VSL sodba I Cp 1253/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 85608/2014 z dne 23. 6. 2014 ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki plačati pravdne stroške v višini 115,90 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodne odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper sodbo se iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni obstajalo mandatno razmerje, ker toženka ni izstavila pisnega pooblastila. Določila 766. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in nadaljnjih za mandatno pogodbo ne predpisujejo pisne oblike. Mandatna pogodba je sklenjena, ko se prevzemnik naročila zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle, naročitelj pa to sprejme. V obravnavanem primeru je tak dogovor obstajal, saj tožnica sicer sploh ne bi izvedela, da se za toženko pripravlja „prodajna pogodba namesto razlastitve“, zemljiškoknjižnih podatkov njenih nepremičnin, ki naj bi bile predmet pogodbe, njenih osebnih številk in drugih njenih podatkov. Nenazadnje je toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama navedla, da sta se s tožnico dogovorili za ustrezno vlogo na Občino Krško in da je toženka v tem delu naročilo celo plačala (tožnica pa naročilo očitno izvršila). Če je sodišče štelo, da je tožnica izvršila delo do konca, kar je toženki omogočilo podpis „prodajne pogodbe namesto razlastitve“ in prejem odškodnine, bi bilo torej treba celotno razmerje med njima presojati z vidika pravil o mandatnem razmerju. Toženka glede „prodajne pogodbe namesto razlastitve“ očitno sama ni naredila ničesar, s podpisom le-te pa je očitno tudi potrdila tožničino delo oziroma eventualno prej zgolj ustno pooblastilo. Pri mandatnem razmerju je bil toženkin sin očitno zgolj posrednik oziroma tehnična oseba, ki je tožnico oskrbel s potrebnimi listinami, glede na toženkino starost in posledično slabšo zmožnost, da takšne poslovne zadeve ureja sama. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naložil plačilo pritožbenih stroškov toženke.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica pravilno opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da iz razloga, ker toženka niti svojemu sinu niti tožnici ni podpisala pisnega pooblastila, mandatna pogodba, na podlagi katere bi imela tožnica pravico zahtevati plačilo od toženke, ni bila sklenjena. Določbe 766. člena OZ in naslednjih, s katerimi je urejena mandatna pogodba, ne predpisujejo, da mora biti mandatna pogodba sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi ni potrebno, da pooblastitelj podeli pooblaščencu pisno pooblastilo za sklenitev mandatne pogodbe (primerjaj 75. člen OZ). Zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni bila sklenjena mandatna pogodba, na podlago katere bi lahko tožnica od toženke zahtevala vtoževani znesek, pa je kljub navedenemu materialnopravno zmotnemu stališču pravilen. Ob dejstvu, da iz tožbene podlage izhaja, da se je tožnica s toženkinim sinom dogovorila, da bo toženki za plačilo v višini 10 % od pridobljene odškodnine uredila odškodnino za odvzeto zemljišče, in ne s samo toženko, bi morala tožnica zato, da bi lahko na podlagi zatrjevane mandatne pogodbe zahtevala od toženke plačilo za opravljeno delo, tudi trditi, da je toženka (vsaj ustno) pooblastila svojega sina, da sklene s tožnico ustrezno mandatno pogodbo, vendar pa tega ni trdila. Na podlagi zatrjevanega dogovora oziroma mandatne pogodbe zato toženka ni dolžna tožnici ničesar plačati.

6Ob tem velja dodati, da tožnica sicer v pritožbi trdi, da je bil pri spornem mandatnem razmerju toženkin sin zgolj posrednik oziroma tehnična oseba, ki je tožnico oskrbel s potrebnimi listinami, glede na toženkino starost in posledično njeno slabšo zmožnost, da takšne poslovne zadeve ureja sama. Vendar pa so navedene pritožbene navedbe, ki predstavljajo pritožbene novote, neupoštevne, saj je v postopku v sporih majhne vrednosti, kar je obravnavni spor, pritožbeni razlog nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključen (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, da je toženka s podpisom „prodajne pogodbe namesto razlastitve“ potrdila tožničino delo oziroma prej zgolj ustno pooblastilo.

7V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama navedla, da sta se s tožnico dogovorili za ustrezno vlogo na Občino Krško in da je toženka v tem delu naročilo celo plačala (tožnica pa naročilo očitno izvršila), pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je toženka sicer navedla, da se je s tožnico dogovorila, da bo slednja za plačilo 100,00 EUR vložila vlogo na Občino Krško zaradi plačila odškodnine za odvzeto zemljišče, vendar pa tožnica v tej pravdi ne zahteva plačila na podlagi tega dogovora, temveč na podlagi dogovora, pri katerem naj bi sodeloval sin toženke in s katerim naj bi bilo dogovorjeno plačilo v višini 10 % od prejete odškodnine.

8Upoštevaje navedeno in ker tožnica tudi ni niti zatrjevala niti dokazala predpostavk za poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, čeprav deloma iz drugih razlogov, pravilna.

9Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica namreč s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženke pa ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.