VSL sodba I Cp 1958/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39441/2014 s 25. 3. 2014, po katerem mora toženec tožnici plačati 189,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožencu naložila v plačilo še 21,37 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec. Navaja: „Sodišče spor napačno obravnava kot spor majhne vrednosti, saj je v ozadju terjatev tožene stranke do tožeče v višini 3.500,00 EUR. Zavarovalna pogodba med strankama ni bila nikdar sklenjena iz dveh razlogov. Prvič, polica zavarovalnice ni nikdar vsebinsko enaka pisni ponudbi zavarovalnice ali eventualnemu pisnemu povpraševanju zavarovanca, še posebej pa polica ni strokovno soglasno sestavljena pogodba o dolžniško-upniškem razmerju med pogodbenima strankama. Drugič, toženec ni nikdar podpisal pogodbe na uradnem sedežu tožeče stranke v K. ali P. v smislu 21. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Uporaba 925. člena OZ je nujno retroaktivno pogojena z uporabo drugega odstavka 21. člena OZ, po katerem je pogodba sklenjena v kraju, v katerem je imel ponudnik sedež. Toženec ne bi ponovno sklenil police s tožečo stranko, ki ga je že v letu 2011 dala v izvršbo.“

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da spor v tej zadevi ni spor majhne vrednosti. Po 1. odstavku 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so spori majhne vrednosti tisti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR. Tožeča stranka zahteva plačilo 189,31 EUR, zahtevek torej ustreza zakonskemu vrednostnemu kriteriju. Dejstvo, da je toženec (šele) v pritožbi postavil (nasprotni) tožbeni zahtevek na plačilo 3.500,00 EUR, ki ga je sodišče utemeljeno vpisalo v nov spis, na določitev vrednosti spornega predmeta ne more vplivati.

6Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni argumentaciji, da zavarovalna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena. Ni res, da podpis zavarovalne police še ne predstavlja sklenitve zavarovalne pogodbe. 1. odstavek 925. člena OZ izrecno določa, da je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. Toženec si napačno razlaga tudi določbo drugega odstavka 21. člena OZ glede kraja sklenitve pogodbe. OZ ne zahteva, da se pogodba sklene v kraju sedeža ponudnika oziroma v njegovi poslovalnici, kot to zmotno razume pritožnik. 21. člen OZ vsebuje zgolj zakonsko domnevo, po kateri se za kraj sklenitve pogodbe šteje kraj sedeža ponudnika, ne glede na to, kje je prišlo do dejanskega podpisa pogodbe (oziroma v tem primeru zavarovalne police). Pravni pomen te zakonske domneve je predvsem v določitvi pristojnega prava v sporih z mednarodnim elementom, nima pa neposrednega vpliva na veljavnost sklenitve pogodbe. Na podlagi navedenih zakonskih določb je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila zavarovalna pogodba med strankama veljavno sklenjena.

7Ker se sodba v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožba iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustna (458. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb o tem, da toženec s tožečo stranko zagotovo ne bi podpisal nove zavarovalne pogodbe po tem, ko je ta zoper njega vložila predlog za izvršbo.

8Ker uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP) pa niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).