopkovno kršitev, zaradi katere je bila toženka onemogočena pri varstvu svojih pravic.

- V pravočasni dopolnitvi pritožbe toženka najprej dodatno izpostavlja pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju, v okviru katerega ni bil natančno ugotovljen potek delovne nezgode, kot tudi ne dejanski vzrok padca bale iz viličarja. Sodišče prve stopnje ni na preverljiv način pojasnilo, v kakšni zvezi naj bi bile zatrjevane kršitve pravilnikov s samo nezgodo. Toženka trdi, da v konkretnem primeru na viličarja naložen tovor ni segal čez dovoljene okvire in izpostavlja, da se dejansko dolžina vilic in dimenzije tovora sploh niso ugotavljale. Nepravilno in pomanjkljivo povzemanje dejanskega stanja in določene nejasnosti se kažejo tudi v zaključkih sodišča prve stopnje glede odločitve viličarista o samem načinu vožnje in o potrebnih, a izostalih navodilih viličarista oškodovancu. Sodišču prve stopnje v tej zvezi še očita, da se ni opredelilo do njenih trditev o tem, da je pomembno dejstvo, da je do nezgode prišlo v času vožnje kot delom delovne operacije, ki nima neposredne zveze z natovarjanjem. Tako postavljeni izvedenec kot posledično tudi sodišče prve stopnje, sta zanemarila dejstvo, da je do nezgode ni prišlo zaradi hoje oškodovanca vzporedno z viličarjem, temveč zato, ker se je le-ta brez vednosti viličarista in brez kakršnekoli potrebe postavil za naložene bale. Nadalje se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da se sokrivda delavca in stopnja krivde delodajalca v tem postopku ne ugotavljata. Usposobljeni (iz varstva pri delu) delavec bi namreč moral vedeti, da se pod in ob nevarnih bremenih ter na transportni poti nikakor ne sme nahajati. Sodišče prve stopnje bi moralo ovrednotiti njegov soprispevek in njegovo vlogo pri sami nezgodi.

- Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče po preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) zaključuje, da izpodbijana odločitev temelji na zmotnem materialnopravnem pristopu oz. presoji spora, zaradi česar je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno oz. nepopolno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke vtožuje (regresira) plačilo zneskov, ki jih je bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu N. T. iz naslova invalidske pokojnine, invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo, do katere je upravičen v posledici poškodb, utrpelih v delovni nezgodi, za katero je podana odškodninska odgovornost toženke kot delodajalca. Toženka je zahtevku v celoti nasprotovala z zanikanjem elementov odškodninske odgovornosti, pri čemer je primarno menila, da je nezgoda, do katere je prišlo, posledica spleta okoliščin in nesrečni dogodek, za katere njej ni moč pripisati odgovornosti, k navedenemu pa je še dodala, da je tudi oškodovanec imel znanje iz varstva pri delu, zaradi česar se je moral zavedati, da se ne sme nahajati v delovnem območju delovnega stroja - viličarja.

6Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presodilo, da obstoji odškodninska odgovornost toženke po prvem odstavku 272. člena ZPIZ-1. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je pridobilo tudi izvedensko mnenje izvedenca V. Š. je zaključilo, da je toženka kritičnega dne kršila predpise in ukrepe iz varstva pri delu (predvsem Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil), kar je privedlo do predmetne nezgode. Do te je prišlo tako, da je viličarist toženke na viličarja naložil dve paleti (namesto ene) blokov kamene volne, pri vzvratni vožnji viličarja pa je nato ena paleta z viličarja padla na tla in pri tem zadela delavca N. T. ter ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je ob svoji presoji zavzelo stališče, da morebitna sokrivda slednjega za nastalo škodo v tem kontekstu ni pomembna oz. se v primeru odškodninske odgovornosti na citirani pravni podlagi ne ugotavlja.

7Primarno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni, delno pa tudi neupoštevni, pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb postopka.

- Tako ne drži, da je sodišče prve stopnje odločalo izven trditvenega okvira, podanega s strani tožnice oz. po pravni podlagi, ki je tožnica (sploh) ni zatrjevala. Tožnica je sicer primarno res svoj odškodninski zahtevek izrecno in argumentirano utemeljevala na določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom 271. člena ZPIZ, ko je delavcu toženke (viličaristu) očitala povzročitev delovne nezgode iz velike malomarnosti, vendar je v tožbi pod točko III podala tudi (sicer posplošene) očitke toženki glede ukrepov iz varstva pri delu, kar utemeljuje odškodninsko odgovornost delodajalca po prvem odstavku 272. člena ZPIZ, kar je ugotovila tudi toženka, ko se je v svojem odgovoru na tožbo izrecno opredeljevala do tožbenih trditev po tej pravni podlagi. V zvezi z dejstvom, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožnice upoštevalo s strani izvedenca ugotovljene kršitve predpisov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnica v celoti povzela ugotovitve izvedenca, pri tem pa ne gre za nedovoljeno izvajanje dokazov v informativne namene, saj tožnica ni strokovnjak iz predmetnega področja (kot je to postavljeni izvedenec) in ne more poznati vseh konkretnih predpisov, katerih določbe je (bilo) potrebno spoštovati v danih okoliščinah primera.

- Neupošteven pa je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo toženkinega dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca (navedeno lahko predstavlja kršitev določb 254. člena ZPP ali pa kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V skladu z določbo 286b. člena ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka (na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se nanje v pritožbi ne more sklicevati, razen če izkaže, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Toženka bi tako morala navedeno kršitev grajati takoj, ko je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca zavrnilo, t.j. na naroku za glavno obravnavo dne 6. 1. 2015, pa tega ni storila, prav tako ni imela nobenih pripomb na zaključek postopka dokazovanja na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 3. 2. 2015. V sami pritožbi pa toženka niti ne zatrjuje, da predmetnih kršitev določb postopka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da svojega predloga po angažiranju novega izvedenca toženka (po dopolnitvi izvedenskega mnenja z zaslišanjem izvedenca V. Š. na naroku za glavno obravnavo dne 6. 1. 2015) niti ni ustrezno substancirala (in s tem izkazala potrebe po pritegnitvi novega izvedenca), saj je zgolj posplošeno navajala (list. št. 103 spisa), da je po njenem prepričanju izvedenec kljub dopolnitvam mnenje izdelal premalo natančno in ni v zadostni meri pojasnil okoliščin in povezave med zatrjevanimi kršitvami, nezgodo in odgovornostjo toženke.

8Glede na uporabljeno zakonsko podlago (prvi odstavek 272. člena ZPIZ-1) in utemeljitev izpodbijane sodbe glede ugotovljenih kršitev (v točkah 9 do 12 obrazložitve) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi materialnopravno zgrešeno ugotovljene kršitve predpisov presojalo kot kršitve delodajalca v zvezi z ukrepi s področja varstva pri delu, pri čemer se je nekritično oprlo na mnenje izvedenca v delu, da ugotovljene kršitve predpisov pomenijo izostanek izvedbe ustreznih ukrepov iz varstva pri delu, ki jih je bila dolžna zagotoviti toženka.

- Iz 9. do 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo razlogi glede dolžnostnega ravnanja viličarista in predpisi, katere bi slednji moral spoštovati, pa jih (po mnenju izvedenca, kateremu je sledilo sodišče prve stopnje) ni. Ne glede na dejstvo, da je viličarja upravljal direktor toženke, je v dani situaciji ravnal v vlogi delavca toženke in ugotovljene kršitve določb Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil ter internega dokumenta toženke z nazivom Delovni postopki in navodila za nakladanje in razkladanje, predstavljajo kršitve dolžnostnega ravnanja viličarista (glede napačne naložitve bremena na viličarja in izostanka ustreznih navodil le-tega poškodovancu) in ne očitkov toženki kot delodajalcu, kaj bi morala (pa ni) zagotoviti za varno delo, da do predmetne nezgode ne bi prišlo. Edini zaključek sodišča prve stopnje, ki bi lahko utemeljeval odgovornost delodajalca po uporabljeni zakonski podlagi je zajet v 13. točki obrazložitve, kjer je ugotovljeno, da viličarist v času nezgode ni imel veljavnega potrdila o usposobljenosti za voznika viličarja (časovna veljavnost potrdila je potekla v februarju 2007). Glede te kršitve, ki sicer sodi v sfero ukrepov, za katere je dolžan poskrbeti delodajalec, pa sodišče prve stopnje niti ni ustrezno pojasnilo, v kakšni vzročni zvezi je s samim nastankom delovne nezgode.

9Pravilna pravna podlaga za presojo (pretežnega dela) ugotovljenih kršitev je tako drugi v zvezi s prvim odstavkom 271. člena ZPIZ-1, kot je to v tožbi ustrezno navedla tožnica, ki je delavcu toženke v tej zvezi očitala povzročitev delovne nezgode iz velike malomarnosti. Sodišče prve stopnje se zaradi uporabe napačne pravne podlage ni ukvarjalo z vsemi predpostavkami za odškodninsko odgovornost delodajalca po navedeni ustrezni pravni podlagi, saj sploh ni presojalo krivde delavca - viličarista (odgovornost delodajalca je podana zgolj, če je delavec nezgodo povzročil namenoma ali s stopnjo velike malomarnosti), kar pomeni, da so v tej zvezi izostali razlogi o odločilnih dejstvih.

10Pritrditi je nadalje pritožbi v delu, ko nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v zadevi, kot je obravnavana, ni pomembna sokrivda delavca, ki je bil poškodovan oz. njegov morebitni soprispevek k nastanku delovne nezgode in posledično škode. Takšno stališče sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS(1) je na področju regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije po določbah 86. in 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) že bilo zavzeto stališče, da mora sodišče v primeru, če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Kljub temu, da na področju zahtevkov na podlagi 271. oz. 272. člena ZPIZ takšno vprašanje še ni bilo predmet obravnave pred Vrhovnim sodiščem RS, pritožbeno sodišče meni, da je mogoče navedeno stališče o upoštevnosti deljene odgovornosti brez zadržkov uporabiti tudi na primerih, kot je obravnavani. V tej zvezi velja izpostaviti, da je zakonska ureditev v primerih regresnih zahtevkov po obeh zakonih v bistvenem delu skoraj popolnoma identična. Glede na napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, saj okoliščine, ki omogočajo presojo morebitnega soprispevka oz. soodgovornosti ponesrečenega delavca k nastanku škode, niso bile ugotovljene.

11Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

12V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč zgoraj obrazložena materialnopravna izhodišča, svoje dejanske ugotovitve in razloge ustrezno dopolniti in v zadevi ponovno razsoditi. Pri tem bo moralo kritično preučiti tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče, zaradi ugotovljenih razlogov, ki so narekovali razveljavitev izpodbijane sodbe, ni vsebinsko opredeljevalo (tako tudi glede očitkov o določenih nejasnostih v ugotovljenem dejanskem stanju, o neopredelitvi sodišča glede dela toženkinih navedb, o neustrezni utemeljitvi obstoja vzročne zveze).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1) : Sklep VS RS III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014.