VDSS sodba in sklep Psp 273/2015

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2013 in št. ... z dne 13. 2. 2013 ter priznanje pravice do starostne pokojnine od 31. 12. 2012 dalje (I. točka izreka), saj je prisodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita. Hkrati je tožbo v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek na odpravo istih posamičnih upravnih aktov ter priznanje pravice do starostne pokojnine od 9. 5. 2014 dalje zavrglo (II. točka izreka), ker je zaključilo, da za vsebinsko sojenje o takšnem tožbenem zahtevku ni procesne predpostavke.

2Zoper navedeno sodno odločbo je tožnica po pooblaščeni odvetnici vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku in hkrati priglaša stroške pritožbe.

Sodišče je zmotno zaključilo, da na dan 31. 12. 2012 še ni dopolnila pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri ugotavljanju, ali izpolnjuje navedeni pogoj, bi 30 dni moralo šteti kot en mesec. Ne strinja se s stališčem sodišča po katerem je pravilo, ki koledarsko leto skrajša za pet oziroma 6 dni po 194. členu ZPIZ-1 uzakonjeno kot izjema izključno za izračunavanje zavarovalne dobe. Glede na to, da je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti, bi ob pravilnem upoštevanju zmanjšanja starosti iz naslova skrbi za dva otroka za 16 mesecev in 8 dni moralo dobiti rezultat 60 let, 11 mesecev in 30 dni. Ker se 30 dni šteje kot koledarski mesec, se upošteva 12 mesecev, kar predstavlja koledarsko leto, tako da se starost zaokroži na polnih 61 let. Pomanjkanje le enega dne do izpolnitve določenih pogojev je v praksi redek pojav, zato gre za pravno vprašanje, glede katerega še ni sodne prakse.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Tako zavrnilna sodba kot procesni sklep o zavrženju tožbe glede podrednega tožbenega zahtevka, sta izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5Ob sicer nespornih dejstvih, da je tožnica, ki je rojena 9. 5. 1953, da je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti ter 26 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, je sodišče enako kot tožena stranka v predsodnem postopku povsem pravilno zaključilo, da niti ob znižanju starosti za vsakega rojenega otroka, ni izpolnjen pogoj starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ni torej nobenega dvoma, da tožnica na dan 31. 12. 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), saj je pogoj starosti dejansko dopolnila šele 1. 1. 2013, ko navedeni zakon več ni veljal, in se razen v primerih, urejenih v prehodnih določbah(1) novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 - ZPIZ-2) niti ne uporablja.

6Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je torej podana v 2. odstavku 36. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-1, glede na to, da je bila zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine v predsodnem upravnem postopku vložena 12. 12. 2012. Navedenih določb ZPIZ-1 pa pri ugotavljanju pogoja minimalne starosti, ni mogoče razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema pritožnica. Pri ugotavljanju pogoja minimalne starosti ni dopustno izračunavanje na način iz 194. člena ZPIZ-1, ki izključno ureja računanje zavarovalne in pokojninske dobe. Ni možno niti preračunavanje s prištetjem 1 leta, 4 mesecev in 8 dni (iz naslova znižanja skrbi za dva otroka) k 59 letom, 7 mesecem in 22 dni starosti. Ne gre za zviševanje dejanske starosti zaradi skrbi za otroka, temveč znižanje starosti, po računski operaciji, kot jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.

7V okoliščinah konkretnega primera, ko je torej tožnica 61 let starosti dopolnila šele 9. 5. 2014, je od navedenega datuma potrebno odšteti 1 leto, 4 mesece in 8 dni (t.j. 16,25 meseca skrbi za dva otroka iz 399. člena ZPIZ-1). Takšen izračun pa povsem določno pokaže, da je minimalna starost dopolnjena na dan 1. 1. 2013 in ne že 31. 12. 2012, kot bi morala biti, da bi bilo tožnici mogoče pravico do starostne pokojnine priznati na temelju 36. člena ZPIZ-1.

8Res je sicer, da ob pravilni uporabi materialnega prava v obravnavanem primeru znižana starost hkrati pokaže, da je pogoj starosti dosežen oz. izpolnjen le dan po pravno relevantnem datumu. Ker pa je sistemska ureditev v ZPIZ-1 prisilno pravne narave, je pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če manjka samo dan starosti (ali npr. pokojninske dobe), pogoji niso izpolnjeni in določene pravice ni mogoče priznati. Povsem jasne pravne norme ZPIZ-1 je dopustno interpretirati in tudi uporabiti le tako, kot je v njih eksplicitno določeno. V predmetni zadevi torej nikakor ne gre za pravno vprašanje, o katerem bi zaradi zatrjevane redkosti in mejnosti primera, bilo šele potrebno zavzeti stališče, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Gre izključno za dejansko vprašanje v smislu, da ni izpolnjen dejanski stan iz predpisanega pogoja starosti.

Pritožbo v tej smeri je glede na predhodno obrazloženo, potrebno na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

9Povsem neutemeljena je nadalje tudi pritožba zoper procesni sklep o zavrženju tožbe. Ker o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine od 9. 5. 2014 v predsodnem upravnem postopku še sploh ni bilo odločano, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o takšnem podrednem tožbenem zahtevku. Na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP je bilo potrebno sicer neobrazloženo pritožbo tudi v tem obsegu zavrniti in potrditi zakoniti sklep sodišča prve stopnje.

10Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

------

(1) npr. v 390. členu ZPIZ-2, ki ureja uporabo ZPIZ-1 v postopkih, pričetih pred uveljavitvijo ZPIZ-2, ali v 391. členu ZPIZ-2, ki ureja t.i. varstvo pričakovanih pravic.