VSRS sklep II Ips 308/2013

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini v k. o. ..., pri kateri je v zemljiški knjigi kot solastnica vknjižena toženka. Tožnica je trdila, da je v postopku lastninjenja zadružnega premoženja v družbeni lastnini na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) postala lastnica omenjenih nepremičnin, ker jih je pravni prednik toženke pridobil neodplačno. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče napraviti zaključka, da je toženka že s predloženimi arondacijskimi odločbami dokazala odplačnost pridobitve nepremičnine, s čimer bi se procesno dokazno breme prevalilo na tožnico. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo, saj arondacijske odločbe ne predstavljajo odplačnega načina pridobitve nepremičnine. Za odplačnost mora biti izpolnjen pogoj, in sicer da so upravičenci za podržavljeno premoženje pridobili ustrezna nadomestna zemljišča. Trditev o odplačni pridobitvi nepremičnine je v korist toženke, zato zanjo nosi tudi dokazno breme. Tudi sicer tožnici niso znane okoliščine glede načina pridobitve nepremičnin, saj povsem sodijo v toženkino sfero. Da dokazno breme leži na toženki, izhaja tudi iz določb Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) in Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodilo). Toženka bi morala namreč dokazati, da je plačala nadomestilo, ki presega 30 % vrednosti nepremičnine.

3Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Revizija je utemeljena.

5Sodišči nižjih stopenj sta zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljili z argumentom, da je toženka s predloženimi odločbami o arondaciji zadostila svojemu procesnemu dokaznemu bremenu in uspela izpodbiti trditve tožnice, da je toženka nepremičnino pridobila neodplačno oziroma, da zanjo ni plačala ničesar. S tem se je po stališču sodišč nižjih stopenj procesno dokazno breme prevalilo nazaj na tožnico, ki bi morala dokazati, da je toženka arondacijskim upravičencem izplačala nadomestilo, nižje od 30 % vrednosti odvzete nepremičnine. Ker tožnici to ni uspelo, sta zahtevek zavrnili. Pritožbeno sodišče je dodalo, da prevalitev procesnega dokaznega bremena ne pomeni, da bi morala tožnica predložiti potrdila o plačilih, ampak bi morala z drugimi dokaznimi sredstvi dokazati, da je toženka v okviru arondacijskega postopka za pridobljeno nepremičnino plačala odškodnino, ki je bila nižja od 30 % njene vrednosti.

6Med pravdnima strankama je v pravdi prišlo do spora, katera od njiju je v postopku lastninjenja zadružnih nepremičnin v družbeni lastnini pridobila lastninsko pravico. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov je zakonodajalec uredil v več predpisih. Glede v tej pravdi sporne nepremičnine je to vprašanje urejeno v določbi drugega odstavka 74. člena ZZad,(1) ki predstavlja materialnopravno podlago za njeno lastninjenje. Citirana določba je kot kriterij razlikovanja za pridobitev lastninske pravice pri prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninskopravna razmerja določila (ne)odplačnost pridobitve. Nepremičnine v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad ex lege postale last zadruge, razen če so bile pridobljene neodplačno. V primeru neodplačne pridobitve so te nepremičnine postale last Republike Slovenije. Takšna ureditev je prestala ustavnosodno presojo.(2)

7Skladno z določbo drugega odstavka 14. člena ZSKZ so se na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) prenesla kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije tudi po drugih predpisih, torej tudi na podlagi ZZad. Upravljalci teh zemljišč (med njimi je bila tudi toženka oziroma njen pravni prednik) so morali na tej podlagi in na podlagi prvega odstavka 16. člena ZSKZ ta zemljišča prenesti na Sklad ter mu predložiti bilanco po stanju 31. 12. 1992 skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. Kaj šteje za urejeno dokumentacijo, je na podlagi pooblastila iz sedmega odstavka 16. člena ZSKZ določeno v zgoraj citiranem Navodilu, ki v 5. členu definira tudi, katere nepremičnine so bile pridobljene neodplačno.(3)

8Navodilo pri definiciji neodplačnosti ločuje med različnimi načini prehoda v družbeno lastnino, ki jih je mogoče razdeliti v dve skupini. V prvo spadajo prehodi, določeni v 4. točki in v 9. točki prvega odstavka 5. člena Navodila, pri katerih je bilo za zemljišča sicer plačano določeno nadomestilo, vendar je Navodilo postavilo neizpodbojno domnevo, da je bila pridobitev neodplačna, če nadomestilo ni preseglo 30 % vrednosti nepremičnine v času pridobitve. V drugo skupino spadajo ostali načini prehoda v družbeno lastnino, pri katerih gre vedno za neodplačno pridobitev, neodvisno od višine morebitnega plačanega nadomestila.

9Glede na ugotovljeno dejansko stanje gre v tej zadevi za nepremičnino, ki je v družbeno lastnino prešla z arondacijsko odločbo, torej s podržavljenjem v smislu predpisov o denacionalizaciji. Toženka se je zahtevku upirala s trditvijo, da je nepremičnino pridobila odplačno. Upoštevajoč gornje določbe, ki definirajo odplačnost pridobitve pri prehodu nepremičnine v družbeno lastnino, je potrebno presojo odplačnosti opreti na določilo 4. točke prvega odstavka 5. člena Navodila, po katerem je odločilno, kakšna je bila višina nadomestila in ali je to presegalo 30 % vrednosti nepremičnine. Za odločitev o reviziji se kot odločilna izkaže porazdelitev dokaznega bremena glede tega dejstva.

10Materialno dokazno breme določa materialno pravo.(4) Analiza gornjih določb pokaže, da le-to za dejstva, ki vodijo do pravnega zaključka o odplačnosti, leži na strani toženke. Tudi sicer gre za dejstva, ki so v njeno korist. Procesno dokazno breme je zgolj procesni odraz materialnega dokaznega bremena in stranki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh.(5) Bistvena razlika med njima je v tem, da je porazdelitev materialnega dokaznega bremena zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilno in se ne spreminja, medtem ko lahko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Procesno dokazno breme torej v nobenem primeru ne nadomešča materialnega dokaznega bremena, pač pa stranki na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke, zaradi katerih bi bila sicer zaradi materialnega dokaznega bremena soočena z neuspehom v pravdi. Drugače rečeno, šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.(6)

11Pri presoji odplačnosti gre za materialnopravno sklepanje. V konkretnem primeru je glede na materialno pravo tak sklep mogoč na podlagi ugotovitve, 1.) da je organ, ki je nepremičnino podržavil, oziroma upravljalec (tj. toženka) zanjo plačal določeno nadomestilo, 2.) in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine. Sodišči nižjih stopenj sta po izvedenem dokaznem postopku ugotovili, da je toženka s predloženimi arondacijskimi odločbami dokazala, da je za nepremičnino nekaj plačala in nato zaključilo, da je s tem dokazala odplačnost prehoda nepremičnine v družbeno lastnino, s čimer je procesno dokazno breme glede višine plačila prešlo na tožnico. Takšno sklepanje je napačno. Dejstvo, ki ga je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj dokazala toženka (da je bilo opravljeno plačilo), po materialnem pravu namreč še ne zadošča za pravni zaključek o odplačnosti, saj je zanj potrebno ugotoviti tudi, ali po višini presega 30 % vrednosti zemljišča. Ravno na takšno kršitev materialnega prava opozarja tožnica v reviziji. V fazi, ko toženka določenega dejstva, tj. plačila nad 30 % vrednosti zemljišča, za katerega nosi materialno trditveno in dokazno breme, še ni niti dokazovala, procesno dokazno breme za to dejstvo ne more preiti na tožnico.

12Sodišči nižjih stopenj sta s tem materialno dokazno breme za omenjeno dejstvo nepravilno prevalili na tožnico, s čimer sta zmotno uporabili materialno pravo. Zaradi tega je dejansko stanje glede okoliščine, za katero toženka nosi materialno dokazno breme, ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je moralo zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljaviti sodbi sodišč nižjih stopenj in vrniti zadevo v novo sojenje.

13Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez postane zadružno premoženje (prvi odstavek 74. člena ZZad). Ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad).

Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-78/93.

Op. št. (3): Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se štejejo:

1nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po podržavljenju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem;

2nepremičnine, s katerimi je upravljalec upravljal oziroma razpolagal oziroma jih uporabljal neodplačno brez pravnega naslova;

3nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti;

4nepremičnine iz 1. do 3. točke tega odstavka, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti;

5nepremičnine, kupljene z interventnimi sredstvi Republike Slovenije oziroma občin, oziroma iz sredstev odškodnin (prej prispevkov in še prej davkov) po predpisih o kmetijskih zemljiščih;

6nepremičnine, kupljene iz kupnin oziroma zakupnin za odprodane oziroma v zakup dane nepremičnine;

7nepremičnine, pridobljene po predpisih o preživninskem varstvu kmetov, če so bila sredstva zagotovljena po 5. in 6. točki tega odstavka;

8nepremičnine, pridobljene z zamenjavo za nepremičnine po prejšnjih točkah;

9druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 5. člena Navodila).

Op. št. (4): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 345 in naslednje.

Op. št. (5): Zobec, J.: navedeno delo, stran 348.

Op. št. (6): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007.