194. člen ZPIZ-1

Ker je tožnik dopolnil zavarovalno dobo po zakonodaji Republike Slovenije in Bosne in Hercegovine, se na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, pa določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo.

Dodana doba se upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in nima nobenega vpliva na določitev odstotka za odmero pokojninske dajatve od pokojninske osnove. Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uspešno uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, saj za to ni nobene zakonske podlage. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se ji čas študija všteje v pokojninsko dobo.

Tožnica, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti ter 26 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Tožnica je namreč pogoj starosti, kot je določen za priznanje pravice do starostne pokojnine, ob upoštevanju znižanja starosti zaradi skrbi za dva otroka, izpolnila šele 1. 1. 2013 in ne 31. 12. 2012, da bi ji bilo mogoče priznati pravico do starostne pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1.

ZPIZ-2 v 194. členu določa, da je zavarovanec dolžan vrniti prejeti znesek, do katerega ni imel pravice, v skladu z določbami OZ. Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z določenim dnem postala pravnomočna, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Tožnik je tako prejemal nekaj, do česar ni imel pravice in je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Zato je po določbi 190. člena OZ dolžan tisto, kar je prejel brez pravnega temelja in s čimer je bil na škodo drugega obogaten, vrniti.

Tožnik je bil v v spornih obdobjih pri toženi stranki obvezno zavarovan kot samozaposlena oseba v smislu določb prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Ker za ti obdobji kot s.p. ni imel plačanih prispevkov, ju na podlagi 191. člena ZPIZ-1 tako tožena stranka kot sodišče utemeljeno nista upoštevali med obdobji zavarovanja, ki so bila pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Tožniku je bila invalidska pokojnina pri nosilcu zavarovanja v BiH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1998. Toženka je o takšni prevedbi že odločila in tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila. Zato je na podlagi 2. odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum) še naprej ostala obveznost nosilca zavarovanja v BiH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano in odmerjeno na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Tožnik na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženki tudi na podlagi 2. odstavka 194. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev, saj 37. člen Sporazuma izključuje uveljavljanje druge vrste pokojnine.

Tožnik po uveljavitvi sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju in odmeri njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki tudi na podlagi drugega odstavka 194. člena ZPIZ-1, ki določa, da se ista obdobja lahko štejejo v zavarovalno dobo le enkrat, če s tem zakonom ni drugače določeno, ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev. Iz sporazuma z BiH ne izhaja, da bi lahko zavarovanec v takem primeru uveljavljal druge vrste pokojnino zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri drugem nosilcu zavarovanja, če je bila ta zavarovalna doba že upoštevana pri predhodnem priznavanja pravice do pokojnine.

Skladno z določbo 194. člena ZPIZ-1 se ista obdobja štejejo v zavarovalno dobo le enkrat. Naknadno priznana pokojninska doba, priznana s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic v zvezi s statusom svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, se v spornem obdobju prekriva z obdobjem, ko je bil tožnik v delovnem razmerju oziroma z obdobjem statusa bivšega političnega zapornika, priznanim s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Ker so se navedena pokojninska obdobja prekrivala, je tožena stranka (na podlagi citirane zakonske določbe) ista obdobja pravilno štela v zavarovalno dobo le enkrat.

Tožnik, ki izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima, kljub temu da je kot delničar in poslovodni organ trgovinske družbe s sedežem v Avstriji vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, pravico do starostne pokojnine (v Sloveniji), ker ni podlage za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, in je s tem izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do pokojnine.