VSRS sodba III Ips 53/2014

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, o katerem se odloča v revizijskem postopku, razsodilo, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki sprejema pooblastila, ki ga je tožeči stranki dala tožena stranka, da izpolni obveznost tožene stranke do družbe S., d.o.o, v višini 41.911,91 EUR ter učinek poplačila tožene stranke v isti višini, do katerega je prišlo na podlagi danega nakazila po asignacijski pogodbi z dne 15. 2. 2012, sklenjeni med pravdnima strankama in družbo S., d.o.o. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati 41.911,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 7/2014 z dne 12. 2. 2013 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja:

„Ali je mogoče izpodbijati oziroma zahtevati razveljavitev učinkov sprejema pooblastila, če nakazilo ni bilo izvršeno do začetka stečajnega postopka oziroma je do izvršitve nakazila (poplačila) prišlo zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka oziroma na podlagi zakonskih določb o pobotu iz 261. člena ZFPPIPP?“

4Na podlagi navedenega sklepa je zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vložila revizijo "zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podredno pa, da navedeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja za odločitev o reviziji v tej zadevi odločilna dejstva:

- O. d.o.o., je 13. 2. 2102 odstopila tožencu terjatve, ki jih je imela do tožeče stranke, v skupnem znesku 41.911,91 EUR.

- Dne 15. 2. 2012 so S. kot prejemnik nakazila (asignatar), toženec kot nakazovalec (asignant) in tožeča stranka kot nakazanec (asignat) sklenili "asignacijsko pogodbo"(1), s katero je toženec pooblastil tožečo stranko, da namesto njemu plača prejemniku nakazila znesek 41.911,91 EUR, s čimer v tem znesku ugasneta terjatev, ki jo ima toženec do tožeče stranke in prejemnik nakazila do toženca.

- Tožeča stranka asignacije ni izpolnila tako, kot je bilo dogovorjeno, pač pa je prišlo z dnem začetka stečajnega postopka proti njej do zakonskega pobota (po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP) te terjatve s terjatvijo, ki jo je imela tožeča stranka do S.

Razlogi za zavrnitev revizije

7Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji preizkusi izpodbijano sodbo le glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato se ni ukvarjalo niti z vprašanjem obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti z vprašanjem, kaj spada v subjektivni element izpodbojnosti pravnega dejanja asignacije. Revizija je bila namreč dopuščena le glede vprašanja, ali učinki asignacije niso izpodbojni samo zato, ker je bila asignacija realizirana šele z zakonskim pobotom terjatev med nakazancem in prejemnikom nakazila kot posledico začetka stečajnega postopka proti nakazancu. Vprašanje se nanaša samo na obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti pravnega dejanja, zato je v nadaljevanju s pojmom izpodbojnosti vedno mišljen samo objektivni pogoj izpodbojnosti.

8Že iz vprašanja, kakor ga je postavil toženec, sledi, da je tudi njemu jasno, da bi bili učinki asignacije v obravnavanem primeru izpodbojni, če bi bila asignacija izvršena tako, kot je bilo dogovorjeno v "asignacijski pogodbi"; torej če bi nakazanec pred začetkom stečajnega postopka proti njemu plačal prejemniku nakazila znesek, ki ga je dolgoval nakazovalcu. Za odgovor na dopuščeno vprašanje je treba torej ugotoviti, ali dejstvo, da je bila asignacija izpolnjena z zakonskim pobotom terjatev med nakazancem in prejemnikom nakazila, vpliva na izpodbojnost njenih učinkov ali ne.

9Po določbi prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

10V obravnavanem primeru je pravno dejanje, katerega učinek med pravdnima strankama izpodbija tožeča stranka, sprejem pooblastila, ki ga je dal toženec tožeči stranki, da svojo obveznost izpolni S., namesto da bi jo izpolnila neposredno tožencu; posledično je izpodbijan tudi učinek poplačila tožene stranke. Posledično zato, ker je sprejem pooblastila, ki ga je dal toženec tožeči stranki, povzročil, da je prav na podlagi sprejema tega pooblastila nastalo med tožečo stranko in S. dolžniško razmerje (glej prvi odstavek 1037. člena Obligacijskega zakonika - OZ), terjatev, ki jo je S. s tem pridobil do tožeče stranke, pa je bila nato z začetkom stečajnega postopka proti tožeči stranki pobotana s terjatvijo, ki jo je imela tožeča stranka do S. To pa je imelo za posledico prenehanje terjatve toženca do tožeče stranke (prvi odstavek 1041. člena OZ).

11Ni sporno, da je bilo izpodbijano pravno dejanje - sprejem pooblastila toženca tožeči stranki - izvedeno v obdobju izpodbojnosti. Če tega pravnega dejanja ne bi bilo, bi ob začetku stečajnega postopka obstajala terjatev tožeče stranke do S. in enaka terjatev toženca do tožeče stranke. Tožeča stranka bi svojo terjatev lahko izterjala v celoti, toženec pa bi moral svojo terjatev prijaviti v stečajnem postopku proti tožeči stranki in bi dobil poplačilo v enakem deležu kot vsi ostali upniki. Posledica pobotanja terjatev med tožečo stranko in S. je bila ta, da je tudi toženec dobil svojo terjatev do tožeče stranke poplačano v celoti (kar pomeni zmanjšanje čistega premoženja tožeče stranke in manjše poplačilo ostalih njenih upnikov). Iz tega pa sledi, da je opisana posledica popolnoma enaka tako v primeru, ko bi tožeča stranka izvršila nakazilo S. pred začetkom stečaja kot v primeru, ko je z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko prišlo do pobota terjatev med njo in S. Prav v preprečitvi nastanka take posledice pa je bistvo ureditve izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika. To pomeni, da ni bistveno, v katerem trenutku je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (ali pred začetkom stečajnega postopka ali pa z njegovim začetkom, pri čemer bi bila ta časovna razlika lahko samo en dan). Bistveno je to (tudi glede na besedilo prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), da je zmanjšanje njegovega premoženja posledica izpodbijanega pravnega dejanja.

12Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej pozitiven: Tudi če nakazilo ni bilo izvršeno do začetka stečajnega postopka oziroma je do izvršitve nakazila (poplačila) prišlo zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka oziroma na podlagi zakonskih določb o pobotu iz 261. člena ZFPPIPP, je mogoče izpodbijati oziroma zahtevati razveljavitev učinkov sprejema pooblastila.

13Toženec je v reviziji načel tudi vprašanje skladnosti ureditve izpodbojnosti asignacije z ustavnima načeloma pravne države in enakosti pred zakonom. Po njegovem mnenju bi namreč nastala enaka situacija, kot v obravnavanem primeru, če bi svojo terjatev do tožeče stranke pred začetkom stečajnega postopka cediral Stavbeniku. Tudi v tem primeru bi z začetkom stečajnega postopka prišlo do pobota terjatev med tožečo stranko in S., pobot bi bil dovoljen in ne bi bil izpodbojen. Toženec ne vidi razumnega razloga za tako različno ureditev enakih oziroma primerljivih pravnih položajev. Vrhovno sodišče je pri odločanju v tej zadevi ugotovilo, da bi prav odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, kakršno je z revizijo predlagal toženec (ko bi bilo izključno od trenutka, v katerem je bila njegova terjatev do tožeče stranke v celoti izpolnjena, odvisno ali je pravno dejanje asignacije izpodbojno ali ne), pomenila nerazumno razlikovanje položaja pravdnih strank v popolnoma enaki pravni situaciji. Odgovor na dopuščeno vprašanje, do kakršnega je prišlo revizijsko sodišče, namreč pomeni prav to, da je treba o učinkih izpodbijanega pravnega dejanja in s tem o položaju stečajnega dolžnika in njegovih upnikov odločiti enako, ne glede na to, v katerem trenutku je izpodbijano pravno dejanje učinkovalo na velikost premoženja stečajnega dolžnika.

14Po obrazloženem se je pokazalo, da razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, ni podan. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

15Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato sam krije svoje revizijske stroške in mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki skladno z Odvetniško tarifo priznalo priglašeno nagrado za odgovor na revizijo v višini 1.274,00 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost.

---.---

Op. št. (1): Asignacija ni pogodba, ampak dvojno pooblastilo (glej 1035. člen OZ), zato "asignacijska pogodba" v narekovaju.