UPRS sodba III U 262/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom sklenil, da se dolžniku A.A. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 18. 4. 2013 23.400,53 EUR. Odločil je, da se izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke na podlagi fakture, ki ima datum zapadlosti 30. 12. 2011. Dolžniku je prepovedal razpolagati s to terjatvijo, tožeči stranki pa je naložil, da plača zarubljeni znesek v znesku 23.280,41 EUR na prehodni podračun tožene stranke.

V obrazložitvi prvostopenjskega sklepa je navedeno, da zavezanec v predpisanem roku ni poravnal obveznosti in da se po določilih 173. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

Tožeča stranka je zoper prvostopenjski sklep vložila ugovor, drugostopenjski organ pa je ugovor zavrnil. V svoji obrazložitvi se sklicuje na 174. člen ZDavP-2, po katerem lahko v ugovoru dolžnikov dolžnik ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Tožeča stranka je ugovarjala, da plačila ne more izpolniti, ker ima do davčnega dolžnika tudi terjatev in je navedla, da bo takoj, ko bo posamezna terjatev zapadla, le to pobotala. Drugostopenjski organ se sklicuje na 312. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, ampak mora to ena stranka drugi izjaviti. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Pobotanje se torej uveljavi s pobotno izjavo, drugostopenjski organ pa ugotavlja, da pogoj za pobot ni izpolnjen, ker nobena od strank pobota ni uveljavljala s pobotno izjavo, ampak tožeča stranka le pavšalno navaja, da bo terjatve ob zapadlosti pobotala.

Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je imela z dolžnikom in družbo B. d.o.o. poroštveno pogodbo, po kateri se je zavezala, da bo kot porok in plačnik izpolnila obveznosti podjetnika po pogodbi o finančnem leasingu. Na podlagi pravila o zakonski subrogaciji je tožeča stranka z dnem vsakega posameznega plačila po poroštvenih pogodbah pridobila terjatev do A.A. s.p. Za uveljavljanje pobota je bistveno, da je terjatev tožeče stranke zapadla pred rubežem, medtem ko za pobotno izjavo takšen pogoj ni predpisan. Med dolžnikom in tožečo stranko je bilo dogovorjeno, da se bodo medsebojne terjatve pobotale na način, da dolžnik ne bo zoper tožečo stranko uveljavljal zakonskih zamudnih obresti za terjatev. Dogovorjeno je bilo, da se bodo medsebojne terjatve pobotale v znesku glavnice brez da bi dolžnik od tožeče stranke zahteval tudi plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti računa št. 79/11 do plačila. Tožeča stranka je pobotno izjavo izdala že z dopisom z dne 1. 1. 2014, če pa ta izjava ne bi bila učinkovita iz razloga, ker je bila izdana na A.A. namesto na Republiko Slovenijo, pa je dne 9. 9. 2014 podala izjavo, da tri terjatve pobota s svojo obveznostjo do A.A. Pobotna izjava z dne 9. 9. 2014 je bila poslana davčnemu uradu in učinkuje z dnem, ko jo je ta prejel, pri čemer je zarubljena terjatev delno prenehala, ko so se stekli pogoji za pobot. Skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Pobotna izjava z dne 9. 9. 2014 po določbah OZ učinkuje tako, da zarubljena terjatev preneha pred izdajo izpodbijane odločbe. Gre torej za dejstva, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji. Glede na navedeno prvostopenjski organ ne bi smel izdati odločbe, da se zarubi celotna terjatev, ampak največ za znesek v višini 10.749,76 EUR. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in dodaja, da se tožeča stranka v tožbi sklicuje na listine, ki jih v pritožbenem postopku ni niti navajala niti predložila kot je npr. poroštvena pogodba z dne 30. 12. 2009 in izjava o pobotu z dne 1. 1. 2014. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v postopek pritegnilo kot prizadeto stranko A.A., ki na tožbo ni odgovoril.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8-ih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V svojem ugovoru dolžnikov dolžnik lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.

Glede na pravni učinek sklepa, je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi. Dejstva, ki so nastopila po vročitvi sklepa o izvršbi, za presojo pravilnosti in zakonitosti takšnega sklepa o izvršbi niso upoštevna. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je možno upoštevati navedbe o pobotu terjatev med tožečo stranko in davčnim dolžnikom. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožeča stranka navajala le to, da ima do dolžnika tudi ona terjatev, da je del terjatve že zapadel, da pa ima do njega tudi tudi ona obveznosti. Navaja še, da ko bo posamezna terjatev zapadla, jo bodo pobotali. Sklicuje se še na dopis z dne 16. 4. 2013, kjer prav tako navaja, da ima do dolžnika terjatve in da ko bo posamezna terjatev zapadla, da jo bodo pobotali. Skladno z 312. členom OZ pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, ampak mora to ena stranka drugi izjaviti. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.

Iz ugovora zoper prvostopenjski sklep ne izhaja, da bi ena stranka drugi izjavila, da hoče kakšno terjatev med njima pobotati, ampak je navedeno zgolj to, da terjatve šele bodo pobotane. Enako izhaja tudi iz dopisa tožeče stranke prvostopenjskemu organu z dne 16. 4. 2013. Pobotno izjavo bi bilo možno v navedeni zadevi upoštevati le, če bi jo tožeča stranka v ugovornem postopku priložila. Pobotna izjava z dne 1. 1. 2014, ki je tožeča stranka k tožbi ni priložila, je lahko nastala šele po izdaji prvostopenjske odločbe in po vložitvi ugovora, zaradi česar je v skladu z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati. Gre torej za nov dokaz, ki ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, zato tega sodišče ne more upoštevati. Čeprav tožeča stranka zatrjuje, da bi moralo sodišče drugo pobotno izjavo z dne 9. 9. 2014, naslovljeno na davčni organ, upoštevati, ker učinkuje tako, da zarubljena terjatev s pobotno izjavo preneha pred izdajo izpodbijane odločbe in naj bi šlo zaradi tega za dejstvo, ki je obstajalo v času odločanja na prvi stopnji, se sodišče s takim stališčem ne strinja. Dejstvo je, da je ta izjava nastala šele po izdaji drugostopenjske odločbe, zaradi česar gre za dokument, ki je skladno z 52. členom ZUS-1 neupošteven.

Prav tako sodišče ne more upoštevati vseh tožbenih navedb, ki se nanašajo na poroštveno pogodbo z dne 30. 12. 2009, saj te pogodbe tožeča stranka v ugovornem postopku ni omenjala, in četudi je ta pogodba iz časa pred izdajo prvostopenjskega sklepa, pa tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je ni predložila že v času izdaje prvostopenjskega oziroma drugostopenjskega akta.

Sodba upravnega sodišča št. I U 1889/2009 z dne 9. 3. 2010, na katero se tožeča stranka sklicuje, pa se nanaša na primer, ki z obravnavano zadevo ni primerljiv. Iz obrazložitve navedene sodbe je razvidno, da je bila v ugovornem postopku v tem primeru pobotna izjava podana in je bil drugostopenjski organ z njo seznanjen, medtem kot v obravnavani zadevi tega ni bilo.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II. izreka:

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.