224. člen KZ

Skrajna sila in dejanje majhnega pomena sta instituta kazenskega prava, ki izključujeta protipravnost vsak zase in ne moreta biti podana hkrati, oziroma podrejeno, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

Opis kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari ni pomanjkljiv, če je navedeno, da je obdolženec poškodoval tujo stvar na ta način, da je v garažni hiši zlomil dvižno zapornico, last d.o.o., ter povzročil škodo v višini 417,29 EUR.

Obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila kršena, saj so razlogi obeh sodb za zavrnitev dokaznih predlogov razumni in sprejemljivi, zahteva za varstvo zakonitosti pa razlogov tudi ne izpodbija.

Če je obsojenec poškodoval reklamno tablo, ki je bila postavljena na njegovem zemljišču, je reklamna tabla bila last oškodovanca in v razmerju do obsojenca tuja stvar, saj se po načelu povezanosti zemljišča in objekta štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani.

Obdolženi je s tem, ko je vrgel poleno v šipo traktorja in jo razbil pri tem pa zadev v glavo v kabini sedečega oškodovanca in mu povzročil hudo telesno poškodbo z enim ravnanjem uresničil objektivne znake dveh kaznivih dejanj. Ne gre pa za navidezni idealni stek, saj temu nasprotuje dejstvo, da je eno od dejanj (poškodovanje tuje stvari) storil naklepno, drugo kaznivo dejanje (huda telesna poškodba) pa iz malomarnosti.

Zaprosilo oškodovanca za intervencijo policistov je mogoče šteti kot predlog za pregon. Zakon namreč obličnosti ne predpisuje in je zato v vsakem primeru potrebno ugotavljati voljo oškodovanca.

Če pritožbeno sodišče ne presodi vseh pritožbenih navedb (navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, ni dolžno presojati), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo.

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti je odločbo zvezi z prisojenim premoženjsko pravnim zahtevkom mogoče izpodbijati le, če je sprejeta v nasprotju z zakonom.

Pri preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ v škodo obdolženega in oškodovanca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje, čeprav gre za osebnostno kaznivo dejanje in je obd. s svojim ravnanjem opisanim pod točko 1 prvostopnega izreka, dejansko izvršil dve kaznivi dejanji grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, in sicer eno zoper obd., drugo pa zoper oškodovanca. Vendar brez pritožbe upravičenega tožilca, pritožbeno sodišče ne more odpraviti kršitve kazenskega zakona, ki je bila storjena v korist obd., zato jo v tej sodni odločbi zgolj ugotavlja.

S tem ko je dal obdolženec na dovozni cesti populiti 15 robnikov, dva betonska stebra in betonske tlakovce v dolžini 15 m, pri čemer je bila ocenjena škoda na okrog 200.000 SIT, je izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ.

Ker je bilo kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ storjeno 23.9.1998, ob odločitvi višjega sodišča na seji dne 24.9.2002 šestletni absolutni zastaralni rok še ni potekel.

Obdolženec je alibi dokazoval z listino, ki jo je sam sestavil. Gre za neverodostojno listino, ki je ni mogoče oceniti v njegovo korist.

Čeprav bi bilo mogoče v ugotovljenem načinu poškodovanja tuje stvari prepoznati tudi znake ustreznega cestnoprometnega prekrška, storjenega z naklepno krivdo, pa obsojenčeva odgovornost za kaznivo dejanje s tem ni izključena. Splošno pravilo namreč je, da odgovornost storilca za milejšo vrsto kaznivega ravnanja (prekršek) ne izključuje njegove odgovornosti za hujšo vrsto (kaznivo dejanje).

Dejstvo, da je obsojenka odstranila pohištvo iz nepremičnine, ki jo je sama uporabljala, ne izključuje protipravnosti očitanega dejanja, saj je s svojim ravnanjem poškodovala in uničila pohištvo, ki je bilo oškodovančeva last. Za presojo, ali je dejanje majhnega pomena, morata biti ugotovljena tako objektivna neznatnost nevarnosti dejanja kot tudi nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine.

Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja nezakonitega lova po 343. členu KZ obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi, izvaja pa se lahko le na območju lovišč, s katerimi upravljajo lovske organizacije. Predmet lova so samo brez umetnega izbora in poseganja v dedne zasnove nastale domorodne živali, ki neodvisno od človeka živijo prosto v naravi na območju omenjenih lovišč. Objekt kazenskopravnega varstva po 343. členu KZ so tudi prosto živeče domorodne živali, ki sicer neodvisno od človeka prosto živijo v naravi na območju lovišč v upravljanju lovskih organizacij, in to v času, ko so s strani teh lovskih organizacij začasno ločena od narave v ograjen prostor (npr. z namenom ohranjanja določene vrste živali, ki jih je množično prizadela bolezen).

Ker mnogokrat vsi sostorilci hkrati izvršujejo vse znake kaznivega dejanja, je natančno opisovanje ravnanja vsakega od njih nepotrebno, saj bi prišlo le do večkratne ponovitve identičnega opisa ravnanja. Ker je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le naklepoma, opis dejanja ni pomanjkljiv, ker ne vsebuje vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je ugotovljen subjektivni element kaznivega dejanja. V opisu dejanja zadostuje opis dejstev, ki omogočajo na zanesljivo sklepanje o subjektivnem elementu, to sklepanje pa sodišče natančneje razdela v obrazložitvi sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je sodbo v zvezi s tem, da sta se obtoženca zavedala, da sta si priskrbela ponarejen denar z namenom, da ga spravita v obtok kot pravega in da sta ta ponarejen denar nato spravila v obtok, ustrezno obrazložilo. Zato utemeljeno ni verjelo obtožencema, da sta mislila, da gre za pravi denar. Obtožencema je izrečena pravična kazenska sankcija ob primernem upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin.

Ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo razlik med trditvami oškodovanca, ugotovitvami policije in zavarovalnice o obsegu, vrsti in višini škode, ki naj bi jo oškodovancu na njegovem osebnem avtomobilu povzročil obdolženec, istočasno pa v izreku sodbe povzelo trditev državnega tožilca, po kateri naj bi obdolženec anteno zvil, in v razlogih sodbe navedlo, da jo je zlomil, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Pritožbi zagovornice je zato sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo.

Storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je obdolžencu dokazana, saj je ta prav z namenom, da poškoduje oškodovančev avto vanj brcnil in udaril z roko in pri tem povzročil vdrtini pločevine.