VSL sodba in sklep I Cpg 1156/2013

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 740,78 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:
„Tožeča stranka je dolžna B. Z., P., L. povrniti potne stroške v višini 54,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142392/2010 z dne 14. 10. 2010 v prvem odstavku izreka za glavnico 14.696,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, sklep o izvršbi pa razveljavilo (II. točka izreka), in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.560,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2S sklepom pa je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora B. Z. povrniti potne stroške v višini 54,40 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5V pritožbi zoper sklep pa je tožena stranka uveljavljala pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlagala spremembo sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev.

O pritožbi zoper sodbo

6Pritožba ni utemeljena.

7Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni navedla, v katerem delu s pritožbo izpodbija sodbo, zato je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da jo izpodbija v tistem delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela, torej v I. in III. točki izreka in sodbo preizkusilo v tem delu.

8Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo v plačilo dobavljenih 2000 artiklov, ki ji jih je tožeča stranka zaračunala z vtoževanim računom v znesku 14.696,88 EUR. Ugotovilo je, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena za dolgi priključek 6,7716 EUR za kos, torej po opciji iz ponudbe tožeče stranke z dne 23. 12. 2009 (priloga A3), po kateri navedena cena velja v primeru, če orodje za izdelavo odlitkov financira tožeča stranka, kar se je tudi zgodilo. Do te ugotovitve je prišlo na podlagi predhodnega naročila in računa z dne 23. 4. 2010, ki ga je tožena stranka tudi poravnala in na podlagi izpovedbe priče B. Z., s katerim je tožena stranka sklepala dogovor o cenah odlitkov.

9Pritožbena trditev, da bi prvostopenjsko sodišče glede na ugotovitev, da B. Ž. že od 12. 10. 2010 ni več zakoniti zastopnik tožeče stranke, sodišče moralo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 23. 5. 2011 zavreči, ker jo je podpisal on, se je tekom pritožbenega postopka izkazala za neutemeljeno. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka opozorila, da je Ž. mandat zakonitega zastopnika potekel šele 30. 11. 2012, kar je preverilo pritožbeno sodišče tudi z vpogledom na spletnih straneh AJPES in ugotovilo, da ta trditev tožeče stranke drži. Nobene podlage torej ni bilo za zavrženje tožnikove pripravljanje vloge z dne 23. 5. 2011, glede na to pa tudi ni podana izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožbeno vztrajanje pri zaslišanju mag. B. Ž. nima podlage v navedbah tožene stranke same, saj je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 2. 2013 sama trdila, da je bil dogovor glede plačila po cenah iz naročilnice z dne 25. 1. 2010 sklenjen med zakonitim zastopnikom tožene stranke in B. Z. na strani tožeče stranke in torej ne z Ž., o čem naj bi slednji pričal, pa v prvostopenjskem postopku tožena stranka ni pojasnila.

11Šele v pritožbi pa tožena stranka zatrjuje, da je ponudba tožeče stranke z dne 23. 12. 2009 veljala le en mesec, v nadaljnjih razgovorih pa je bilo ugotovljeno, da so cene previsoke in da je bilo s predsednikom uprave dogovorjeno, da cena iz navedene ponudbe velja le za testne komade po 50 kosov vsakega od dveh artiklov, v primeru nadaljnjih količin pa naj bi bila cena nižja. Vsa navedena dejstva so pritožbene novote, ki jih skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ni smelo presojati, saj tožena stranka ni pojasnila, zakaj navedenih dejstev ni mogla pravočasno uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

12Tožena stranka je na naroku dne 2. 4. 2013 sama pojasnila, da je odpremnico, na katero se sklicuje tudi v pritožbi, prejela dne 17. 9. 2012 s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 23. 5. 2011. Z navedeno odpremnico je torej razpolagala že pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki se je izvedel dne 12. 2. 2013. Z dokazom je torej pritožnik razpolagal že pred prvim narokom za glavno obravnavo, relevantna dejstva v zvezi z njim pa je zatrjeval šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2013. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo (ne le na prvem naroku po prvem odstavku 286. člena) navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti že na prvem naroku. Ker je torej tožena stranka z odpremnico razpolagala že pred prvim narokom za glavno obravnavo, ni videti razumnega razloga, da dejstev v zvezi z njo ne bi mogla brez svoje krivde navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka s trditvami o cenah, izhajajočih iz odpremnice, podanimi šele na drugem naroku za glavno obravnavo, prekludirana. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo izhaja namreč že iz 212. člena ZPP, po katerem mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevke ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke.

13Obveznost plačila za dobavljen material ne nastane šele z izstavitvijo in izročitvijo računa stranki, ki je za dobavljene artikle dolžna plačati, pač pa že z izdobavo teh artiklov. Da tožena stranka teh artiklov, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, ni prejela že pred začetkom sodnega uveljavljanja terjatve, tožena stranka pritožbeno ne uveljavlja. V računu je vselej naveden tudi rok za izpolnitev obveznosti. Kadar pa rok za izpolnitev ni določen (če npr. stranka računa ne prejme) pa pride po drugem odstavku 299. člena OZ dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Prvostopenjsko sodišče je zato imelo podlago za ugotovitev zapadlosti tožnikove terjatve od dneva, ko je tožena stranka dne 19. 10. 2010 prejela sklep o izvršbi. Pritožnik zato neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita nasprotje izreka sodbe s spisovnimi podatki in obrazložitvijo sodbe in s tem bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 587,20 EUR nagrade za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR za poštne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT, povečano za 22 % DDV pa skupno 740,78 EUR.

O pritožbi zoper sklep

16Pritožba je utemeljena.

17Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je potne stroške priče B. Z. dolžna priči povrniti tožena stranka glede na izid postopka.

18Po 152. členu ZPP mora vsaka stranka predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Dokaz z zaslišanjem priče B. Z. je predlagala tožeča stranka, kar pomeni, da je predhodno sama dolžna nositi stroške, povezane s prihodom navedene priče na sodišče, kar je tožeči stranki znano, saj je bila v postopku zastopana po odvetniku kot kvalificiranem pooblaščencu.

19Glede na izid postopka pa o povračilu stroškov odloči sodišče le na določeno zahtevo stranke, v kateri mora opredeljeno navesti, za katere zahteva povračilo in sicer najpozneje do konca glavne obravnave (prvi, drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP). Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da tožeča stranka potnih stroškov priče Z. do konca glavne obravnave ni priglasila, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo materialnopravne podlage, da jih je naložilo v plačilo toženi stranki glede na tožnikov uspeh v pravdi.

20Utemeljeni pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je k povračilu potnih stroškov priči B. Z. zavezalo tožečo stranko (3. točka 365. člena ZPP).