176. člen ZGD-1

Sprejem skupščinskega sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev s strani glavnega delničarja sam po sebi ne pomeni, da (sedaj izključeni) manjšinski delničar ne sme naperiti tožbe za ugotovitev ničnosti oziroma izpodbojnosti sprejetih sklepov, če gre za primere, ki so zakonsko dopustni za uveljavljanje ničnosti v 390. členu, oziroma izpodbojnosti v 395. členu ZGD-1. S tem se izključenim manjšinskim delničarjem zagotavlja sodno varstvo njihovih pravic, ki se postavijo nasproti pravici glavnega delničarja v zvezi s pridobitvijo lastništva vseh delnic družbe, katere manjšinski delničarji so bili iztisnjeni. Navedena tožba daje izključenim manjšinskim delničarjem možnost, da se v prihodnosti nazaj vzpostavi korporacijsko razmerje med njimi in družbo, med tožečimi in toženo stranko torej. V primeru uspeha s tako tožbo, bi bilo tožnikom, če bi jim bila že pred tem (v naprej) odvzeta procesna legitimacija v tem postopku, odvzeto sodno varstvo, ki je povezano s statusom tožnikov kot delničarjev (pa čeprav gre za status, ki so ga ob vložitvi tožbe nesporno imeli, nato pa ga izgubili, a ne še dokončno, saj se o tem še odloča v drugem sodnem postopku, kar pomeni, da je odločitev o tem š

Namen zakonodajalca zagotovo ni bil, da lahko predlagajo prisilno poravnavo le trije upniki (ali več), saj bi bil v tem primeru en upnik (ali dva) prikrajšan za to možnost, čeprav bi imel enak obseg terjatev kot trije ali več upnikov skupaj. Poleg gramatikalne razlage, ki jo je (edino) uporabil pritožnik, je treba upoštevati tudi logično, sistematično in teleološko razlago. Sodišče skozi svojo sodno prakso razlaga 221.j člen ZFPPIPP tako, da dopušča začetek postopka prisilne poravnave tudi na predlog enega upnika, kar je razvidno iz več odločb (npr. VSL Cst 36/2017, VSL Cst 155/2020 idr.). Do vložitve upniškega predloga je upravičen tisti upnik (eden ali več), ki izpolnjuje kriterij, da njegove (njihove) finančne terjatve do dolžnika presegajo 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Tako je bistven delež finančnih obveznosti, ne pa število upnikov.

Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka. Zato mora nanj paziti tudi sodišče druge stopnje. Z vpisom sklepa o prenosu v sodni register so delnice ex lege, torej na originaren način prešle na glavnega delničarja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so interesi upnikov zadostno zavarovani že v okviru obstoječih postopkov (s tožbo napadeni sklep o prenosu) brez izdaje začasne odredbe. Pravdno upravičenje (legitimatio ad processum) pove, ali ima stranka sploh možnost uveljavljati meritorno odločitev in je procesna predpostavka. Če ta manjka sledi zavrženje tožbe ali smiselno predloga za izdajo začasne odredbe. Z izgubo statusa delničarja se izgubi tudi pravico do vodenja pravd, ki se nanašajo na uveljavljanje ničnosti ali izpodbojnosti skupščinskih sklepov, razen v zvezi s izpodbijanjem skupščinskega sklepa, s katerim je bil prizadet njihov pravni položaj, to je sklepa o prenosu, na podlagi katerega so bili iztisnjeni kot manjšinski delničarji iz dolžnika. Ne morejo pa upniki kot iztisnjeni delničarji, kar pomeni, da to več niso, vlagati začasne odredbe z vsebino navedeno v izreku izpodbijanega sklepa. Tako kot je začas

Ne drži pritožbeni očitek, da gre v postopkih, ki se vodijo pod opr. št. VII Pg 2522/2015 in II P 2054/2015 za enake dividende X, katerih plačilo je bilo zavarovano v konkretnem primeru. Upnik je namreč v odgovoru na pritožbo pojasnil, da gre v navedenih postopkih za dividende X, o plačilu katerih je bilo odločeno na podlagi sklepa skupščine z dne 17. 6. 2015, torej za dividende iz leta 2014, ki niso predmet tega postopka. Dolžnik ne more izpodbiti sklepa s trditvami, da bo lahko C. C. plačal škodo, ko bo prodal (svoje) delnice X. Najprej že zato ne, ker teče postopek med upnikom in dolžnikom, ki sta gospodarski družbi. Če deluje C. C. kot zakoniti zastopnik dolžnika in bi poplačal dolžnikove dolgove iz svojih sredstev, pa to glede na pritožbene trditve, da bo šele prodal navedene delnice pomeni, da upnik zaenkrat mora zavarovati svoj pravni položaj.

Ker gre v primeru iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP za neizpodbojno zakonsko domnevo, bi pritožnica učinek te domneve izpodbila samo pod predpostavko, da bi izpodbila domnevno bazo te domneve, torej insolventnost. Pritožnica ni zanikala, da ima družba še vedno odprto obveznost do zaposlene delavke iz naslova plače za celotno leto 2015 in pripadajočih davkov in prispevkov, ki jih mora izplačati ob obračunu plače. To pa pomeni, da pritožnica ni uspela izpodbiti dejanskih predpostavk, katerim zakon pripisuje učinke neizpodbojne domneve insolventnosti. Tudi v stečajnem postopku, ne le pri redni likvidaciji družbe, se premoženje družbe lahko razdeli družbenikom oz. delničarjem.

Povečanje osnovnega kapitala družbe z uporabo sredstev dobička družbe ne šteje za izplačilo dividend. Izplačilo dividend ni možno drugače kot v denarju.

Določbe ZPP, ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, ni mogoče niti smiselno uporabljati v postopku insolventnosti. Delničar ima iz naslova korporacijske dajatvene obveznosti družbe do njega položaj upnika, ki pa mu terjatve v postopku ni treba prijavljati. Zato ima pritožnik v tem postopku položaj upnika, kot tak pa lahko vloži ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave in pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave. Vsak upnik (in tudi dolžnik) lahko z vložitvijo ugovora izpodbija pogoje za vodenje postopka prisilne poravnave. Dolžnik (in kasneje tudi njegov delničar - pritožnik) sta v ugovoru zatrjevala, da dolžnik ni insolventen. Da bi dolžnik (in pritožnik) z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave lahko uspela, bi morala (poleg tega, da dolžnik ni insolventen) zatrjevati in dokazati tudi, da lahko dolžnik v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti.

Do presečnega dne se pravica do dividende prenaša hkrati s prenosom vrednostnega papirja. Z nastopom presečnega dne pa je pravica do dividende prenehala biti inkorporirana v vrednostnem papirju. Pridobila je pravno samostojnost in se od tega trenutka ne prenaša več hkrati s prenosom vrednostnega papirja, temveč skladno s pravili, ki veljajo za prenos pravic (torej s cesijo). Delničar nima obligacijskopravnega zahtevka do družbe, da mu izplača dobiček, čeprav družba v poslovnem letu izkaže čisti dobiček. Predpogoj za obligacijsko pravni zahtevek delničarja do družbe je sklep o uporabi bilančnega dobička, ki ga sprejme skupščina. V tem trenutku se iz korporacijskega upravičenja do dela dobička izloči samostojno obligacijska premoženjska pravica, terjatev do izplačila dobička – dividende. Ko je bilančni dobiček enkrat razdeljen, skupščina o njem ne more ponovno odločati. Terjatev na izplačilo dobička je s trenutkom sprejetja sklepa že postala sestavni del družbenikovega oziroma delničarjevega premoženja, zato je drugi družbeniki oziroma delničarji ne morejo več odpraviti z razveljavitvijo sklepa. Dematerializacija vrednostnih papirjev pomeni nadomestitev papirnatega nos

Praviloma se delničarjem zagotavlja sodno varstvo pri izpodbijanju skupščinskih sklepov le tako, da sodišče v primeru utemeljenosti zahtevka skupščinski sklep razveljavi, ne posega pa v njegovo vsebino na način, da ga kakorkoli (namesto delničarjev) s sodbo nadomesti. V primeru skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička pa je uzakonjena izjema od tega pravila v primeru, če se izpodbija sklep skupščine, da se bilančni dobiček ne uporabi tudi za razdelitev delničarjem.

Za odločitev, ali je po presoji dobrega gospodarstvenika poseg v pravice delničarjev do delitve (vsaj z zakonom določenega minimalnega deleža) bilančnega dobička, nujen, je ključno, kaj družba (na kateri je dokazno breme za to „nujnost“) navede (in dokaže) o svojih pogojih poslovanja. Samo zatrjevanje tožene stranke, da je nedelitev bilančnega dobička nujna zaradi izognitvi potrebi po najemu kredita, pa tudi sklicevanje na razmere na trgu (med katerimi pritožba posebej izpostavlja nepredviden porast cen surovin), na likvidnostni krč, na povečevanje poslovnih obveznosti ipd., zato ne zadošča za presojo, da so bile okoliščine, v katerih je tožena stranka poslovala, takšne, da bi opravičile poseg v siceršnje pravice delničarjev do udeležbe na dobičku vsaj v minimalnem, zakonsko določenem deležu.

Za poseg v eno temeljnih premoženjskih pravic delničarjev ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika koristni, niti to, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, saj se tudi ti načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Gospodarnost in primernost odločitve zadoščata za odločitev, da družba ne bo razdelila vsega razpoložljivega dobička, ne zadoščata pa za odločitev, da bodo delničarji prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.

Iz drugega in tretjega odstavka 176. člena ZGD-1 izhaja, da prednostne delnice podeljujejo njihovim imetnikom vse pravice, ki jih imajo navadni delničarji, poleg tega pa še določene prednostne pravice. Prednostne delnice zagotavljajo njihovim imetnikom tudi pravico do dela dobička (dividende), do katere so upravičeni imetniki navadnih delnic. Prednostne delnice s prednostno dividendo zagotavljajo zgolj prednostno izplačilo v višini prednostne dividende, ne pa tudi izplačila večje dividende, kot jo zagotavljajo navadne delnice. Kadar ima družba poleg navadnih delnic tudi prednostne delnice, se po razdelitvi statutarno urejene prednostne dividende preostanek dobička razdeli med vse imetnike navadnih in prednostnih delnic po istem ključu v skladu s prvim odstavkom 231. člena ZGD-1, torej v sorazmerju z deležem delničarjev v osnovnem kapitalu. V primeru prednostnih delnic s prednostno dividendo bo določba prvega odstavka 231. člena ZGD-1 spoštovana tako, da se bo najprej razdelila prednostna dividenda iz prednostnih delnic, nato se bo (največ) do višine prednostne dividende razdelila dividenda iz navadnih delnic, v zadnji fazi pa se bo (morebitni) preostanek dobička raz

Tožena stranka je tista, ki mora skladno z določilom 1. odst. 399. člena ZGD-1 izkazati okoliščine, ki opravičujejo odločitev, da se bilančni dobiček ne deli.

Sodišče ne more s spremembo skupščinskega sklepa odločiti o delitvi več kot 4% skupne dividende (drugi odstavek 399. člena ZGD-1).

ZGD-1 ne določa vseh možnih načinov/kombinacij, na katere se prednost prednostnih delnic nanaša, ampak to prepušča avtonomiji družbe, ki prednosti določi v statutu. Vsebino in pomen prednosti, ki jih zagotavljajo prednostne delnice, je namreč potrebno razumeti širše, onkraj okvirjev višine dividende, ter pri tem izhajati iz narave, pomena prednostne delnice. Prednostnim participativnim delničarjem tako res pripadajo take premoženjske pravice, kot gredo navadnim delničarjem, poleg teh pa še dodatne pravice, kar pa ni mogoče razumeti tako, da jim gredo pravice tudi v enakem obsegu.