VSRS sklep II DoR 220/2015

Predlog se zavrne.

1Mld. tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpela dne 16. 2. 2013, ko jo je toženkin pes ugriznil v nogo in jo pri tem poškodoval. Toženka je ugovarjala, da sta s tožničino zakonito zastopnico že sklenili sporazum o odškodnini. Njegovo vsebino sta dogovorili po elektronski pošti. Tožničina zakonita zastopnica je predlagala znesek 500,00 EUR, toženka pa je zaprosila za plačilo v treh obrokih, kar je tožničina zakonita zastopnica sprejela. Med strankama ni bilo sporno, da je toženka tožnici že poravnala 500,00 EUR v treh obrokih.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 3.060,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je med pravdnima strankama prišlo do sklenitve izvensodne poravnave. Tožničina zakonita zastopnica in toženka sta se dogovorili glede višine primerne denarne odškodnine (500,00 EUR) in glede obročnega plačila (v treh obrokih) ter načina plačila (na TRR tožničine zakonite zastopnice). Stranki sta se dogovarjali tudi glede pisne oblike pogodbe, a do te ni prišlo. Glede pisne oblike sta se dogovarjali zgolj v dokazne namene.

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o dveh pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali je možna konvalidacija dogovora, navkljub dogovorjeni obličnosti, kot pogoju v smislu drugega odstavka 54. člena Obligacijskega zakonika, v primeru enostranske izpolnitve? 2) Ali je možno, da stranki s konkludentnimi dejanji odstopita od že sklenjenega dogovora oziroma na ta način skleneta novacijo? Uveljavlja kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi neizvedbe predlaganih dokazov. Navaja, da sta obe sodišči zmotno zaključili, da je med strankama obstajal zavezujoč dogovor. Stranki dogovora, doseženega v februarju, že tedaj nista šteli za dokončnega ali zavezujočega, saj sta ga v vsakem primeru želeli zajeti v pisno obliko. Pisna oblika je bila dogovorjena kot pogoj za veljavnost dogovora. Ker se je komunikacija med strankama ustavila, je prišlo do sporazumne razveze dogovora. Dokazni postopek je pokazal, da so med strankama še v marcu 2013 tekli dogovori v zvezi s spornim razmerjem in še takrat ni bilo izoblikovane nikakršne skupne volje. To je potrdila tudi priča V. P. Obe sodišči sta prezrli, da je toženka štela dogovor za sklenjen šele po prejemu odškodninskega zahtevka, sodišči pa glede tega tudi nista zavzeli stališča. V zvezi s tem uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožničinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).