VSL sklep II Cpg 1126/2015

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 158880/2013 z dne 9. 10. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.436,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki najkasneje v roku 30 dni od plačila predhodno navedenega zneska izročiti izdelek, določen v prodajni pogodbi št. 0057, ki je sestavni del izreka te sodbe, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo glavnice v višini 200,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 20. 1. 2012 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.436,00 EUR od 19. 1. 2012 do 18. 10. 2013 (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 857,51 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku osemdnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper odločbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Med pravdnima strankama je nesporno, da sta sklenili Prodajno pogodbo št. 0057 za nakup sesalca z oznako paket G. (priloga A1 spisa - v nadaljevanju: prodajna pogodba), na podlagi katere bi tožena stranka morala plačati 2.636,00 EUR kupnine, tožeča stranka pa bi ji izročila sesalec. Nobena od pravdnih strank teh vzajemnih obveznosti še ni izpolnila, saj se tožena stranka upira plačilu kupnine, ker naj bi se stranki ob podpisu prodajne pogodbe ustno dogovorili, da lahko tožena stranka (kupec) odstopi od prodajne pogodbe brez da za to navede razlog, kar naj bi tožena stranka tudi storila.

7Utemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ni nikoli trdila, da je zgolj navidezno sklenila prodajno pogodbo kot s.p., sicer pa njeno odstopno upravičenje temelji na 46.c členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju – ZVPot), kot je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je tožena stranka zatrjevala, da ker zakonska ureditev potrošnikom omogoča, da v takšnih primerih brez navajanja razlogov odstopijo od prodajne pogodbe, sta se tudi pravdni stranki ustno dogovorili za to možnost (prim. list. št. 9 in 28 spisa). Tožena stranka tudi nikoli ni zatrjevala, da je prodajno pogodbo sklenila kot fizična oseba, zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali kot kupec nastopa fizična oseba ali podjetnik posameznik (3 stran sodbe, 5. točka obrazložitve).

8Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da je spor med pravdnima strankama o tem, ali sta se ob sklenitvi prodajne pogodbe dne 12. 1. 2012 ustno dogovorili, da ima tožena stranka pravico do odstopa od prodajne pogodbe brez da za to navede razlog. Oprlo se je na določilo 20. člena prodajne pogodbe, ki določa, da se lahko pogodba spremeni ali dopolni samo z aneksom, ki ga podpišeta obe pogodbeni stranki. Vendar pa višje sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je pogodbenemu določilu pripisalo zmoten materialnopravni pomen. Po prepričanju višjega sodišča namreč ne gre zato, da spremembe pogodbenih določil ne bi bile veljavne, v kolikor niso dogovorjene v pisni obliki (forma ad valorem), temveč zato, da sta se pogodbeni stranki za posebno obliko dogovorili zaradi dokazovanja (forma ad probationem). S tem, ko je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da določilo 20. člena prodajne pogodbe onemogoča veljavno sklenitev ustnega dogovora o vsebini prodajne pogodbe, je toženi stranki preprečilo dokazovanje ustnega dogovora o možnosti odstopa od pogodbe, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pripomniti je še, da pomeni sklepanje sodišča prve stopnje, da v kolikor bi se stranki resnično dogovorili o možnosti odstopa, bi to zapisali v prodajno pogodbo, podajanje vnaprejšnje dokazne ocene.

9Zato tožena stranka pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje v zvezi s tem, ali je bilo ustno dogovorjeno, da lahko tožena stranka odstopi od prodajne pogodbe na enak način, kot to velja za potrošnike. Višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazne predloge substancirala, saj je navedla, da so bile te osebe prisotne ob demonstraciji na domu in bodo lahko potrdile, kakšni so bili pogoji prodaje v konkretnem primeru (tretji odstavek na list. št. 13 in tretji odstavek na list. št. 28 spisa). Tožena stranka zato po prepričanju višjega sodišča utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti dokazovanje v zvezi s predhodno navedenim dejstvom.

10Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju toženi stranki omogoči dokazovanje trditev, da je bilo ob sklenitvi prodajne pogodbe ustno dogovorjeno, da ima možnost odstopa. V kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tak ustni dogovor obstajal, naj v nadaljevanju presodi, ali je šteti za nesporno, da je tožena stranka od pogodbe odstopila. Glede na razloge sodišče prve stopnje višje sodišče zgolj pripominja, da je tožena stranka zatrjevala, da je bila A. L. pooblaščena za podajo odstopne izjave (prim. trditve na list. št. 13), odpoved pogodbe po pooblaščencu pa je mogoče podati.

11Glede na to, da je višje sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).