VSL sklep II Cp 2889/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog za določitev odškodnine in za povrnitev stroškov postopka.

2Predlagatelj v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je izpodbijani sklep zanj presenečenje, saj nasprotni udeleženec ugovora v zvezi z lastninjenem nepremičnin ni podal oziroma ga ni podal pravočasno. Nato graja odločitev prvostopenjskega sodišča, češ da je napačno uporabilo 73. člen ZDen. Pri tem opozarja na odločbo Ministrstva za okolje in prostor ter v zvezi z njo na odločbo Upravnega sodišča U 2428/2007, ki jo obširno povzema, ter zatrjuje, da ga je upravno sodišče štelo za zavezanca v denacionalizacijskem postopku in tega statusa mu sodišče v tem postopku ne bi smelo odvzeti, zato je aktivno legitimiran za odškodnino po 73. členu ZDen. V nadaljevanju razloguje, zakaj se je sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na sklep VSL II Cp 249/2011, saj zadevi nista primerljivi. Dodaja, da prilaga primer ureditve lastništva nepremičnine, kjer je kot lastnica vknjižena Republika Slovenija, a je obremenjena z nepravo stvarno služnostjo v korist predlagatelja, ki po vsebini pomeni celokupno in neomejeno upravljanje z nepremičnino. Dodaja, da bi bil na enak način urejen tudi status nepremičnin, ki sta jih z Republiko Slovenijo morala vrniti denacionalizacijskim upravičencem. Sklepno navaja, da je nepomembno, da je Republika Slovenija njegov ustanovitelj niti kako se financira. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3Nasprotni udeleženec je na pritožbo pravočasno odgovoril, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za odločitev v tej nepravdni zadevi je ključno (materialno)pravno tolmačenje prvega odstavka 73. člena ZDen, ki se glasi: „Zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, gre odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.“ Pritožnica se neutemeljeno zavzema za tako razlago te zakonske določbe, po kateri bi tovrstno odškodnino lahko terjali vsi zavezanci, ki so kot taki navedeni v odločbi o denacionalizaciji. ZDen namreč jasno predpisuje, da imajo pravice do odškodnine samo tisti izmed zavezancev, ki so, prvič, nepremičnino vrnili iz lastnih sredstev, in drugič, so to nepremičnino pred tem odplačno pridobili. V zvezi s slednjim, tj. drugim pogojem, je predlagateljica v predlogu podala obširne navedbe, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je namreč, da ne v predlogu niti kasneje ni navedla, da je bila lastnica nepremičnine, ki jo je morala vrniti, oziroma, kot se izrazi zakon, da je to nepremičnino vrnila iz svojih sredstev (navedla je le, da je imela pravico uporabe na tej nepremičnini in da je bila ta tudi vknjižena v zemljiško knjigo). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega dejstva pritožnica sedaj ne izpodbija, da je bila lastnica nepremičnine, ki je bila v naravi vrnjena denacionalizacijskim upravičencem, Republika Slovenija, ki je hkrati ustanovitelj tožeče stranke, ta pa je bila zgolj upravljavec te nepremičnine. Iz tega sledi, da četudi je bila predlagateljica poleg Republike Slovenije zavezanka za vrnitev nepremičnine po denacionalizacijski odločbi, ni vrnila svoje, temveč nepremičnino iz sredstev Republike Slovenije. Zaradi navedenega ji je sodišče prve stopnje utemeljeno odreklo aktivno legitimacijo za določitev odškodnine po 73. členu Zden.

6Sodna praksa doslej sicer še ni zavzela stališča o tem vprašanju, vendar je jezikovno razlago, kot je bila obrazložena zgoraj, mogoče podpreti s smiselno uporabo sodnih odločb, ki se nanašajo na 65. člen Zakona o zavodih (v nadaljevanju: ZZ). Ta v prvem odstavku 65. člena predpisuje, da je premoženje, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena ZZ, ki nadaljuje delo kot zavod, postalo s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni z ZZ drugače določeno v 66. členu; v tretjem odstavku istega člena pa, da s premoženjem iz prvega odstavka tega člena upravlja zavod in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen. Sodna praksa je med drugim zavzela stališče, da ima upravljavec - javni zavod aktivno legitimacijo za npr. obligacijskopravni zahtevek iz naslova nadomestila koristi po 219. členu OZ (1), medtem ko ni pasivno legitimiran v sporih, kjer je tožen na sklenitev kupne pogodbe za stanovanje, ker ni lastnik stanovanja (2) Kot poudarja Vrhovno sodišče v zadnje navedeni zadevi, je ključno, ali je tožena stranka (kot javni zavod) lastnica nepremičnine ali ne. In ravno odgovor na to vprašanje (le da na aktivni strani) je bistveno tudi obravnavanem primeru: ali je predlagateljica lastnica nepremičnine, ki jo je bilo z denacionalizacijsko odločbo treba vrniti. Ker ta niti ni zatrjevala, da bi bila, je bil njen predlog že od vsega začetka nesklepčen. Na to je opozorila nasprotna udeleženka, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je v okviru presojanja, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za določitev odškodnine po 73. členu ZDen, ugotavljalo tudi lastništvo vrnjene nepremičnine, in ker je ugotovilo, da predlagateljica ni bila lastnica, njen predlog pravilno zavrnilo.

7Vprašanje sklepčnosti in interpretacije prava (konkretno 73. člena ZDen) je stvar materialnega prava, zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je nasprotna udeleženka trditve, s katerimi problematizira lastništvo nepremičnine, podala prepozno. Tudi ne drži, da bi sodišče predlagateljici odvzelo status zavezanca, ki ga je dobila z odločbo o denacionalizaciji, le ugotovilo je, da ni tista zavezanka, ki bi ji po 73. členu ZDen pripadala odškodnina. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v tej zadevi niso bistvene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

8Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------------------------------

(1) Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24. 4. 2003, opr. št. II Ips 381/2002.

(2) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 1. 1994, opr. št. II Ips 263/1993, in druge.