VSL sodba II Cpg 1508/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 213396/2012 z dne 4. 1. 2013 tudi v I. in III. odstavku izreka, in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 195,55 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pojasnilo zakaj je v obravnavanem primeru poleg Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju ZEPT) potrebno uporabiti tudi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navedlo je, da ZEPT sicer res določa, da se naročilo in potrdilo o prejemu štejeta za prejeti, ko je strankam, ki sta jim namenjena omogočen dostop do njiju, da pa citiran zakon ne vsebuje določb o tem, katere sestavine mora imeti določena pogodba, da je lahko veljavno sklenjena. Za odgovor na to vprašanje je zato potrebno uporabiti OZ. Ta določa, da je najemna pogodba sklenjena, ko se stranki dogovorita o predmetu in ceni najema (15. člen v zvezi s 587. člen OZ). Najemna pogodba je namreč dvostranska vzajemna pogodba, s katero najemodajalec najemniku omogoča rabo stvari, ki je predmet najema, najemnik pa se v zameno zaveže za rabo plačati določeno nadomestilo (najemnino). Najem je torej nujno odplačen, saj je njegov gospodarski namen (kavza) odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari. Zato je (poleg določitve predmeta najema) določitev višine najemnine bistvena sestavina vsake najemne pogodbe.

6Pravilen je tudi nadaljnji zaključek, da v postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da elektronska prijava ne vsebuje podatka o višini najemnine. Tožeča stranka namreč obširnih in večkrat podanih trditev tožene stranke, da cena najema ni bila določena, ni zanikala.(1) Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (1. in 2. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje tako v zvezi s trditvijo, da cena ni bila določena, dokazov ni bilo potrebno izvajati. To pa pomeni, da mu v zvezi s tem ni bilo potrebno vpogledati v spletno prijavnico. Četudi bi iz nje izhajalo, da je cena najema bila določena, namreč to ne bi moglo nadomestiti tožnikove pomanjkljive trditvene podlage. Navedbe, da iz točke 1A spletne prijavnice izhaja, da je cena najema 115 EUR/m2 ter da je tožena stranka najela 6m2 razstavne površine, pa tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi. Kot takšne so prepozne in zato neupoštevne (451., 452. in 453. člen ZPP).

7V posledici takšne ugotovitve, je pravilen tudi zaključek, da prijavnica ne izpolnjuje pogojev za veljavno ponudbo v smislu 1. odstavka 22. člena OZ. Tako je neutemeljeno pritožbeno ponavljanje navedb, da sklenitev pogodbe izhaja iz 1. člena splošnih pogojev sodelovanja. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ti ne morejo nadomestiti pogodbe. Do njihove uporabe pride šele v primeru, da je pogodba veljavno sklenjena.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. V odločbah VSC, opr. št. Cpg 277/2012 in VSK, opr. št. Cpg 245/2012 se namreč sodišči z vprašanjem, ali je ponudba (spletna prijavnica) vsebovala vse bistvene sestavine pogodbe in posledično ali je na podlagi njene izpolnitve pogodba že lahko sklenjena, nista ukvarjali. Sodišče v vsakem konkretnem primeru odloča v okviru navedb, ki jih podajo pravdne stranke. V zadevah, ki jih izpostavlja pritožba, prej navedenih ugovorov očitno niso podale, zato ti niso bili predmet presoje.

9Ostale navedbe tožeče stranke (predvsem v zvezi z elektronskim sporočilom direktorja tožene stranke iz katerega naj bi izhajalo, da je resničen razlog neudeležbe na razstavi pomanjkanje sredstev) za odločitev o zadevi niso relevantne. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko se do njih ni opredelilo, ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

10Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožena stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

------

Op. št. (1): Pritožbene navedbe, da je ves čas zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke oddana prijavnica z vsemi bistvenimi sestavinami za sklenitev najemne pogodbe, torej tudi s sprejemom cene, niso resnične. Slednja je namreč v postopku na prvi stopnji trdila le, da je tožena stranka prijavnico oddala, ona pa je njen sprejem potrdila. O bistvenih sestavinah pogodbe, predvsem o ceni, kljub konkretnim in obširnim ugovorom tožene stranka, ni podala nobenih navedb.