UPRS sklep III U 108/2015

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se toženi stranki naloži, da v roku 24 ur po prejemu tega sklepa odstrani s svoje spletne strani javno objavljene Zaključne ugotovitve o posameznem primeru v zadevi št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 o imenovanju generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva, v delu, ki se nanaša na tožnika in sicer predvsem: prvo alinejo ugotovitev na 1. strani, četrti in peti odstavek na 8. strani, prvi odstavek na 9. strani in drugi odstavek na 11. strani.

Začasna odredba velja do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

Odločitev o stroških si sodišče pridržuje za odločitev o glavni stvari.

Tožnik je dne 6. 5. 2015 pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi je tožena stranka posegla v njegove ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Navaja, da v postopku pri Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), na podlagi katerega so bile objavljene Zaključne ugotovitve o posameznem primeru št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 (Zaključne ugotovitve), ni imel možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov in ni mogel z ničemer vplivati na uspeh dokazovanja, zaradi česar mu je bilo z objavo Zaključnih ugotovitev poseženo v njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic.

Tožnik je dne 21. 5. 2015 vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem navaja, da je od objave Zaključnih ugotovitev vsakodnevno izjemno izpostavljen v javnosti zaradi medijskih objav in žaljivih in nedostojnih spletnih komentarjev, s katerimi se ga poziva k odstopu s položaja generalnega državnega tožilca. Po objavi spornih ugotovitev je tako vse bolj pogosta žrtev zasmehovanja, zaničevanja in obtožb, neznanci na ulici žvižgajo za njim in vpijejo „korupcija“. Zaradi objave ugotovitev KPK in izrazito negativnih odzivov nanje tožnik močno duševno trpi, ogroženo je njegovo zdravje (ima težave z nespečnostjo, ponoči se nenehno prebuja), prizadeta sta njegova čast in dobro ime in je deležen obsojanja s strani okolice. Zaradi spornih ugotovitev mu grozi tudi predčasna razrešitev in v primeru njegove razrešitve kot generalnega državnega tožilca bi to pomenilo zanj nepopravljivo škodo, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča navkljub uspehu v upravnem sporu. Z začasnim umikom objave tudi ne bo prizadeta javna korist in bodo vsaj delno prenehale nastajati nadaljnje škodljive posledice, predvsem pa bodo izgubile avtoriteto in tehtnost, ki je bistveno drugačna od vseh ostalih objav. Sodišču predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) oziroma po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, da toženi stranki naloži, da mora v roku 24 ur s spletne strani odstraniti uvodoma navedene Zaključne ugotovitve v delu, v katerem se nanašajo nanj in da odloči tudi, da pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka o začasni odredbi.

Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe prereka navedbe tožnika, kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Meni, da za izdajo začasne odredbe tožnik ne izpolnjuje vsebinskih pogojev, saj ni izkazal težko popravljive škode in potrebe po začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja. Predlog za izdajo začasne odredbe je vložil šele potem, ko je na prvi stopnji s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe uspela druga obravnavana oseba in ne zato, ker bi bila njemu nastala težko popravljiva škoda. Za pisanje medijev oziroma komentarjev tožena stranka ne more odgovarjati, intenzivnost pisanja medijev tudi ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe. Toženka je objavila dokument v skladu z zakonom. Medijska odmevnost tudi ne sme pomeniti, da toženka ne sme izvrševati svojih obveznosti. Komentarji na spletnih portalih so izraz pravice do svobodnega izražanja mnenj, toženka pa zaradi zakonitosti objave svojih Zaključnih ugotovitev za njih ne more nositi nikakršne odgovornosti. Glede na to, da je Državno tožilski svet dne 22. 5. 2015 odločil, da ne bo predlagal razrešitve tožnika s funkcije generalnega državnega tožilca in da torej tožnik ostaja na tej funkciji, je brezpredmeten očitek, da tožniku resno grozi predčasna razrešitev. Meni še, da v obravnavanem primeru interes javnosti prevlada nad interesom posameznika, saj bi bilo v nasprotju z javno koristjo, če javnost ne bi mogla biti seznanjena z mnenjem toženke, ki zadeva ravnanje pravosodnega funkcionarja. Sodišču predlaga, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

Pred obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe je sodišče najprej opravilo predhoden preizkus tožbe po 36. členu ZUS-1. V okviru tega preizkusa je tako najprej presojalo, ali gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Pri tem je ugotovilo, da ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1; da pa gre za akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikove ustavne pravice. V smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov oziroma dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnik kot dejanje, s katerim je poseženo v njegove ustavne pravice, navaja objavo Zaključnih ugotovitev toženke, do katere naj bi prišlo zaradi kršitve njegovih ustavnih procesnih pravic. Po presoji sodišča to dejanje samo po sebi ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj je objava ugotovitev zakonska posledica njihove izdaje (osmi odstavek 13. člena ZIntPK). S tem, ko tožnik zatrjuje, da so bile v postopku izdaje Zaključnih ugotovitev kršene njegove procesne pravice, torej dejansko izpodbija zakonitost postopka in posledično same ugotovitve, ne pa zgolj njihove objave.

Vendar pa tožnik zahteva tudi odpravo dela ugotovitev, ki se nanašajo nanj, torej tudi same ugotovitve. S temi ugotovitvami se ne odloča o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih (peti odstavek 13. člena ZIntPK), vsebujejo pa mnenje o koruptivnem ravnanju tožnika pri opravljanju javne funkcije. Zato po presoji sodišča pomenijo akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikove ustavne pravice, po določbah ZIntPK, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, pa tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre torej za zadevo, ki je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.

Poleg tega sodišče ugotavlja, da je tožba pravočasna, saj so Zaključne ugotovitve datirane z 31. 3. 2015, objavljene pa so bile 10. 4. 2015, tako da je bila tožba, vložena 6. 5. 2015, vložena znotraj 30 dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1.

Tožnik je kot primarno predlagal izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 66. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče brez odlašanja s sklepom odloči o prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja. Glede na to zakonsko določbo lahko sodišče tako odredbo izda le po uradni dolžnosti in ima glede tega diskrecijsko pravico (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 453/2008). Sodišče se za izdajo začasne odredbe po tej določbi ni odločilo, saj – kot je bilo obrazloženo – ne gre za obravnavo zakonitosti dejanja, temveč akta, morebitni „ukrepi za vzpostavitev zakonitega stanja“, o katerih govori drugi odstavek 66. člena ZUS-1, pa že zato niso dovolj očitni, da bi bilo o njih mogoče odločiti v okviru te zakonske določbe.

Tožnik je vložil tudi zahtevo za izdajo tako imenovane ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, zaradi česar je sodišče v nadaljevanju presojalo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe po tej določbi. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva, da naj sodišče z začasno odredbo do izdaje pravnomočne sodbe toženi stranki naloži, da s svoje spletne strani umakne Zaključne ugotovitve v delu, ki se nanašajo nanj.

Za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 mora tožnik izkazati zatrjevano škodo, do katere bi prišlo brez ureditve pravnega razmerja, in težko popravljivost te škode. Šele če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče, pred izdajo začasne odredbe, opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi verjetno utemeljuje nastanek in višino težko popravljive škode. Za svoje navedbe mora v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča skupaj s samo zahtevo za izdajo začasne odredbe predložiti tudi ustrezne dokaze. To torej pomeni, da mora tožnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretno in določno navesti ter verjetno izkazati, da so kumulativno izpolnjeni pogoji potrebni za izdajo začasne odredbe v skladu z določbami drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

V zvezi z zatrjevanimi tožnikovimi navedbami, da mu resno grozi predčasna razrešitev s funkcije vrhovnega državnega tožilca, sodišče pojasnjuje, da je sedaj (že) splošno znano dejstvo, da je Državno tožilski svet odločil, da ne bo predlagal njegove razrešitve z navedene funkcije in zato te tožbene navedbe ne morejo biti pravno relevantne.

Tožnik pa poleg navedene škode zatrjuje še škodo, do katere prihaja zaradi trajajočega posega v njegovo čast in dobro ime, to je v ustavno pravico do dostojanstva oziroma zaradi izrazito negativnega odziva javnosti na Zaključne ugotovitve. Ta škoda pa še traja, saj se tožnikovo ime vsakodnevno, z negativno konotacijo, pojavlja v medijih. Tako intenzivna in neupravičena izpostavljenost pa ima posledice za njegovo zdravje.

Sodišče pritrjuje tožnikovim navedbam, da uradna objava ugotovitve njegovega koruptivnega ravnanja v medijsko odmevni zadevi tožniku povzroča škodo v obliki trajajočega posega v pravico do osebnega dostojanstva. Pritrjuje tudi tožnikovim navedbam, da škoda nastaja zaradi dalj časa trajajoče izpostavljenosti pritisku, ki je posledica medijskega odziva na objavo Zaključnih ugotovitev in da je zato ogroženo tudi tožnikovo zdravje. Pri tem sodišče izhaja iz temeljnega pomena pravice do osebnega dostojanstva, v katero je po Ustavi prepovedan vsak poseg in ni izrecno dovoljen (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-25/95). Tožnik je obstoj in intenzivnost posega ustrezno izkazal s številnimi kopijami objav v medijih in na spletnih portalih, ki jih je k tožbi priložil. Ni sicer posebej predložil dokazov za zatrjevano stisko, vendar je po mnenju sodišča ta stiska prisotna že kot reakcija na objavo medijskih ugotovitev. Tožnik jo je tudi prepričljivo opisal. Podobno velja tudi za zatrjevane zdravstvene težave.

Namen instituta začasne odredbe je, da se z njeno izdajo prepreči situacija, ko bi tožnik s tožbo sicer uspel, vendar bi bile posledice izpodbijanega akta dotlej že take, da uspeh ne bi več mogel bistveno izboljšati njegovega položaja. Prav to je po presoji sodišča s predlagano začasno odredbo mogoče doseči v obravnavani zadevi. Kot že rečeno, se škoda s trajanjem obravnavanega posega stopnjuje in postaja težje popravljiva. Ugotovitve toženke, iz katerih ta škoda izvira, so sicer z objavo postale javnosti znane in bodo zaradi sodobnih komunikacijskih sredstev take tudi ostale, vendar ima njihova objava na toženkinih spletnih straneh poseben pomen. Gre namreč za uradno objavo, opravljeno v skladu z zakonom, kar daje njeni vsebini avtoriteto in tehtnost, ki je bistveno drugačna od vseh ostalih objav. Zato umik te objave začasno, do pravnomočne odločitve v zadevi, relativizira avtoritativnost ugotovitev in s tem po presoji sodišča bistveno omejuje škodo, ki nastaja tožniku.

Tožnik je tako po mnenju sodišča v predlogu za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti navedel prepričljive okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode in je ta dejstva in okoliščine tudi podkrepil s konkretnimi dokazi. Zato je sodišče prepričal, da z izdajo predlagane začasne odredbe, s tem, da bo nadaljnje seznanjanje javnosti s stališči toženke (s katerimi je že bila seznanjena) odloženo za določen čas, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne bo prizadeta javna korist.

Sodišče je zato predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, saj so po mnenju sodišča podani vsi zakonski pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določata drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1.

Sodišče si je sklepanje o stroških začasne odredbe pridržalo do končne odločitve o stvari, ki je predmet tega postopka, ob upoštevanju določil četrtega odstavka 163. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.