VSM sodba IV Kp 24754/2014

I. Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 24754/2014 z dne 10. 12. 2014 obdolženega I.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati sodno takso ter potrebne izdatke in nagrado oškodovankinega pooblaščenca, sama oškodovanka pa je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Z isto sodbo je bila zoper obdolženega po 1. točki 358 ZKP zavrnjena obtožba, po kateri bi naj storil še eno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 ter za ta del po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 6. in iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun, medtem ko je bil oškodovani E.V. po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjsko pravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2Zoper sodbo se je v njenem obsodilnem delu pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v napadenem delu spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da so zaradi razhajanj v izpovedbah oškodovanke in priče razlogi sodbe v nasprotju z vsebino zapisnikov o njihovih izpovedbah v postopku (protispisnost).

5Kršitev ni podana, ker pritožnik skladnost dveh dokazov enači s skladnostjo med ocenjeno in dejansko vsebino posameznega dokaza. To sta dve različni stvari. Prva pripada dokazni oceni, ki je predmet preizkušanja po pritožbenem razlogu zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, druga se nanaša na samo izdelavo dokazne ocene, za katero se potem že brez posebnega preizkušanja šteje (praesumptio iuris et de iure), da je napačna. Česa podobnega pritožnik ne zatrjuje, pritožbeno sodišče pa navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti po preizkusu iz 383. člena ZKP ni ugotovilo.

6Z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, s čemer je obdolženega prikrajšalo za eno izmed ustavnih jamstev, pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je po njegovem vplivala na pravilnost sodbe. Obdolženčevega zagovora v smeri nehotenega posega tretje osebe kot vzroka za oškodovankino poškodbo izkustveno po sebi ni mogoče izključiti ter bi ga bilo treba s predlagano dopolnitvijo izvedenskega mnenja dodatno preizkusiti.

7Povzeto drži, vendar le pod pogojem, ko sodišče prve stopnje navedenega ne bi preizkusilo že z drugimi dokazi, kar je v 5. točki obrazložitve razumljivo opisano na način, ki jasno kaže na nepotrebnost dokazovanja v predlagani smeri in brez, da bi sodišče prve stopnje z ugotovitvami o obdolžencu kot povzročitelju poškodb karkoli prehitevalo (prejudiciralo). Če je namreč nadaljnje dokazovanje spoznavno nepotrebno, potem je tudi zavrnitev dokaznega predloga po ustaljeni sodni praksi dopustna, kot je dopustno brez škode za domnevo nedolžnosti posamezno dejstvo šteti za ugotovljeno še preden je bilo o dokazanosti drugih odločeno. Bil bi denimo absurd, če bi sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ne smelo ugotoviti, da oškodovanec ni več živ, pa tudi sicer v nasprotnem ni videti konca dokazovanju in ne druge vsebinske podlage za spoznanje sodišča iz drugega odstavka 343. člena ZKP, da je stanje stvari razjasnjeno ter za posledično naznanitev, da je dokazovanje končano. Skratka, ker zgornji pogoj o nedokazanosti z drugimi dokazi, pri predlagani dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ni bil izpolnjen, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP, z navedbo o zmotni uporabi materialnega prava pa je videti, da pritožnik uveljavlja kršitev iz 4. točke tega člena. Toda kršitev je uveljavljana kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni mogoče. Katerakoli kršitev kazenskega zakona je namreč podana le, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 799). Gre torej za napako v pravni izpeljavi glede na dano vsebino in ne na vsebino kot bi po posameznem procesnem udeležencu morala biti ugotovljena. To - dejansko vprašanje mora biti že pred pravno izpeljavo rešeno.

9Po pritožbeni obrazložitvi sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo zato, ker se je zanašalo na izpovedbo priče E.V., ki ni skladna z oškodovankino izpovedbo, ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, in ker je ni mogoče povezati s pričino telesno zgradbo in ne s telesno zgradbo obdolženca. Glede na to je pritožnik prepričan, da obdolženi ni udaril oškodovanke, oziroma če že, jo je udaril naključno ter v samoobrambi.

10Pritožnik se moti, ker v povzeti oceni izhaja iz izpovedbe priče E.V. namesto iz oškodovankine izpovedbe, po kateri je jasno, da jo je udaril obdolženi in ne E.V., da tega ni storil naključno in ne tedaj, ko bi se naj pred Vidcem branil. Izpovedba slednjega je v tem smislu zgolj dopolnilnega pomena, pri čemer se je v nasprotju s pritožnikom strinjati z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se izpovedbi v bistvenem skladata. Pritožbeni zadržki zaradi partnerstva med oškodovanko in pričo ter zaradi razlike v telesnih zgradbah med obdolženim in pričo, ugotovljenega ne spreminjajo, del pričine izpovedbe, ki se ne nanaša na oškodovankino poškodovanje, pa je že sodišče prve stopnje prepoznalo kot pretiran in je tako pritožbeno opozarjanje na neskladje z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke za pričine poškodbe dejansko nepotrebno. Drugače je glede ugotovitev istega izvedenca v zvezi z oškodovankinimi poškodbami, ki so nedvomne, kot je nedvomno, da dve udarnini skupaj ali vsaka zase naključno nista mogli biti povzročeni in ne v samoobrambi, ki v pritožbenem smislu v obdolženčevem zagovoru niti ni bila zatrjevana.

11Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, pritožbeno sodišče pa jo je moralo preizkusiti glede na uveljavljano zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki upoštevaje teže kaznive dejanje in obdolženčevo krivdo nista čezmerni.

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega I.D. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.