VSL sodba II Cp 2661/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53819/2011 z dne 19. 4. 2011 glede toženca A. A. vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 7.587,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2011 dalje do plačila, in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 33,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je dolžan toženec plačati solidarno z B. B., ki je navedeno terjatev dolžan plačati po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53819/2011 z dne 19. 4. 2011. V preostalem delu – za znesek 1.793,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2011 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 7.587,13 EUR za čas od 6. 1. 2011 do 27. 1. 2011 ter v tretjem odstavku izreka za znesek 7,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 541,01 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določilo 14. člena ZPP ter ga nezakonito in neupravičeno obsodilo na plačilo vtoževanega zneska in stroškov postopka. Sodišče je vezano le na tiste ugotovitve kazenskega sodišča, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, za katere je bil toženec v kazenskem postopku spoznan za krivega. Citira določbo 221. člena Kazenskega zakonika(2) in poudarja, da razrez oziroma razstavitev vozila ne predstavlja z zakonom predpisanega znaka kaznivega dejanja prikrivanja, saj zakonski opis znakov kaznivega dejanja prikrivanja po 221. členu KZ ne vsebuje tega dejanja. Prvostopenjsko sodišče zato neupravičeno sklepa, da naj bi bilo dejanje razstavitve vozila izvršitveno dejanje kaznivega dejanja prikrivanja. Dejanje razreza oziroma razstavitve vozila bi bilo mogoče subsumirati pod abstrakten opis kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 224. členu KZ, za takšno kaznivo dejanje pa ni bil obsojen. Za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja je ključna ugotovitev kazenskega sodišča o skrivanju ukradenega avtomobila in obdolženčeva vednost o tem, da je vozilo ukradeno. Tožnik tekom postopka sploh ni navajal, da bi bilo skrivanje ukradenega vozila v vzročni zvezi z nastankom škode, razstavitev vozila pa ne sodi med tiste izvršitvene oblike, ki bi lahko bile podlaga za toženčevo obsodbo v kazenskem postopku. Prvostopenjsko sodišče v civilnem odškodninskem sporu ni vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, ki se nanaša na razstavitev vozila. To dejstvo bi moralo civilno sodišče ugotoviti sámo z izvedbo dokazov, medtem ko se je ugotovitev prvostopenjskega sodišča zreducirala zgolj na zaključek, da ne verjame toženčevi izpovedi, da avtomobila ni razstavil.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Določbo 14. člena ZPP je treba interpretirati v smislu, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, nasprotnih ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja – kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice – ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost(3). Vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo pomeni, da toženec v pravdi ne more dokazovati, da tega dejanja ni storil, da ni kriv in da med njegovim dejanjem in nastankom škode ni vzročne zveze; skratka, ne more uveljavljati ugovorov, nasprotujočih ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe(4).

6Vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. Če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi civilna odgovornost. Gre za vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost.

7Med izvršitvenimi oblikami kaznivega dejanja prikrivanja iz 221. člena KZ sicer res ni izrecno navedeno dejanje razstavitve vozila, kar pa še ne pomeni, da tudi tega dejanja ni mogoče subsumirati pod prej navedeno kaznivo dejanje. Izvršitvene oblike kaznivega dejanja prikrivanja so – kot pravilno izpostavlja prvo sodišče – v zakonu primeroma naštete. Za obstoj kaznivega dejanja prikrivanja mora biti podana vsaj ena izmed naštetih oblik. Civilno sodišče je tako vezano na izrek obtožbe, ki vsebuje ugotovitev, da je toženec prevzel osebno vozilo znamke Audi A6, za katero je vedel, da je ukradeno, ga skril v garaži last C. C. in vozilo razstavil. Vse te tri okoliščine skupaj, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, pomenijo obliko izvršitvenega dejanja prikrivanja. Ugotovitev vseh treh okoliščin pomeni zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja, upoštevaje dejstvo, da so izvršitvene oblike kaznivega dejanja prikrivanja v zakonu le primeroma naštete. Civilno sodišče je tako vezano na obsodilno kazensko sodbo tudi glede ugotovitve v opisu kaznivega dejanja, da je toženec skupaj z B. B. razstavil vozilo znamke Audi A6. Glede na zgoraj pojasnjeno bi morebitna ugotovitev pravdnega sodišča, da toženec ni (skupaj z B. B.) razstavil vozila Audi A6, nedopustno posegla v odločitev kazenskega sodišča, kar je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialnopravna določila; odločalo je o tožbenem zahtevku, ki temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo s pravnomočno obsodilno sodbo odločeno v kazenskem postopku in je bilo tako vezano na ugotovitve obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Pojmi protipravnosti, vzročne zveze, posledice, prištevnosti in krivde se sicer ne prekrivajo s pojmi civilnega prava, vendar pa velja, da je civilna odgovornost strožja od kazenske, zato obstoj navedenih predpostavk po kazenskem pravu utemeljuje sklep, da te predpostavke obstajajo tudi po (strožjih) merilih civilnega prava. Prvo sodišče je postopalo pravilno, ko je ugotavljalo le dejstva v povezavi z višino škode, in se ni ukvarjalo z vprašanji, povezanimi z razstavitvijo vozila.

8Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

9Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 63/1994 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: KZ

Op. št. (3): Galič, A. in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga

Op. št. (4): Primerjaj II Ips 439/2008