UPRS sklep I U 1038/2015

I Tožba se zavrže.
II. Predlog tožnika za postavitev začasnega zastopnika se zavrže.

Z izpodbijanima sklepoma je organ za BPP zavrgel prošnjo tožnika za: - dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, I 3/2014, zaradi izterjave 2.077,07 s pripadki (sklep, št. Bpp 1413/2015 z dne 5. 6. 2015) ter - dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, P 55/2013 (sklep, št. Bpp 1449/2015 z dne 10. 6. 2015). V obrazložitvah obeh sklepov je organ navedel, da je ugotovil, da tožnik nima poslovne sposobnosti in da ima postavljenega stalnega skrbnika (Center za socialno delo A.), zaradi česar je CSD A. pozval na izjavo o strinjanju oziroma nestrinjanju z dejanji varovanca, tj. s vložitvijo prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. CSD A. je sporočil, da z dejanji svojega varovanca ne soglaša. Ker tožnik ne more biti stranka v postopku, je organ na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo prošnjo zavrgel kot nedovoljeno.

Tožnik je v tožbi navedel, da je iz izpodbijanih sklepov jasno, da ima postavljenega stalnega skrbnika CSD A., ki pa skrbništva ne opravlja skrbno oziroma mu celo povzroča nove duševne bolečine in nevzdržno socialno stisko, zato je prosil na podlagi tretjega odstavka 79. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za novega skrbnika ali pa na podlagi 82. člena ZPP za dodelitev začasnega zastopnika, ki mora biti odvetnik. Če pa njegovim predlogom sodišče ne bo sledilo, pa je iz vseh tožbenih razlogov in zaradi namernega kratenja ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS tožnik ugovarjal izpodbijanima sklepoma in predlagal sodišču, da sklepa po uradni dolžnosti odpravi, ker sta obremenjena z namerno zlorabo nevestnega skrbnika oziroma namerno ignoranco iz petega odstavka 47. člena ZUP.

Toženka je upravne spise poslala, odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

Sodišče je tožbo tožnika zavrglo iz naslednjih razlogov:

Na podlagi 80. člena ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja, mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopi kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena oziroma v tretjem odstavku 87. člena ZPP.

Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da tožnik nima procesne (pravdne) sposobnosti. Iz podatkov oziroma listin, ki jih je to sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, izhaja, da je 10. 10. 2012 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 postal pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, s katerim je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Za posle oziroma aktivnosti, navedene v sklepu, tožnik torej nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne pravdne sposobnosti (77. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jih lahko opravlja le po zakonitem zastopniku.

Po prvem odstavku 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) skrbnik zastopa varovanca in je torej njegov zakoniti zastopnik. Po prvem odstavku 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. To pomeni, da lahko tožnik opravlja dejanja v tem upravnem sporu le po svojem stalnem skrbniku.

Tožnik je v obravnavanem primeru tožbo vložil sam, kar ni sporno. Sodišče je zato glede na 81. člen ZPP (ta določa postopanje sodišča v primeru, kadar sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, ter v primeru neustrezne dopolnitve tožbe) pozvalo CSD A. (ki je bil z odločbo CSD A., št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-41/2014/4 z dne 16. 12. 2014, postavljen kot tožnikov stalni skrbnik), da izjavi, ali odobrava tožbo, ki jo je vložil tožnik. CSD A. je sodišču z dopisom z dne 10. 8. 2015 sodišču sporočil, da tožbe ne odobrava. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik nima izkazane procesne legitimacije.

Po presoji sodišča v predmetni zadevi tudi niso izkazani razlogi za dvom v delo tožnikovega stalnega skrbnika (prvi odstavek 200. člena ZZZDR v zvezi s tretjim odstavkom 79. člena ZPP). Kot izhaja iz obrazložitve že citiranega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, je bila tožniku odvzeta poslovna sposobnost v navedenem obsegu, ker je sodišče ugotovilo, da so se pri njem razvile kverulantske značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih sodnih oziroma uradnih postopkih (pravdnih, izvršilnih, kazenskih, upravnih, ...), v katerih pa sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in koliko so smiselni. Kadar je stranki poslovna sposobnost odvzeta zaradi tožarjenja (kverulantstva), postavljeni skrbnik skrbi in odgovarja za pravilno zaščito strankinih resničnih interesov (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 211/1994 z dne 7. 4. 1994). Skrbnik ima zato pravico in dolžnost, da v vsakem konkretnem primeru (uradnem postopku) preveri, ali je potrebno in smiselno kaj ukreniti za varstvo tožnikovih pravic in če je, mora to v njegovem imenu tudi storiti. Tožniku je bila po mnenju sodišča tako zagotovljena možnost, da uveljavi pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva (23. člena in 25. člen Ustave RS).

Glede na povedano je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

Po 82. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se začasni zastopnik (toženi) stranki postavi, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. Ob izpolnitvi povzetega pogoja postavi sodišče stranki začasnega zastopnika zlasti v naslednjih primerih: (1.) če (tožena) stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, (2.) če si koristi (tožene) stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, (3.) če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika, (4.) če je prebivališče ali sedež (tožene) stranke neznan, pa stranka nima pooblaščenca, (5.) če je (tožena) stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev. Ker je bil tožniku, kot že povedano, zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti že postavljen (najprej začasni in nato stalni) skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik (točka 8 obrazložitve tega sklepa), to pomeni, da postavitev začasnega zastopnika v skladu s citirano določbo 82. člena ZPP ni možna. Sodišče je zato zavrglo tudi tožnikov predlog za postavitev začasnega zastopnika (82. člen ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).

Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.