VSL sklep I Cp 2/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 523,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka tožeči stranki, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sklep nima razlogov o tem, zakaj in na kakšen način naj bi prišlo do izpolnitve zahtevka s strani toženke. Toženka se iz stanovanja ni izselila zaradi vloženega tožbenega zahtevka, temveč iz razlogov na strani tožnika, ki jih je zatrjevala in navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Z otroki se je bila primorana umakniti na varno pred tožnikom. Razlogov, ki so jo vodili k temu, da se je iz predmetnega stanovanja umaknila, sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo. Zaradi razlogov, zaradi katerih se je bila primorana umakniti iz stanovanjske hiše, bi moralo sodišče stroške naložiti tožniku. Umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka, kot je v podobnih zadevah (sklep VSL II Cp 3198/2011 z dne 22. 2. 2012, sklep VSM I Cp 615/2013 z dne 24. 5. 2013) že odločilo višje sodišče. Sklep nima razlogov o tem, ali in v kakšnem delu bi tožeča stranka zahtevkom v primeru, če tožbe ne bi umaknila, uspela (tako sklep VSL II Cp 4843/05 z dne 16. 11. 2005). Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je bil zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen, ali pa je neutemeljenost (oziroma nemožnost izpolnitve) naknadno povzročila pritožnica s svojim ravnanjem (tako sklep VSL I Cp 982/2012 z dne 11. 4. 2012). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče ni upoštevalo, da tožeča stranka niti ni izkazala aktivne legitimacije za vložitev predmetnega zahtevka, saj je stanovanjska hiša, iz katere se je bila toženka zaradi nevzdržnih razmer primorana umakniti, skupna lastnina pravdnih strank. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v izreku prekoračilo 2. točko tožbenega zahtevka tožeče stranke. Odločilo je, da je dolžna toženka tožniku stroške plačati v 15 dneh od vročitve sklepa, čeprav je tožnik v tožbi zahteval plačilo stroškov v roku 15 dni.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

4Sklep ima zadostne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih. Razlogi so sicer skopi, vendar še omogočajo pritožbeni preizkus. Sklep ugotavlja, da je toženka s tem, ko se je 29. 8. 2014 (po vložitvi tožbe, s katero je tožnik zahteval izselitev toženke) izselila iz stanovanjske hiše, izpolnila tožbeni zahtevek, in da je tožnik tožbo umaknil takoj po njegovi izpolnitvi. S tem je ugotovilo odločilna dejstva, od katerih je, na podlagi 158. člena ZPP odvisno upravičenje tožnika, ki je tožbo umaknil, do povrnitve pravdnih stroškov. Vprašanje utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka za presojo, katera od strank je v primeru umika tožbe upravičena do povrnitve stroškov, ni odločilno. Zaradi odsotnosti razlogov o tem vprašanju, kar toženka izpostavlja kot bistveno kršitev, absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da teče rok 15 dni za plačilo stroškov „od vročitve tega sklepa“, čeprav tožnik ni opredelil, kdaj začne teči rok (zahteval je povrnitev stroškov „v roku 15 dni“), prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po izrecni določbi 313. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP mora sodišče v sodbi (sklepu), kadar naloži kakšno dajatev, določiti tudi rok, v katerem jo je treba izpolniti. V skladu s tretjim odstavkom 313. člena ZPP začne teči rok za izpolnitev dajatve prvi dan po vročitvi prepisa sodbe (sklepa) stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Po povedanem je zato sodišče prve stopnje postopalo v skladu z zakonskimi predpisi.

6Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zavzetega stališča sklepa, da je umik tožbe posledica toženkine izpolnitve zahtevka. Toženka, ki je z umikom tožbe soglašala, nasprotovala pa je tožnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov, ker se iz stanovanjske hiše ni prostovoljno izselila (navedbe v vlogi 1. 10. 2014), ni trdila, da se je bila prisiljena izseliti, ker ji je tožnik (fizično) onemogočil uporabo hiše. Na primer, z zamenjavo ključavnice, kar je kot razlog, da ni šlo za izpolnitev zahtevka bilo upoštevano v zadevi VSL sklep I Cp 1432/2014 z dne 9. 7. 2014. S nekonkretiziranimi (dokazno nepodprtimi) trditvami, ki jih ponavlja v pritožbi (tožnik jih zanika) o psihičnem in fizičnem nasilju, ki je bil razlog, da se je bila prisiljena „umakniti“ iz hiše, toženka ne izkazuje, da bi bile take okoliščine podane 29. 8. 2014, ko se je (po vložitvi tožbe) iz hiše izselila. Toženka, ki hoče prikazati, da se je iz hiše le umaknila, tudi ni zatrjevala, da bi se po 29. 8. 2014 v hišo poskušala vrniti in tudi ne trdi, da se v hišo namerava vrniti. Četudi ni bil njen namen, kot poudarja, izpolnitev tožbenega zahtevka, predstavlja njeno ravnanje, izselitev iz hiše (po vložitvi tožbe), izpolnitev zahtevka.

7Stroškovna odločitev v primeru umika tožbe (158. člen ZPP) ni odvisna od utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevka. Po stališču teorije, ki mu sledi sklep, če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti, kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka.(1) Takemu stališču sledi tudi večinska sodna praksa.(2) Odločba VSL II Cp 4843/2005 z dne 16. 11. 2005, na katero se pritožba sklicuje v oporo trditvi, da je treba presojati, ali in v kakšnem delu bi tožeča stranka z zahtevkom, če ga ne bi umaknila, uspela, s predmetno zadevo ni primerljiva (v njej je šlo delni umik in je bilo sporno, v kolikšnem delu je bil tožbeni zahtevek umaknjen). Sicer pa ena odločba, v kateri bi bilo zavzeto morebitno drugačno stališče, še ne predstavlja spremembe sicer utrjene sodne prakse. V teoriji sprejeto stališče, da stroškovni zahtevek postane glavni zahtevek, če se tožbeni zahtevek skrči na ta postranski zahtevek, na katerega se sklicuje sklep VSL I Cp 982/2012 z dne 11. 4. 2012 je starejše,(3) in mu novejša teorija (in sodna praksa), kot je bilo že obrazloženo, ne sledi.

8Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točke 365. člena ZPP).

9Toženka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožnika za odgovor na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker v bistvenem niso prispevali k odločitvi o pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

-------

(1) N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 47.

(2) Tako odločbe VSL II Cp 3198/2011 z dne 22. 2. 2012, VSL I Cpg 719/2011 z dne 31. 8. 2011, VSL II Cp 2078/2013 z dne 23. 10. 2013 in druge.

(3) Juhart, Pravdni postopek, Ljubljana 1974, stran 7.