VSL sodba IV Cp 3179/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka (to sta otroka tožene stranke) zahtevata zaradi zatrjevanih spremenjenih okoliščin zvišanje preživninske obveznosti toženca. Nazadnje valorizirana preživnina za S. S. znaša 144,46 EUR, za M. S. pa 120,37 EUR.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3Proti takšni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga takšno spremembo, da bo zahtevku v celoti ugodeno, če pa sodišče ne bi ugodilo temu predlogu, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnika uvodoma sodišču očitata, da iz sodne poravnave, ki sta jo stranki sklenili, ni mogoče ugotoviti nikakršnih okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da ni podane zakonske osnove za zvišanje preživnine.

4Pritožnika napadata odločitev sodišča, da njuna mati sedaj zasluži 50 % več kot prej. To morda drži številčno, vendar je zavajajoče. V tem času so namreč cene porasle, prešli smo na drugo valuto, vse se je podražilo, kar bi sodišču moralo biti znano. Po drugi strani toženec sicer res zasluži nominalno manj, vendar pa po stališču pritožnikov razpolaga z bistveno višjimi denarnimi zneski in je tudi lastnik nepremičnine. Toženec je namreč pridobil dvostanovanjsko hišo, v kateri živi z novo partnerko, ta pa oddaja lastno stanovanje in prejema visok dohodek.

5Sodišče naj bi tudi v premajhni meri upoštevalo okoliščino, da je preteklo 8 let od sklenitve sodne poravnave in da so potrebe torej narasle že spričo splošnega razvoja. Enako velja glede novih tehnologij, ki morajo biti otrokom dosegljive. Sodišče naj bi tudi nepravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala višjih potreb. Če bi tako menilo, bi moralo tožečo stranko pozvati, naj dostavi še nova dokazila. Sodišče bi moralo predvsem upoštevati, da ima toženčeva partnerka visok dohodek.

6Pritožba je bila vročena toženi stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba ni utemeljena.

8Na podlagi 132. člena ZZZDR(2) lahko sodišče na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca.

9To pritožbeno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da je treba to zakonsko besedilo razlagati tako, da morajo biti spremembe pravnorelevantnih dejavnikov za določitev preživnine (129. člen ZZZDR) bistvene(3). Upoštevanje sprememb, ki niso bistvene oziroma znatne bi namreč izvotlilo pomen pravnomočne odločitve, saj bi bilo treba ob takšni predpostavki vseskozi znova določati preživnino. Razmere se namreč iz dneva v dan spreminjajo. Zato morajo biti spremembe bistvene oziroma znatne.

10Tokrat pritožbeno sodišče takšno materialnopravno izhodišče nadgrajuje še z nadaljnjim logičnim sklepom: razmere se morajo spremeniti na tak način, da utemeljujejo večjo obremenitev preživninskega zavezanca. To pomeni, da zahtevek za zvišanje preživnine ne bo utemeljen zgolj zato, ker so se na primer potrebe otrok povečale, če pa so se na primer na drugi strani preživninske zmožnosti zmanjšale.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba docela skladna z opisanimi materialnopravnimi izhodišči. Ob naslednjih dejstvih:

- zvišana plača matere;

- približno enaka plača očeta, resda zaradi dohodka njegove partnerke ob boljšem dohodku na člana gospodinjstva;

- primerljivi stroški v zvezi z vrtcem in sedaj v zvezi s šolo;

- višji posebni stroški zaradi treningov juda

tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni utemeljen sklep, da so se razmere spremenile na ta način, da bi bilo toženca utemeljeno dodatno preživninsko obremenjevati. Toženec je namreč ob nižji plači, kot jo ima zakonita zastopnica (toženec prejema približno 800,00 EUR mesečno, zakonita zastopnica pa približno 950,00 EUR mesečno), sedaj obremenjen s skupno preživninsko obveznostjo v višini 264,83 EUR, hkrati pa je z njegove strani ob izvajanju široko določenih stikov dobršen del potreb že pokrit in zato ni več razloga, da bi bilo treba na njihov rovaš še dodatno plačevati. Glede na to, da so se po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, preživninske zmožnosti matere bistveno izboljšale, toženčeve pa so ostale na ravni iz časa sklenitve sodne poravnave, hkrati pa so potrebe otrok bistveno zvišane le v zvezi s treningi juda, bi bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno preživninsko obremenjevanje toženca neskladno z že vzpostavljenim vrednotnim sorazmerjem med potrebami otrok ter zmožnostmi obeh staršev.

12V nadaljevanju bo zato pritožbeno sodišče odgovorilo še na tiste pritožbene navedbe, ki bi bile (ob njihovi utemeljenosti) lahko odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Z uvodno pritožbeno navedbo, da v sodni poravnavi niso bila ugotovljena dejstva, skušata pritožnika smiselno zatrjevati, da primerjava tedanjih in sedanjih okoliščin ni mogoča. To pa ne drži. Primerjava je namreč mogoča med sedanjimi okoliščinami in vsemi tistimi okoliščinami, ki so zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti. To primerjavo je navsezadnje sodišče prve stopnje tudi napravilo.

14Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na splošno rast cen. Ta je namreč zajeta v usklajevanju preživnin po 132.a členu ZZZDR.

15Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se v zvezi z višino potreb obeh otrok sklicujejo na splošni razvoj skozi osemletno obdobje. Sodišče prve stopnje je na ta vprašanja skrbno odgovorilo v točkah 10 do 12 izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša.

16Nazadnje pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni v dovoljšnji meri upoštevalo premoženjskega stanja toženčeve partnerke. Sodišče je to okoliščino ovrednotilo v 9. točki obrazložitve.

17Neutemeljena pa so tudi prizadevanja pritožnikov, da bi se dohodek toženčeve partnerke upošteval kot njegov lastni dohodek. To bi namreč pomenilo, da bi sodišče toženčevi partnerki de facto podelilo položaj preživninske zavezanke, za kar pa ni materialnopravne podlage.

18Tudi dejstvo, da je toženec sedaj lastnik nepremičnine, v kateri živi in kjer prenočujeta ob obširnih stikih tudi oba njegova otroka, samo po sebi ne predstavlja povečanih preživninskih zmožnosti toženca. Vsak človek namreč potrebuje streho nad glavo, zato bi bilo to dejstvo pravno relevantno le v primeru, če bi v času sklepanja sodne poravnave toženec moral plačevati najemnino, sedaj pa bi bil tega stroška olajšan.

19Ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

20Tožnika s pritožbo nista uspela, tožena stranka pa z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Ker je tako, je tudi v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče razsodilo, naj vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Takšna odločitev po eni strani pravilno napolnjuje pooblastilo iz 413. člena ZPP, hkrati pa ustreza tudi stroškovnima praviloma iz prvega odstavka 154. člena ZPP ter iz prvega odstavka 155. člena ZPP.

------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo UPB1).

(3) Glej na primer naslednje odločbe VSL: IV Cp 1513/2014, IV Cp 1650/2014 ter IV Cp 572/2014.