VSK sklep Cpg 293/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki 2.200 delnic družbe T. d.d., z oznako TB., pri čemer je dolžna tožena stranka izdati pooblaščenemu članu borze nalog za prenos teh delnic na račun tožeče stranke, sicer bo nalog za prenos nadomestila sodba. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.629,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 132. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da je pogodbena določba, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, nična. Ob pravilnem upoštevanju te zakonske določbe bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Dopustnost takšnega dogovora, kot ga navaja sodišče kot podlago sodbe, ne določa tudi Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju: ZNVP). Izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da naj bi terjatev po posojilni pogodbi zapadla v plačilo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena SPZ). Pogodbeno določilo, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, je nično, razen če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 132. člena SPZ). Prepoved komisornega dogovora je v okviru splošne ureditve zavarovanja terjatev pravilo, s katerim se zagotavlja pravno varstvo dajalca zavarovanja. To pravno ureditev v celoti upošteva tudi zakonodaja, ki ureja nematerializirane vrednostne papirje in bremena na njih. ZNVP je v 47. členu urejal zgolj prodajo zastavljenega nematerializiranega vrednostnega papirja. Tudi nova ureditev tega področja, ki je vsebovana v ZNVP-1, prepovedi komisornega dogovora ne izključuje ali omejuje, temveč v 31. členu določno predpisuje, da lahko zastavni upnik (če dolžnik ob zapadlosti ne poravna zavarovane terjatve) proda zastavljene nematerializirane vrednostne papirje tako, kot to določa zakon, ki ureja stvarnopravna razmerja, za prodajo zastavljenih premičnin, če drug zakon ne določa drugače.

Drugačna ureditev tega področja pa velja na področju finančnih zavarovanj, kjer posebna pravila temeljijo na Direktivi 2002/49/ES in določbah Zakona o finančnih zavarovanjih (v nadaljevanju: ZFZ). ZFZ določa posebna pravila, ki veljajo za finančna zavarovanja terjatev, sklenjena med določenimi subjekti na finančnih trgih (prvi odstavek 1. člena ZFZ). Finančna zavarovanja so torej določena po subjektih (2. člen ZFZ) in predmetu (3. člen ZFZ), pri čemer pri ureditvi finančnih zavarovanj v ospredje stopa položaj upnika, pravni položaj dolžnika pa je mogoče varovati z drugimi sredstvi(1). V drugem odstavku 8. člena ZFZ je določeno, da lahko prejemnik zavarovanja pridobi (ko se izpolnijo pogoji za izvršitev zavarovanja) tudi polno pripadnostno pravico (lastništvo) na predmetu finančnega zavarovanja, če je tako določeno s pogodbo o finančnem zavarovanju in če pogodba vsebuje elemente za določitev vrednosti finančnega instrumenta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tožba v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za finančno zavarovanje (zlasti glede ustreznega statusa subjektov in pogodbenega predmeta, vključno z vnaprejšnjim vrednotenjem predmeta zavarovanja), nesklepčna, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, na kar upravičeno in konkretno opozarja obravnavana pritožba. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pa je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, upoštevaje ob tem, da gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (drugi odstavek 318. člena ZPP(2)), upoštevaje ob tem tudi pomanjkljivost tožbe glede ekvivalenta zavarovane terjatve in vrednosti zastavljenih delnic.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----

op. št. 1: Miha Juhart, Materialnopravno vprašanje ustanovitve in izvedbe finančnih zavarovanj, Podjetje in delo, št. 6-7, stran 1087.

op. št. 2: Razen če ne bo zaključilo, da gre za neodpravljivo nesklepčnost. V takšnem primeru bo moralo sodišče prve stopnje izdati zavrnilno zamudno sodbo po tretjem odstavku 318. člena ZPP.