UPRS sodba III U 345/2014

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-167/2014/3 z dne 21. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve se sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da mora tožnik takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo objekta – skednja, tlorisnih dimenzij 6,10 m x 9,00 m, etažne višine P, na zemljišču parc. št. 520 k.o. A., ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-232/2010-55 z dne 24. 8. 2012 in da ustavitev velja, dokler si investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je odločila, da mora tožnik za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v roku enega meseca po vročitvi te odločbe, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka te odločbe oziroma če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže odredilo, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju. S 4. točko izreka so bile določene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5. točko izreka je bilo ugotovljeno, da v tem postopku niso nastali stroški, s 6. točko pa je bilo odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na ogledih dne 25. 9. 2013, 21. 11. 2013 ter 16. 1. 2014 ugotovil, da je višina zgrajenega objekta višja, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju. Že višina zgrajenih zidov, brez strešne konstrukcije, je 5,90 m, v gradbenem dovoljenju pa je določena višina slemena na koto terena 5,50 m. Pojasnjeno je še, da tudi nasipavanje terena in delno zasutje objekta ne pomeni uskladitve gradnje z gradbenim dovoljenjem, saj v gradbenem dovoljenju, kulturnovarstvenem soglasju in kulturnovarstvenih pogojih, ki so sestavni del gradbenega dovoljenja, delno zasutje objekta ni predvideno.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način je inšpektor prišel do zaključka o maksimalni višini zidov objekta, niti niso razvidne metode in sredstva, ki jih je uporabil za izmero navedene višine. Prav tako v izpodbijani odločbi ni opredeljeno varstvo javnega interesa, ki sprejeto odločitev narekuje. Predvsem pa tožniku ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in je zato ugotovitev toženke o previsokem objektu enostranska, arbitrarna in nezakonita. Tožnik ni imel možnosti prisostvovanja na ogledih in s tem pojasnjevanja okoliščin primera. Toženka je odločitev oprla na kršitve, ugotovljene na ogledih dne 25. 9. 2013, 21. 11. 2013 ter 16. 1. 2014, pri katerih tožnik kot investitor ni bil prisoten, niti o izvedbi ogledov ni bil obveščen, kar pomeni, da ni imel možnosti izjave. Poudarja, da okoliščine konkretnega primera niso take, da bi narekovale nujnost inšpektorjevega ukrepanja. Pojasnjuje, zakaj meni, da so ugotovitve toženke, da je višina objekta višja, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju, napačne. Pri tem se med drugim sklicuje tudi na izvedeniško poročilo o presoji višine slemena na objektu parc. št. 520 k.o. A. izvedenca B.B. z dne 13. 2. 2014. Pojasnjuje še, da terena okoli objekta ni nikoli ne nasipaval, ne zasipaval. Teren je bil pred posegom poševen, splošno znano dejstvo pa je, da na poševnem terenu gradnja objektov brez ustreznih zemeljskih del ni mogoča. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka oziroma podrejeno vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 153. člena ZGO-1, po kateri v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Po prvem odstavku 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka (…) šteje za nujen ukrep v javnem interesu v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. ZGO-1 v tem pogledu odkazuje na določbe ZUP o skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen), vodenja takega postopka pa ne predpisuje temveč ga le dovoljuje. Zgolj kot možnost („organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi“) uporabo skrajšanega ugotovitvenega postopka določa tudi prvi odstavek 144. člena ZUP.

V primeru nujnih ukrepov v javnem interesu, za kar po navedeni določbi ZGO-1 velja vodenje inšpekcijskega postopka v gradbenih zadevah (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP) predpisuje še nadaljnji pogoj, in sicer, da so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena, ali vsaj verjetno izkazana.

V navedenih določbah 144. člena ZUP se odraža bistvena značilnost skrajšanega ugotovitvenega postopka, po kateri se ta postopek razlikuje od rednega ugotovitvenega postopka: v njem za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni treba opraviti nobenih dejanj v postopku, kot npr. zaslišanje prič, dokazovanje z izvedenci ali ogled (podrobneje prim. tudi Androjna - Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 309).

Za razliko od tega pa je v obravnavni zadevi prvostopenjski organ dejstva, na katera je oprl svojo odločbo, ugotavljal z izvajanjem dokazov, in sicer z ogledi z dne 25. 9. 2013, 21. 11. 2013 ter 16. 1. 2014.

Glede na povedano je s tem pričel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil ne le dolžan inšpekcijskemu zavezancu dati možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, temveč pomeni opustitev takega ravnanja v vsakem primeru bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz upravnih spisov namreč ni razvidno, da bi ga toženka seznanila z izvedenimi dokazi in okoliščino, ki je bila za odločitev v tej zadevi bistvena, tj. da je višina zgrajenega objekta višja, kot je to določeno v gradbenem dovoljenju.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ prve stopnje inšpekcijskemu zavezancu pred izdajo odločbe omogočiti, da se izjasni o izvedenih dokazih oziroma o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, mu po navedenem pravilniku pripadajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena navedenega pravilnika), povišani za uveljavljani 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).