VSK sodba Cpg 224/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je nanašal na razveljavitev menjalne pogodbe z dne 3.10.2012 med pravdnimi strankami, s katero se je tožnik odpovedal solastniškemu deležu do 1/3 na nepremičnini ter 1/3 denarnega zneska namenjenega doplačilu, v skupni vrednosti 16.000,00 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Ker sta toženca v pravdi izgubila, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da jima mora tožeča stranka nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 2.326,54 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila.

Zoper to sodbo se je zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tako, da sta dolžna toženca nerazdelno povrniti tožeči stranki znesek 3.666,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Pritožba opozarja, da je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje treba izpostaviti, da sta si M.M. in njen (sedaj pokojni mož) Mi.M. od I.J. izposodila znesek 4.000,00 EUR. Dolžnost plačila polovice tega zneska pade na M.M. in ni predmet zapuščine. Enako velja za 1.000,00 EUR stroškov, saj je M.M. izpovedala, da Z.M. ni živel z njo in zato tudi ni bil niti deloma dolžan kriti teh stroškov. Strošek pogreba v višini 5.000,00 EUR pa so bili dolžni kriti vsi dediči, to je pravdne stranke. Iz tega izhaja, da je bil Z.M. dolžan pokriti le 1/3 od skupaj 7.000,00 EUR dolga po zapustniku, kar znaša 2.333,33 EUR. Razlika med prejetimi 10.000,00 EUR, povečanimi za dolgovanih 2.333,33 EUR in nesporno vrednostjo solastninskega deleža v višini 16.000,00 EUR, znaša 3.666,67 EUR. Za ta znesek, ki ga Z.M. ni prejel, je bila zmanjšana čista vrednost stečajne mase.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri teme ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi s tožbo izpodbijala pravno dejanje menjalne pogodbe z dne 3.10.2012, in sicer tako, da je s tožbenim zahtevkom predlagala razveljavitev te pogodbe v delu, s katerim se je tožnik odpovedal solastninskemu deležu do 1/3 na zamenjani nepremičnini ID1 ter 1/3 denarnega zneska, namenjenega doplačilu, v skupni vrednosti 16.000,00 EUR. Tožnik je v tožbenem predlogu zahteval od obeh tožencev nerazdelno plačilo zneska 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. V tej zvezi je tožnik v tožbi navedel, da je bila predmet menjave nepremičnina ID2, katere solastniki so bile vse tri pravdne stranke, vsak z deležem do 1/3, z nepremičnino ID1, last A.H., pri čemer je A.H. v soglasju s pogodbeniki doplačal drugi toženki (materi tožnika) še denarni znesek 20.000,00 EUR, lastninska pravica na zamenjani nepremičnini pa je bila do celote vknjižena na prvega toženca (brata tožnika).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil tako postavljeni zahtevek (tudi glede na trditveno gradivo) pravno nepravilno oblikovan in ga je bilo treba že iz tega razloga (v pretežnem delu) zavrniti. Z zahtevkom za izpodbijanje pravnih dejanj je treba zahtevati razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bil izveden razpolagalni pravni posel (prvi odstavek 275. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP v zvezi z 383. členom ZFPPIPP). Če je bila na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga je izstavil stečajni dolžnik, v korist določene osebe (in v breme stečajnega dolžnika) vknjižena pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, pa je treba pri oblikovanju izpodbojnih in povračilnih zahtevkov upoštevati tudi pravila stvarnega in zemljiškoknjižnega prava (tretji odstavek 275. člena v zvezi z 383. členom ZFPPIPP). To pomeni, da če je bila na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izstavljeno na podlagi izpodbojne pogodbe (v konkretnem primeru menjalne pogodbe), že opravljena vknjižba pridobitve lastninske pravice, je treba izpodbojni zahtevek uveljavljati z izbrisno tožbo po določbi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), po kateri sta pridobitelj in odsvojitelj nujna sospornika. Prav tako je pomembno, da izpodbojni in izbrisni zahtevek obsega tudi zahtevo po vzpostavitvi stanja zemljiškoknjižnega vpisa, kot je bilo pred vknjižbo (v konkretnem primeru, da je tožnik solastnik sporne nepremičnine do 1/3), in da se dovoli ponovna vknjižba v korist stečajnega dolžnika (skupaj z izročitvijo nepremičnine). Oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, mora namreč stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). V obravnavani zadevi pa tožnik niti ni trdil, da mu prvi toženec ne more vrniti solastninskega deleža na nepremičnini ID 1(1).

Tožeča stranka je od obeh tožencev zahtevala vrnitev denarnega zneska v višini 16.000,00 EUR, čeprav glede prvega toženca niti ni postavila trditve, da je zaradi posledic sklenitve izpodbijane menjalne pogodbe prejel kakršenkoli denarni znesek. Denarni znesek zaradi doplačila v višini 20.000,00 EUR po menjalni pogodbi je namreč prejela zgolj druga toženka. Tretjina tega zneska pa znaša 6.666,67 EUR, kar bi tožnik z vrnitvenim zahtevkom lahko zahteval od druge toženke. Ker pa je tožnik iz tega naslova že prejel 10.000,00 EUR, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar obravnavana pritožba ne izpodbija, pa je bilo treba zavrniti takšen zahtevek tudi v tem delu.

Kar pa zadeva pritožbene navedbe, da je bil tožnik dolžan pokriti le 1/3 dolga po pokojnem očetu Mi.M. (1/3 od 7.000,00 EUR, ki predstavlja strošek pogreba v višini 5.000,00 EUR in 2.000,00 EUR iz naslova vrnitve posojila zapustnika), iz svojega osebnega premoženja pa je pokril celoten dolg (kar pomeni, da je namesto tožencev kot sodedičev plačal njun delež v višini 3666,67 EUR), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za prepozne in zato nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Poleg tega pa tožnik z zahtevkom sploh ni izpodbijal učinkov teh pravnih dejanj v skladu z določbo prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

----

op. št. 1: Glede druge toženke je jasno, da bi bil tudi pravilno postavljeni zahtevek v tem delu neutemeljen, saj ni postala solastnica sporne nepremičnine.