VSL sodba I Cpg 2007/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklepi, sprejeti pod 7., 8. in 9. točko dnevnega reda 18. skupščine tožene stranke, dne 15. 7. 2013, ki se glasijo:

- 7. točka: „Bilančni dobiček v višini 2.007.189 EUR se razdeli:

a) 100.359,90 EUR na zakonske rezerve,

b) 1.091.287,00 EUR za dividende, ki se izplačajo na način, da se

namenijo za dokapitalizacijo družbe, in sicer:

a. na osnovni kapital 491.527,00 EUR

b. na kapitalske rezerve 599.760,00 EUR

tako, da se razmerje med osnovnim kapitalom in kapitalskimi rezervami ne spremeni;

c) 815.551,10 EUR na druge rezerve iz dobička.

Delničarjem se izplača dividenda v obliki povečanja osnovnega kapitala in kapitalskih rezerv.“

- 8. točka: „Osnovni kapital družbe, ki znaša 4.553.859,96 EUR se poveča za 491.527,00 EUR in na novo znaša 5.045.386,96 EUR.

Za 599.760,00 EUR se povečajo kapitalske rezerve, ki znašajo 5.556.607,00 EUR in na novo znašajo 6.156.367,00 EUR.

Povečanje se izvede iz sredstev družbe in sicer iz prenesenega poslovnega izida v višini 1.091.287,00 EUR na osnovi revidirane vmesne bilance stanja na dan 1. 1. 2013. Osnovni kapital se iz sredstev družbe poveča brez izdaje novih delnic tako, da je po povečanju razdeljen na 1.091.287,00 EUR navadnih imenskih kosovnih delnic.“

- 9. točka: „Statut družbe T. d. d. se spremeni in uskladi s sklepom o povečanju osnovnega kapitala družbe ter se sprejme čistopis statuta v predloženem besedilu.“

v celoti razveljavijo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.225,00 EUR in stroške stranskega intervenienta v višini 3.907,05 EUR (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih zahteva povračilo celotnih pravdnih stroškov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Povsem irelevantna za obravnavani postopek so pritožbena izvajanja, da prvi odstavek 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ne določa obligatorne razdelitve bilančnega dobička delničarjem, in da je to odvisno od okoliščin, v katerih družba posluje. Da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi družbi omogočale uporabo celotnega bilančnega dobička, brez izplačila dividend delničarjem, je pojasnilo že Višje sodišče v Ljubljani (VSL), v odločbi I Cpg 1083/2012 z dne 16. 4. 2013. Pritožba torej pravilno navaja, da odločitev o neizplačilu dividend (najmanj v višini 4% osnovnega kapitala) ni v prosti presoje družbe, ampak lahko ta na takšen način ravna zgolj, če je to nujno, glede na okoliščine, v katerih posluje. Vendar pa takšna izvajanja ne vplivajo na pravilnost sodbe. Slednja se namreč (pravilno) sklicuje na prej citirano pravnomočno odločitev VSL, v kateri je pojasnjeno, da je obravnavani dobiček, glede na okoliščine v katerih družba posluje, potrebno razdeliti med delničarje, in sicer v višini 4% osnovnega kapitala. Vprašanje, kakšne okoliščine so toženo stranko pripeljale do odločitve, da ne izplača dividend v denarju, ampak jih izplača na način, da poveča osnovni kapital in kapitalske rezerve, tako za obravnavani postopek ni relevantno. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo povsem pravilno, ko v zvezi s tem ni izvajalo dokazov (in je torej zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je bilo predlagano prav v zvezi s temi okoliščinami).

6Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so izpodbijani sklepi skupščine v nasprotju z zakonom ali s statutom družbe. Sodišče prve stopnje je jasno in argumentirano obrazložilo, da sta nezakonita tako sklepa o povečanju osnovnega kapitala kot tudi sklep o spremembi statuta (predzadnja stran izpodbijane sodbe). V izogib ponavljanju in v posledici dejstva, da pritožba ugovorov v tej smeri z ničemer ne konkretizira, se višje sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča in se pridružuje razlogom, ki jih je podalo za svojo odločitev. V zvezi s sklepom o uporabi bilančnega dobička pa prvi odstavek 399. člena ZGD-1 določa, da se ta lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Zadnji alternativno navedeni pogoj je v obravnavanem primeru nedvomno izpolnjen.

7Pri tem velja dodati, da se povečanje osnovnega kapitala družbe z uporabo sredstev dobička družbe ne šteje za izplačilo dividend. Takšen način izplačevanja dividend bi namreč pomenil izigravanje zakonske določbe, da imajo delničarji pravico do udeležbe pri dobičku (torej do izplačila dividende v višini najmanj 4% osnovnega kapitala) razen, če je skupščina s sklepom o uporabi bilančnega dobička v skladu z zakonom ali statutom odločila, da se bilančni dobiček uporabi za druge namene ali, da se ne deli delničarjem (sedmi odstavek 230. člena ZGD-1). V obravnavanem primeru pa bi bila takšna delitev dobička (ki bi dejansko pomenila, da delničarji izplačila ne prejmejo) tudi v nasprotju s prej citirano pravnomočno odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani.

8Tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje nekaterih navedb tožene stranke ni presojalo, je povsem pavšalen. Slednja se je v postopku na prvi stopnji postavila na stališče, da je delitev dobička delničarjem (izplačilo dividende) lahko izvedena tudi drugače kot v denarju in je torej izplačilo možno tudi s povečanjem osnovnega kapitala družbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da takšno stališče ni utemeljeno in da nasprotuje prej citirani pravnomočni odločitvi višjega sodišča. Kršitve 8. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije tako niso podane. Pri tem velja dodati, da je tožena stranka imela možnost, da se opredeli do vseh navedb tožeče stranke. Ali in kako je to možnost izkoristila, je bilo odvisno le od nje same. V kolikor določenih trditev ni prerekala in so se te posledično štele za priznane, je krivda za to zgolj in samo njena. Povsem nejasno pa je, kateri del odločitve pritožba izpodbija z navedbo, da ji ni treba prerekati dejstev, ki ji niso znana.

9Nadalje pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je nekatere navedbe tožeče stranke nepravilno štelo za priznane, pri tem pa ne pojasni, za katere navedbe je šlo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je za priznano štelo dejstvo, da je bilo o uporabi preostalega bilančnega dobička za leto 2008 (nad deležem, ki bi moral biti izplačan delničarjem v obliki dividend) že odločeno. Tožena stranka takšnih navedb res ni prerekala, tudi sicer pa so za obravnavani postopek neodločilnega pomena. Ker je tožena stranka bilančni dobiček v višini 185.518,79 EUR ponovno namenila za povečanje osnovnega kapitala, čeprav ji je bilo s pravnomočno odločbo naloženo, da ga mora izplačati delničarjem, in ker je le-ta vsebovan v znesku celotnega bilančnega dobička 2.007.198,00 EUR, ki ga je tožena stranka razdelila na različne postavke lastnega kapitala, sodišče skupščinskega sklepa ne more spremeniti tako, da bi samo odločilo, katera postavka lastnega kapitala naj se zmanjša za znesek 185.518,79 EUR, saj za to nima pooblastila, temveč ga lahko le v celoti razveljavi. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Da bi bila podana situacija iz petega odstavka 395. člena ZGD-1, pa nobena od pravdnih strank ni trdila.

10Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, je tožbeni zahtevek materialnopravno utemeljen. V vseh treh točkah tožeča stranka zahteva razveljavitev skupščinskih sklepov. Obravnavana zadeva zato ni primerljiva z zadevo VSL I Cpg 656/2010, v kateri je tožeča stranka poleg razveljavitve sklepa o delitvi bilančnega dobička zahtevala tudi ugotovitev, koliko znaša bilančni dobiček, kako se uporabi, komu pripadajo dividende in v kolikšnem znesku ter do kdaj se izplačajo dividende. V predmetni zadevi tožeča stranka takšnih (ali drugačnih) ugotovitvenih zahtevkov ne postavlja, zato je sklicevanje tožene stranke na zgoraj citirano odločbo Višjega sodišča v Ljubljani neutemeljeno.

11Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti materialnopravno pravilna, tudi glede sklepov, sprejetih pod točkama 8. in 9. dnevnega reda 18. skupščine tožene stranke.

12Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben. Tudi tožeča stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP)