VSK sodba PRp 24/2015

Pritožba obdolženčevih zagovornikov se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba
sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v
znesku 348,00 EUR.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi L.P. odgovoren za prekrške: 1. po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je določilo globo 120,00 EUR, 2. za prekršek po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 500,00 EUR in, 3. za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršen, storjen z motornim vozilom B kategorije, nakar mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 1.820,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 je sklenilo še, da mora obdolženec plačati stroške postopka - sodno takso v višini 232,00.

Zoper sodbo so pritožbo vložili obdolženčevi zagovorniki, kot navajajo, iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi kršitve materialnega prava, zaradi kršitve postopkovnih pravil in posebej zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja celotne zadeve. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da jo v celoti razveljavi oz. odpravi, obdolženemu pa povrne vse stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, da je obdolženi odgovoren vseh treh očitanih prekrškov. Dokazno oceno je sprejelo v skladu s 133. členom ZP-1, kar pomeni, da je sodbo utemeljilo na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, pri čemer je vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, v sodbi pa navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih pritožbene navedbe niso mogle omajati.

Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je pri sprejemu svoje odločitve vero poklonilo zaslišani priči S.M., ki je kot oškodovanec v postopku imel osebni interes. Oboje kar navajajo zagovorniki sicer načeloma drži, to je tako trditev, da je sodišče poklonilo vero tej priči, kot tudi, da je kot oškodovanec imel osebni interes, kar vse pa ne zadostuje, da bi kakorkoli omajalo sodbo sodišča prve stopnje. Le-ta namreč ne temelji zgolj na izpovedi te priče, to je oškodovanca, pač pa tudi na drugih dokazih in nenazadnje tudi zagovor obdolženca potrjuje, da je do prekrškov opisanih v točkah 1. in 2. izreka izpodbijane sodbe tudi dejansko prišlo. Povsem brez vsake teže je namreč očitek v pritožbi, da tudi oškodovanec ni ostal na kraju domnevne nesreče, saj je tako iz izpovedi oškodovanca kot tudi obdolženca moč z gotovostjo ugotoviti, da je oškodovanec po nesreči zapeljal za obdolženim prav zaradi tega, ker se ta ni ustavil na kraju nesreče, pač pa je nadaljeval z vožnjo. Tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnega razloga, da bi dvomilo v izpoved oškodovanca, saj če do trčenja obdolženca v nasproti vozeče vozilo oškodovanca ne bi prišlo, ne bi imel nikakršnega razloga, da zapelje za obdolženim in mu to dejstvo, ko ga je dohitel (ko je obdolženi z glavne ceste nameraval zavijati na cesto za P.) tudi predoči. Da je do tega srečanja na takšen način tudi prišlo, nedvomno izhaja tudi iz zagovora obdolženca pri okrajnem sodišču 13. oktobra 2014 (na list. št. 42 do 43 spisa). Obdolženi namreč v zagovoru priznava tako dejstvo, da je prišlo do srečanja med njim in oškodovancem, le da trdi, da naj bi oškodovanec pred tem prehiteval dve vozili v škarje zaradi česar naj bi se bil prisiljen obdolženi umikati v desno, kot tudi, da je obdolženi s svojim vozilom pripeljal za njim in mu, ko je nameraval zavijati na cesto za P. zaklical, da naj počaka, da bo poklical policijo, sam pa, da mu je dejal: "ti kliči kogar češ in nato sem šel naprej". Obdolženi vztraja pri trditvi, da do trčenja med njegovim in vozilom oškodovanca sploh ni prišlo, vendar neuspešno, saj to dokazujejo tako poškodbe na vozilu oškodovanca kot tudi vozilu obdolženca (fotografije na list. št. 58 do 61 spisa), obstoj poškodb na vozilu obdolženca pa je prepričljivo opisal tudi kot priča zaslišani policist B.B..

Tudi glede na obdolženčev zagovor ni nikakršnega dvoma, da je prišlo v opisanih okoliščinah med njima do srečanja, le da obdolženi trdi, da do trčenja takrat ni prišlo, zato nima pomembne teže navajanje obdolženčevih zagovornikov, ki kot sporen izpostavljajo natančen čas prekrška. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve v škodo obdolženca, ker ni zaslišalo D.A. in Z.K., ki naj bi bila po obdolženčevih navedbah tistega dne z njim na P., ko je bila glavna cesta zaradi kolesarske dirke zaprta. Nobena od teh dveh prič namreč iz lastnega zaznavanja o sami prometni nesreči ne ve ničesar povedati; kaj takega obdolženi niti ne trdi. Glede na navedeno je njuno zaslišanje o tem, kaj se je pred obravnavanim prekrškom dogajalo povsem nepomembno za obravnavano zadevo.

Zmotno je tudi stališče, da policisti niso imeli pravice obdolženemu odrediti preizkusa alkoholiziranosti, ker v času odreditve preizkusa alkoholiziranosti ni bil udeleženec cestnega prometa. Da obdolžencu ni mogel biti odrejen preizkus alkoholiziranosti na kraju prekrška, je namreč s svojim ravnanjem povzročil obdolženi sam, ki je kraj prometne nesreče zapustil. Glede na takšno ravnanje obdolženca so bili policisti po prejetem obvestilu, da je bil storjen prekršek, dolžni ugotoviti vse pravno relevantne okoliščine in zavarovati dokaze potrebne za odločitev o prekršku, tako kot jim to nalaga določba 111. člena ZPrCP, torej tudi preveriti obdolženčevo psihofizično stanje z odrejenim preizkusom alkoholiziranosti. Glede na to, da je obdolženi navajal, da je pred tem, že doma, pil alkoholne pijače, je bila dana tudi podlaga za odreditev strokovnega pregleda obdolžencu, saj je le na tak način mogoče z izvedenstvom za nazaj ugotoviti psihofizično stanje obdolženca v času storjenega prekrška opisanega v 1. točki izpodbijane sodbe.(1) Obdolženi tudi ne more prepričati z navedbo, da je bil pripravljen opraviti strokovni pregled pod pogojem, da ga policisti pripeljejo nazaj domov. Če bi se namreč s strokovnim pregledom ugotovilo, da je obdolženi pod vplivom alkohola, takšne dolžnosti policisti ne bi imeli. Kakršnokoli pogojevanje glede izvedbe strokovnega pregleda je zato razumeti kot odklonitev le tega. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je policist ob zaslišanju tudi izrecno zatrdil, da je obdolženi strokovni pregled odklonil. Torej tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o izrečenih sankcijah in ugotovilo, da so bile le-te obdolžencu izrečene v okviru predpisanih in so primerne glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in težo storjenih prekrškov. Zato v odločitev o sankcijah pritožbeno sodišče ni posegalo.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu 159. člena ZP-1, pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 348,00 EUR (tarifna številka 8132 v zvezi s tarifnima številkama 8111 in 8114 ZST-1), ki jo mora obdolženi plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

---

op. št. 1: O tem se je že izreklo Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 73/2004 z dne 20. decembra 2007, jedro: "odreditev preizkusa alkoholiziranosti na storilčevem domu, čeprav več kot uro in pol po storitvi prekrška, je bila upravičena, saj je bil podan sum, da je storilec vozil pod vplivom alkohola, ko je storil prekršek, razlog za časovni zamik pa je bil na strani storilca, ki je kraj storitve prekrška zapustil".