1041. člen OZ

Asignacija ne povzroči spremembe upnika ali dolžnika: asignant ne prevzame asignantovega dolga do asignatarja. Ker tožnik ni plačal preostanka kupnine, kot je bilo dogovorjeno z Nakazilom, bi mu morala tožena stranka dati dodaten rok za izpolnitev, nato pa zahtevati izpolnitev od leasingodajalca. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bager, ko ga je imel v posesti, oddajal v najem ali kako drugače služil z njim na trgu, niti, da je to nameraval, pa mu je bilo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke to onemogočeno. Gola možnost, da se bager lahko oddaja, za prisojo odškodnine ne zadostuje.

Tožeča stranka nikoli ni dala navodila za plačilo na račun družbe A., saj je bilo ugotovljeno, da je drugačna navodila dala neznana oseba, ki je zlorabila sistem elektronske pošte. Po splošnem pravilu iz 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina, kar pomeni, da je izpolnjena, ko upnik pridobi pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. V predmetni zadevi te možnosti ni pridobil, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje obveznosti še ni izpolnila, pravilen.

Stališče sodišča prve stopnje, da asignacije in na njihovi podlagi opravljena plačila ne pomenijo pretrganje zastaranja, je zmotno. Dolžnik lahko denarno obveznost izpolni bodisi tako, da jo plača sam neposredno, bodisi tako, da se plačilo opravi z asignacijo. Z nakazančevo izpolnitvijo je toženčeva (dolžnikova) obveznost v obsegu izpolnitve prenehala (prim. prvi odstavek 1041. člena OZ). Na podlagi asignacijske pogodbe izvedena plačila imajo učinek pretrganja zastaranja iz 364. člena OZ.

Če bi šlo za asignacijo, odstop terjatev s pogodbo (in pobot) tudi ne bi bil potreben. Cesija terjatve in asignacija se namreč medsebojno izključujeta - z asignatovo izpolnitvijo nakazila obveznost preneha (prvi in drugi odstavek 1041. člena OZ), pri cesiji terjatve pa obveznost s cesijo ne preneha, le terjatev spremeni svojo pravno pripadnost (prvi odstavke 421. člena v zvezi s prvim odstavkom 417. člena OZ). Pobotanje je namreč mogoče izpodbijati samo v zvezi z drugimi pravnimi dejanji stečajnega dolžnika (samo njegova pravna dejanja so lahko predmet izpodbijanja), za katera bi bilo ugotovljeno, da so omogočila pobotanje in s tem tudi učinkovala na zmanjšanje stečajne mase. Ker sta tožnica in druga toženka dne 5. 10. 2015, terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka tožeče stranke, in jo je druga toženka na podlagi cesije od prve toženke pridobila po začetku stečajnega postopka, pobotali z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do druge toženke, ki je nastala do začetka stečajnega postopka (terjatev iz naslova najemnine strojne opreme po Pogodbi št. 1/2015 po računu št. 126/2015 z dne 29. 5. 2015 in terjatev iz naslova prodanega blaga po računu št. 162/2

Tudi če nakazilo ni bilo izvršeno do začetka stečajnega postopka oziroma je do izvršitve nakazila (poplačila) prišlo zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka oziroma na podlagi zakonskih določb o pobotu iz 261. člena ZFPPIPP, je mogoče zahtevati razveljavitev učinkov sprejema pooblastila za nakazilo.

Po določbi 1041. člena OZ preneha terjatev, ki je predmet asignacijske pogodbe, z izpolnitvijo, če se stranki ne dogovorita drugače. Pri asignaciji namreč ne pride do spremembe upnika ali dolžnika, temveč prejšnji dolžnik ostane še naprej zavezan do izpolnitve. Ni sporno, da grška družba kljub pozivom svoje obveznosti ni izpolnila, zato ima tožeča stranka v zvezi z določbo drugega odstavka 1041. člena OZ pravico terjati izpolnitev od tožene stranke.

Ker daje zakon upniku, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, možnost, da domnevo obstoja objektivnega pogoja izpodbije: „če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah in praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP), bi morala tožeča stranka, ki tožbo utemeljuje na domnevi iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, podati ustrezne trditve o tem, kdaj je upnik izpolnil svojo obveznost dobave električne energije in kdaj dolžnik svojo obveznost plačila računa za dobavljeno električno energijo.

Tožena stranka se kot nesporen naročnik pogodbe o delu svoje obveznosti plačila nasproti tožeči stranki ne more razbremeniti že s preprostim zapisom v pooblastilu, da bo vtoževani znesek plačal nekdo drug. Samo dejstvo pooblastitve, asignanta ne odvezuje plačila vtoževanega zneska, saj zaradi same asignacije asignantova obveznost do asignatarja (še) ne preneha. Kaj takega bi bilo podano šele, ko (če) bi asignat opravil plačilo asignatarju, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Ker je tožeča stranka (asignatar) privolila v spremembo načina izpolnitve, je dolžna najprej zahtevati izpolnitev od asignata, toda če te izpolnitve ni dobila, jo še zmeraj lahko zahteva od tožene stranke (asignanta). Zgolj sprememba načina izpolnitve z asignacijo namreč ne sme poslabšati asignatarjevega položaja. Še zmeraj ostane asignant dolžnik asignatarja iz temeljnega posla, medtem ko asignacija ni niti sprememba upnika in tudi ne sprememba dolžnika. Asignantov dolg zaradi nakazila oziroma kljub njemu še vedno obstaja, saj se v dolžniško upniškem razmerju med asignantom (dolžnikom) in asignatarjem (upnikom) zaradi nakazila nič ne spremeni. Dolg obstaja tako dolgo, dokler ga asignant ne plača.

Dopustno je izločati le sodnika kot posameznika, ne pa sodnika, ki bi lahko sodil o zadevi. Zgolj z pooblastitvijo asignata, da naj na račun asignanta plača določen znesek asignatorju, ter obvestitvijo tožnika, da bo obveznost izpolnjena na določenega dne z nakazilom, toženka svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe napram tožniku ni izpolnila.

Tožnik kot asignatar ni zamudil zahtevati plačila od asignata oziroma njegove dedinje, saj takšne zahteve sploh ni imel, ampak je s pozivom za plačilo asignatu oziroma njegovi dedinji le določil rok za izpolnitev. Ker ta v danem ji roku prevzete obveznosti po asignaciji ni izpolnila, je s potekom tega roka ponovno oživela obveznost toženca.

Vpis in izbris zakonitega zastopnika iz sodnega registra nima konstitutivnega, pač pa (le) publicitetni učinek, kar pomeni, da se tretja poštena oseba na vpis lahko zanese oz. ne sme trpeti škodljivih posledic, če se na tak vpis zanese. Dolžnik, ki se brani, da je terjatev prenehala z nakazilom, mora za uspeh svojega ugovora trditi (in dokazati) tudi, da je nakazanec terjatev plačal.

Ob tem, ko je tožeča stranka izrecno zanikala drugačen dogovor, kot izhaja iz jasne določbe 5. člena asignacijske pogodbe, tožena stranka ne more uspešno izkazati drugačnega dogovora, kot izhaja iz asignacijske pogodbe, zgolj s predlogom za zaslišanje zakonitega zastopnika asignata.

Pogodbene stranke so uporabo drugega odstavka 1041. člena OZ izrecno izključile (pri tem je jasno, da ne gre za kogentno zakonsko določbo in so jo pogodbene stranke lahko izključile – to je stvar dogovora pravdnih strank). Ker je bila pogodba s sklenitvijo izpolnjena, tudi ni mogoče od nje odstopiti zaradi neizpolnitve. Ker je z izpolnitvijo pogodbe o nakazilu toženčeva pogodbena obveznost prenehala (po dogovoru med strankami), podlage poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti ni.

Asignantova obveznost v času, ko se še ni iztekel rok za izpolnitev po asignaciji, miruje ter se ponovno aktivira, če asignatar ne dobi izpolnitve od asignata. Smrt asignata ne vpliva na plačilo. Ker je asignat umrl še pred zapadlostjo plačila obveznosti, tožena stranka za poravnavo teh obveznosti še ne more biti odgovorna. Tožeča stranka bi morala izpolnitev najprej terjati od dedičev in šele, če v dodatnem roku ne bi dobila izpolnitve, bi lahko zahtevala izpolnitev od tožene stranke (asignanta) na podlagi kavzalnega temeljnega posla.

Izpolnitev z asignacijo ne pomeni nujno zmanjšanja čiste vrednosti premoženja asignanta (tožeče stranke), torej obstoja objektivnega elementa, predstavlja pa domnevo o obstoju subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja.

Določbo 421. člena OZ je treba interpretirati v skladu z načelnim izhodiščem o nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja. To pomeni, da je treba navedeno določbo razlagati v smeri, da lahko dolžnik proti prevzemniku, poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi ugovore proti odstopniku, ki so bili utemeljeni pred njegovim zavedanjem o cesiji. Za časovno razmejitev glede obstoja napake ni odločilen element njena pojavnost, ampak njen vzrok. Med tem ko je učinek cesije v spremembi pripadnosti obligacijske pravice oziroma v njenem prehodu iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega, pa je učinek nakazila kot dvojne pooblastitve in sprejema nakazila zgolj v nastanku direktnega zahtevka asignatarja do asignata.