VSL sodba II Cpg 384/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10713/2013 z dne 25. 1. 2013 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 370,42 EUR, v primeru zamude s plačilom v določenem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga tožena stranka laično pritožbo iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da bi jo moralo sodišče pozvati, naj listinske dokaze v angleškem jeziku prevede, iz teh dokazov pa nesporno izhaja stanje obveznosti tožene stranke, upravičenost reklamacije in upravičenost do povrnitve škode toženi stranki zaradi nastale reklamacije.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene, ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožeča stranka v predmetnem postopku od tožene stranke zahteva plačilo za dobavljeno blago po izdanih računih, ki jih tožena stranka ni plačala. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožbenemu zahtevku oporekala z zatrjevanjem, da je v letu 2010 od tožeče stranke prejela majice, ki so bile po prvem pranju povsem deformirane, zato ji je bila priznana reklamacija in obljubljen dobropis v višini 412,20 EUR, ki pa ga nikoli ni prejela, reklamirane majice pa je vrnila tožeči stranki, kar je dokazovala z listinskimi dokazi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v predlagane listinske dokaze tožene stranke sicer vpogledalo, ker pa so bile listine v tujem jeziku, tožena stranka pa jim ni priložila overjenih prevodov, teh listin ni moglo uporabiti, zato je štelo, da tožena stranka dokaznemu bremenu glede uveljavljanja in priznanja stvarnih napak (ugodenih reklamacij) ni zadostila. Zaključilo je, da je tožena stranka svoje pogodbene obveznosti plačila nesporno dobavljenega blaga dolžna izpolniti, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obdržalo v veljavi.

7Tožena stranka v pritožbi navedeno odločitev izpodbija z zatrjevanjem, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati, da predloži ustrezne prevode listinskih dokazov, preden je sprejelo zaključek o neutemeljenosti njenega ugovora stvarne napake (reklamacije).

8Skladno z drugim odstavkom 226. člena ZPP mora stranka listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložiti tudi overjen prevod. Listine, ki ni v slovenskem jeziku, namreč ni mogoče dokazno oceniti. Dolžnost sodišča, da v primeru, ko listini v tujem jeziku kot dokazu ni priložen overjen prevod, stranko pozove, naj le-tega predloži, pri tem iz zakona neposredno ne izhaja. Višje sodišče v zvezi s tem pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se določbe drugega odstavka 104. člena in določbe 108. člena ZPP, ki urejajo vračanje vlog v tujem jeziku v popravo kot nerazumljive, nanašajo na primere, ko zaradi uporabe tujega jezika kot nerazumljiva šteje sama vloga, v obravnavani zadevi pa so vse vloge tožene stranke v slovenskem jeziku; v tujem jeziku (angleščini in nemščini) so le listine – te pa predstavljajo le dokazno sredstvo, s katerim je tožena stranka dokazovala resničnost svojih v vlogah podanih navedb. Ob upoštevanju slednjega pa po presoji višjega sodišča postopanje po 108. členu ZPP, zlasti pa v njem predvidene posledice, če stranka pozivu na popravo ne sledi (zavrženje vloge – peti odstavek 108. člena ZPP), v primeru, ko je v tujem jeziku zgolj listina kot predloženi dokaz, ne prideta v poštev.

9Pritožnica dolžnost sodišča, da stranko pozove na predložitev overjenega prevoda listine v tujem jeziku, utemeljuje s tem, da je sodišče tisto, ki vodi postopek in ga je dolžno voditi v skladu z veljavno zakonodajo in v smeri pravilne izvedbe dokazov. S tem smiselno opozarja na dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), katerega kršitev lahko vodi do posega v strankino pravico do obravnavanja pred sodiščem (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in s tem upošteven pritožbeni razlog. Višje sodišče je zato ta pritožbeni očitek presojalo z vidika pravice do obravnavanja pred sodiščem, vendar pa ugotavlja, da kršitev le-te v obravnavani zadevi ni podana. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je tožeča stranka že v dopolnitvi tožbe (vloga z dne 23. 9. 2013 na red. št. 11 spisa) in ponovno še enkrat v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2014 (red. št. 20 spisa) opozarjala, da listine, ki jih je predložila tožena stranka niso prevedene in se o njih zato ne more izjasniti. V primeru, ko stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka, pa materialno procesno vodstvo ni potrebno.(1) Tožena stranka je bila glede na navedeno po presoji višjega sodišča med postopkom pred sodiščem prve stopnje v zadostni meri opozorjena na pomanjkljivost predloženih listin, da bi ta dokazila lahko ustrezno dopolnila, vendar tega kljub temu ni naredila. Nasprotno, iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo vztrajala, da so taki dokazi ustrezni, šele v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2014 pa navedla, da bo listine v tujem jeziku dostavila v najkrajšem možnem času (česar do izdaje izpodbijane sodbe kljub temu ni storila). Pritožbeni očitek kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

10Upoštevajoč dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa se za pravilnega izkaže tudi materialnopravni zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi sklenjene pogodbe.

11Odločitve o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, zato njene pritožbe višje sodišče v tem delu ni preizkušalo.

12Pritožba tožene stranke se tako izkaže za neutemeljeno in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločitvi zadeve in zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

--------------------

(1) Sodbi Vrhovnega sodišča RS III III Ips 34/2013 z dne 20. 1. 2015 in Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014.