UPRS sodba II U 26/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Gornja Radgona zavrnila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega podjetja A. v deležu 48 %, last B.B. (točka I. izreka), zavrnila pa je tudi zahtevo tožnika za denacionalizacijo premoženja C., javne trgovinske družbe v Radencih (točka II. izreka) ter zahtevo za denacionalizacijo po pokojni D.D., rojeni dne ..., umrli dne 15. 6. 1968, kot dedinji prvega dednega reda po pokojnem B.B. in E.E. (točka III. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravna enota pojasnjuje, da je tožnik dne 4. 5. 1993 po takratnem pooblaščencu, odvetniku F.F., vložil zahtevo za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno C., javni trgovinski družbi v Radencih (v nadaljevanju javna trgovinska družba). Dne 21. 9. 1993 je pooblaščenec dopolnil zahtevo za denacionalizacijo in navedel, da je predmet denacionalizacije 96 % delež takratne družbe A. (v nadaljevanju delniška družba) - 48 % delež B.B. in 48 % delež E.E.

Omenjeno zadevo je upravni organ nato združil v enotno obravnavo z zadevo, v kateri se je odločalo o zahtevku G.G. in H.H. za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo zaplenjeno D.D.

Kot ugotavlja upravna enota, je bilo premoženje javne trgovinske družbe podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni št. 733 z dne 15. 10. 1945 ter odločbe Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. Zp 4/47/3 je prišlo nato do odvzema premoženja javne trgovinske družbe. Da je bilo premoženje pokojnega B.B. podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945, izhaja, tudi iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu v zadevi opr. št. N 66/2010.

B.B., ki je umrl dne 3. 4. 1945, ni postal jugoslovanski državljan po predpisih o državljanstvu, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni upravičenec do denacionalizacije. Glede na navedeno bi lahko za upravičence do denacionalizacije po 12. členu ZDen šteli njegovega zakonca in dediče prvega dednega reda, kolikor jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano skladno s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen. V postopku je bilo ugotovljeno, da je B.B. tožnika posvojil dne 1. 10. 1937. Ker je bila posvojitev kasneje razveljavljena, tožnika po 12. členu ZDen po ugotovitvi upravne enote ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije po pokojnem B.B.

V nadaljevanju obrazložitve upravna enota pojasnjuje v postopku ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s podržavljenjem premoženja družbe. Kot ugotavlja, je bila javna trgovinska družba ustanovljena leta 1986. Leta 1925 je njena družbenica postala E.E., leta 1933 se je kot družbenik vpisal B.B., leta 1940 pa sta družbenika postala takrat še mladoletna tožnik in njegov brat I.I. Dne 26. 8. 1943 sta E.E. in B.B. sklenila predpogodbo o ustanovitvi delniške družbe. Iz omenjene predpogodbe izhaja, da sta delničarja prispevala vložka do polovice lastnih premoženjskih deležev na javni trgovinski družbi. Iz predpogodbe izhaja tudi namen družbenikov, da preneseta na novoustanovljeno delniško družbo celotno premoženje javne trgovinske družbe in družbo nato likvidirata. Kot pojasnjuje upravna enota, je iz listin v spisu razvidno, da je bila na novoustanovljeno delniško družbo prenesena celotna aktiva in pasiva javne trgovinske družbe. V poročilu o pregledu ustanovitve delniške družbe z dne 11. 10. 1944 je navedeno, da se delniška družba ustanavlja s stvarnimi vložki, lastnemu kapitalu družbenikov B.B. in C.C. pa je bil prištet še zasebni račun obeh na kapitalu družbe neudeleženih mladoletnih sinov. Iz poročila je tudi razvidno, da se zaključna bilanca javne trgovinske družbe na dan 31. 12. 1943 po vsebini popolnoma sklada s postavkami ustanovitvene bilance delniške družbe, izdelane na dan 1. 1. 1944. Iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so se nepremičnine, vpisane na javno trgovinsko družbo, na podlagi predpogodbe o ustanovitvi delniške družbe z dne 26. 8. 1943 prenesle na delniško družbo kot novega lastnika. Javna trgovinska družba se je tako statusno preoblikovala v delniško družbo in v tej obliki poslovala od 1. 1. 1944 dalje. Večinska delničarja novoustanovljene delniške družbe sta bila B.B. in E.E., in sicer vsak v deležu 48 %. Tožnik ter njegov brat I.I. na kapitalu novoustanovljene družbe nista bila udeležena. Kot zaključuje upravna enota, iz spisne dokumentacije tako izhaja, da je bilo celotno premoženje javne trgovinske družbe kot stvarni vložek preneseno na novoustanovljeno delniško družbo, javno trgovinsko družbo pa so imeli družbeniki interes likvidirati, a jim to zaradi vojnih razmer ni uspelo v zastavljenih časovnih okvirjih. Obe družbi sta tako sočasno obstajali vse do njunega izbrisa iz registra dne 18. 10. 1947. Tega dne je bila javna trgovinska družba izbrisana iz trgovinskega registra zaradi „preosnovitve“, delniška družba pa je bila zbrisana zaradi prenehanja poslovanja.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo z odločbo št. 490-10/2014/5 z dne 5. 12. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo. Po mnenju ministrstva je pravilna ugotovitev upravne enote, da je bilo premoženje v obravnavani zadevi podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945. Na očitek pritožnika, da je odločba Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni št. 733 z dne 15. 10. 1945 nična, pa ministrstvo odgovarja, da se v denacionalizacijskem postopku ne ugotavlja zakonitosti in pravilnosti postopkov in dejanj takratne oblasti pri odvzemu premoženja, sklicuje pa se tudi na stališče Vrhovnega sodišča, da morebitna zmotna uporaba Odloka AVNOJ pri samem podržavljenju premoženja v dejanskem ali pravnem smislu ne pomeni, da premoženje ni prešlo v državno last na podlagi omenjenega odloka. Glede pritožbenih navedb v zvezi z oporočnim razpolaganjem zakoncev B.B. in E.E. pa ministrstvo pojasnjuje, da vsebina ženitne pogodbe za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna, ker je bilo premoženje podržavljeno B.B., ki je bil v času podržavljenja še živ in ne tožniku, ki se zato ne šteje za upravičenca do denacionalizacije po 11. členu ZDen.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za vračilo podržavljenega premoženja in navaja, je izpodbijana odločba neobrazložena in v nasprotju z dokazi v spisu, zaradi česar se odločba po njegovem mnenju ne da preizkusiti, odločba pa je tudi v nasprotju s 14., 22. in 33. členom Ustave Republike Slovenije. Kot navaja tožnik, je bil B.B. hrvaške in ne nemške narodnosti, pomagal je partizanom in bil zato s strani nemškega vojaškega sodišča obsojen na smrt. Navedeno po mnenju tožnika dokazuje, da premoženje B.B. ni bilo zaplenjeno na podlagi Odloka AVNOJ pač pa na podlagi kazenske sodbe Sodišča narodne časti št. 61/45 z dne 8. 8. 1945 po njegovi smrti. Da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, izhaja iz odločbe št. 733, ki je po mnenju tožnika nična, ker ni bila izdana v predpisanem prekluzivnem roku, ter iz vpisa v zemljiško knjigo, ki je bil opravljen na podlagi omenjene nične odločbe. Za ugotovitev pravne podlage podržavljenja po mnenju tožnika tudi ne more biti odločilna odločitev okrajnega sodišča v zadevi opr. št. N 66/2010. Tožnika, ki je po ženitni pogodbi z dne 4. 10. 1944 oporočni dedič B.B. in za katerega je bilo ugotovljeno, da se je štel za jugoslovanskega državljana, je zato po 11. členu ZDen treba šteti za upravičenca do denacionalizacije. Glede ustanovitve delniške družbe in prenosa premoženja nanjo pa tožnik zatrjuje, da delniška družba ni bila veljavno ustanovljena, zaradi česar nanjo tudi ni moglo biti prenešeno celotno premoženje javne trgovinske družbe. Da je bilo premoženje odvzeto javni trgovinski in ne delniški družbi pa po mnenju tožnika izhaja tudi iz odločbe Okrajne zaplembene komisije Gornja Radgona št. 733 z dne 15. 10. 1945. Tožnik zato meni, da je upravičen do vračila četrtine podržavljenega premoženja javne trgovinske družbe. Upravnemu organu pa tudi očita, da ga v postopku v zvezi s vprašanjem obstoja javne trgovinske družbe in njenega lastništva ni zaslišal. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo po opravljeni glavni obravnavi odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v tem postopku, J., v odgovoru na tožbo navaja, da zahteva za denacionalizacijo ni bila veljavno vložena, ker je bilo zahtevi predloženo substitucijsko pooblastilo tujega odvetnika dr. K.K., dano odvetniku F.F. Kot navaja stranka, tuji odvetniki v Republiki Sloveniji niso mogli opravljati odvetniške dejavnosti, zato tudi niso mogli prenašati odvetniškega pooblastila na slovenske odvetnike. Tožnik do 7. 12. 1993, to je do poteka prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, tudi ni odobril pravnih dejanj odvetnika F.F., sam pa v tem roku tudi ni vložil zahteve za denacionalizacijo. Zato bi moral upravni organ zahtevo za denacionalizacijo po mnenju prizadete stranke zavreči. Tožbene navedbe pa po mnenju prizadete stranke tudi sicer niso utemeljene. Kot pojasnjuje, je bilo podržavljenje izvedeno že neposredno na podlagi Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945, odločbe zaplembenih komisij pa so le deklaratorne narave in le obveščajo o dejstvu podržavljenja. Po mnenju prizadete stranke tudi ni dvoma, da se je B.B. štel za osebo nemške narodnosti. Listine v spisu tudi dokazujejo, da je bilo na novoustanovljeno delniško družbo preneseno celotno premoženje javne trgovinske družbe. Prizadeta stranka sodišču tako primarno predlaga, da po odpravi izpodbijane odločbe zavrže zahtevek za denacionalizacijo, podredno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Na tožbo sta kot prizadeti stranki odgovorila tudi L. d.d. in M. d.o.o., ki se strinjata z izpodbijano odločbo ter sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Prizadeta stranka M. d.o.o. priglaša tudi stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z ugovorom prizadete stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje denacionalizacijskega postopka, ker zahtevi odvetnik F.F. ni predložil veljavnega pooblastila za zastopanje, vlagatelj zahteve pa v zakonskem roku za vložitev zahteve za denacionalizacijo tudi ni odobril pravnih dejanj odvetnika, sodišče ugotavlja, da je bil že v zadevi opr. št. II U 473/2013 ta ugovor zavrnjen. Iz

podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da je tožnik na pooblastilu, s katerim je pooblastil odvetnika v Grazu, za vlaganje zahtevkov v Sloveniji kot substituta pooblastil odvetnik

a F.F.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnik upravičen do vrnitve premoženja, za katerega zatrjuje, da je bilo podržavljeno javni trgovinski družbi oziroma kasneje ustanovljeni delniški družbi.

Za upravičence do vrnitve premoženja, ki je bilo podržavljeno osebnim in kapitalskim družbam, se po določbi 13. člena ZDen štejejo delničarji oziroma družbeniki teh družb. Pod pogoji, določenimi v 11. in 12. členu ZDen, pa so lahko do vračila premoženja upravičeni tudi pravni nasledniki oziroma zakonec in dediči prvega dednega reda osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno.

Kot ugotavlja sodišče, je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o delu tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na vračilo premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno javni trgovinski družbi, predmet odločanja pa je bila tudi zahteva za vračilo podržavljenega premoženja delniške družbe, ki ustreza deležu 48 % osnovnega kapitala, katerega imetnik je bil B.B.

Med strankami v postopku je sporno predvsem vprašanje, katera družba je bila ob podržavljenju lastnica podržavljenega premoženja ter vprašanje, kdo so bili ob podržavljenju družbeniki te družbe. S tem v zvezi pa se postavlja tudi vprašanje pravnega temelja podržavljenja premoženja.

Glede lastništva premoženja ter pravnega temelja podržavljenja je upravna enota tudi po presoji sodišča na podlagi dokazov, zbranih v postopku, pravilno ugotovila, da je bilo v obravnavani zadevi premoženje podržavljeno delniški družbi, in sicer dne 6. 2. 1945 na podlagi Odloka AVNOJ. Iz listin, ki se nahajajo v spisu, je namreč razvidno, da je bilo premoženje javne trgovinske družbe (katere družbeniki so bili B.B., E.E. I.I. in tožnik) že leta 1944 (torej pred podržavljenjem) v celoti preneseno na novoustanovljeno delniško družbo, katere večinska družbenika (vsak v deležu 48 %) sta bila B.B. in E.E. Da tožnik ni bil družbenik delniške družbe, med strankami ni sporno.

Prenos premoženja iz javne trgovinske družbe na delniško družbo dokazuje med drugim predpogodba o ustanovitvi delniške družbe z dne 26. 8. 1943, iz katere izhaja namen družbenikov, da z dnem 1. 1. 1944 ustanovijo delniško družbo in nanjo prenesejo celotno premoženje javne trgovinske družbe, ki so jo imeli družbeniki nato namen likvidirati in posle likvidirane družbe s 1. 1. 1944 dalje voditi za račun novoustanovljene družbe. Da je bil nameravani prenos premoženja med družbama kasneje tudi izveden, dokazuje poročilo o ustanovitvi delniške družbe z dne 3. 10. 1944, v katerem je navedeno, da sta bili na delniško družbo preneseni celotna aktiva in pasiva javne trgovinske družbe. Prenos lastništva nepremičnin se je izvedel tudi v zemljiški knjigi.

Glede pravne podlage podržavljenja tožnik v tožbi zatrjuje, da je bilo v obravnavani zadevi premoženje, katerega vračilo zahteva, podržavljeno dne 8. 8. 1945 s sodbo Sodišča narodne časti v Murski Soboti št. Snč 61/45, s katero je bila B.B. izrečena sankcija popolne zaplembe celotnega premoženja. Ta trditev je tudi po presoji sodišča glede na dokaze, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, neutemeljena. Da je bilo celotno premoženje B.B., vključno s poslovnim deležem v delniški družbi, podržavljeno ex lege že dne 6. 2. 1945, ko je stopil v veljavo Odlok AVNOJ, namreč jasno izhaja tako iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije št. 733 z dne 15. 10. 1945 kot tudi iz historičnih zemljiškoknjižnih izpisov.

Upoštevaje obrazloženo je upravni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključil, da je bilo z Odlokom AVNOJ premoženje podržavljeno le delniški družbi. Za javno trgovinsko družbo namreč v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi po prenosu premoženja na delniško družbo imela v lasti kakršnokoli premoženje, ki bi lahko bilo predmet podržavljenja. Zaključka, da je javna trgovinska družba po prenosu premoženja poslovala še naprej in da je bila ob uveljavitvi Odloka AVNOJ lastnica premoženja, pa ni mogoče izpeljati niti iz ugotovitve, da sta obe družbi določen čas (to je do njunega izbrisa iz trgovinskega registra dne 18. 10. 1947) obstajali sočasno. Iz listin v spisu namreč izhaja, da javna trgovinska družba po prenosu premoženja na novoustanovljeno družbo ni bila takoj izbrisana iz trgovinskega registra zaradi vojnih razmer in ne zaradi nadaljevanja poslovanja.

Ugotovitve, da je bilo premoženje podržavljeno zgolj delniški družbi, po presoji sodišča ne more postaviti pod vprašaj niti Odločba Okrajne zaplembene komisije št. 733 z dne 15. 10. 1945, ki se sicer glasi na zaplembo premoženja javne trgovinske družbe. Kot je bilo že obrazloženo, je namreč v obravnavani zadevi do podržavljenja prišlo že s samo uveljavitvijo Odloka AVNOJ - torej v času, ko je bilo premoženje javne trgovinske družbe že preneseno na delniško družbo, ki jo je zato treba šteti za družbo, katere premoženje je bilo podržavljeno.

V skladu s sodno prakso sodišče tudi ni presojalo po vsebini ugovorov tožnika, ki se nanašajo na očitane nepravilnosti in nezakonitosti pri izdaji aktov o zaplembi premoženja (ugovori v zvezi z zatrjevano narodnostjo B.B. ter ugovori glede prekoračitve roka za izdajo odločbe zaplembene komisije). Ti ugovori namreč v postopkih odločanja o zahtevkih za vračilo podržavljenega premoženja ne morejo biti predmet presoje.

Predmet obravnave v teh postopkih tudi ne morejo biti tožbeni očitki, ki se nanašajo na nepravilnosti v zvezi z ustanovitvijo delniške družbe, ki je bila po podatkih v spisu leta 1944 na zahtevo družbenikov vpisana v trgovinski register in je torej kot subjekt pravic in obveznosti obstajala vse do izbrisa leta 1947.

Za B.B. je bilo v postopku ugotovljeno, da po ZDen ni upravičen do denacionalizacije. Zato bi se tožnik, ki ni bil družbenik delniške družbe, lahko štel za upravičenca za vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno B.B. le, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa upravičenca po 11. ali 12. členu ZDen Kot sta pravilno pojasnila že upravna organa, tožnik ne more biti upravičenec po 11. členu ZDen, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo premoženje delniške družbe podržavljeno še za časa življenja B.B., ki je umrl dne 3. 4. 1945. Tožniku, ki ni zakonec razlaščenca niti njegov dedič prvega dednega reda, pa statusa upravičenca do denacionalizacije ni mogoče priznati niti na podlagi 12. člena ZDen. Med strankami namreč ni sporno, da tožnik ni potomec in tudi ne posvojenec B.B.

Tožnik v tožbi še očita, da ga upravni organ neutemeljeno v postopku ni zaslišal o obstoju javne trgovinske družbe in o lastništvu te družbe. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da zaslišanje stranke v upravnem postopku ni obvezno in da zaslišanje upravni organ odredi predvsem v primerih, ko za ugotovitev nekega pravno pomembnega dejstva ni dovolj drugih dokazov. V obravnavani zadevi je upravni organ presodil, da je o dejstvih v zvezi z obstojem javne trgovinske družbe na voljo zadosti drugih (predvsem listinskih) dokazil, zaradi česar zaslišanje stranke tudi po presoji sodišča ni bilo potrebno.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložena in ni v nasprotju z dokazi v spisu. Tožnik pa tudi ni izkazal zatrjevane kršitve enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), z izpodbijano odločbo pa mu po presoji sodišča tudi ni bilo poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS).

Ker je bil torej postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločitev pa je tudi pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevkov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Sodišče je o tožbi kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez glavne obravnave, ker stranke v upravnem sporu ne navajajo novih dejstev in ne predlagajo novih dokazov, ki bi lahko bile po presoji sodišča pomembne za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).